Kako brati Salgada v portugalščini

Profesionalna deformacija je besedna zveza, ponavadi v rabi v zvezi s poklici in opravili, ki se polastijo celega človeka. Le kako bi se lahko udejanjila pri tako benigni, postranski dejavnosti, kot je obiskovanje zagnanih bralcev in pomenkovanje o njimi ljubih knjigah? Pa vendar mi, ko vstopim skozi vrata stanovanja v prvem nadstropju bloka za Bežigradom, pogled samodejno spolzi k velikanskim knjižnim omaram s steklenimi vrati. Ja, ja, na pravem naslovu smo – tu stanuje Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana, naša naslednja žrtev.

Napisala Agata Tomažič, fotografije Jošt Franko

»Za to stanovanje sem se odločila prav zaradi knjižnih omar,« pravi Mateja Demšič. Bile so prva stvar, ki jo je opazila, ko je vstopila. In točno pol leta je preteklo, da jih je do konca zapolnila, se zareži. Pa vendar ni videti, da bi se knjige na policah gnetle in v neredu bojevale za obstoj; ravno obratno: prav lepo vse stojijo in nam kažejo hrbte, tako da lahko preberemo naslove. Omare še ne kaže znakov tiste okužbe, ki naznanja začetek konca oziroma začetek razmišljanja o nakupu nove omare ali namestitivi dodatnih polic: ni videti, da bi bile kje knjige zložene v dveh vrstah. »Kakšnih 60 knjig sem letos oddala,« začne Mateja z glasom, polnim slabe vesti, izpoved, kakršnih sva se s fotografom na najinih obiskih že naposlušala. »Ampak jih nisem zavrgla, no, samo eno sem. Vesta, jaz sem odraščala še v časih, ko smo nosili ponošene obleke od starejših sorodnikov, metati stran knjige je bil greh.« Zato tistih, ki jih je pri zadnjem pospravljanju – porojenem iz neverjetne stiske, ker ni našla Šarotarjevega Biljarda v Dobrayju – ni vrgla v smeti, ampak jih je zložila poleg nabiralnikov. V škatlo z napisom »Vzemi in preberi«. In to prav med spomladansko karantento. Knjiga z naslovom Razuzdani Pariz je izginila prva in se ni več vrnila, očitno je nekomu res prišla prav, se zasmejimo. Ostale se pa kar vračajo, pove gostiteljica. In krožijo, kar je navsezadnje naravno stanje knjig, tudi tistih iz boljših družin, pardon, najbolj vzorno pospravljenih domačih knjižnic. Kako Mateja vodi račune glede izposojenih knjig? »Komu sem jih posodila, si vestno zapisujem na listke, ki jih potem izgubim,« se glasi odgovor, ki se spet konča v salvi smeha. In zelo dobro ponazarja gostiteljičino celotno pojavo: strogost je samo navidezna, vse ostale plasti pod njo so prijazne in dobrotljive. Včasih pomešane s črnim humorjem, a nič ne de.

Balkane, Balkane, Balkane moj
Tudi pri knjigah to pride na plano, ampak na prvi pogled so res vse – vzorno pospravljene. Že na hiter ošvrk je zaznati, da niso le urejeno razpostavljene, temveč so razvrščene po tematiki. Veliko je naslovov v srbohrvaščini oziroma enem od jezikov, ki so po razpadu Jugoslavije iz nje izšli; veliko je zgodovinskih knjig, in to takih, ki govorijo o zgodovini naše nekdanje širše domovine in njene okolice – Balkan; zdi se, da se jih kar precej ukvarja z judovskim in arabskim svetom. Ampak med njimi ni Korana …? »Ne, Korana nimam,« reče gostiteljica, »imam pa tole!« in pokaže na Selimovićevega Derviša in smrt. Ena cela polica je rezervirana za Starega in njegove literarno-zgodovinske obdelave. Kar se zdi precej logično, saj Titov portret obiskovalca pozdravi že na vhodu, k odmevu pa s knjižnih polic pritegnejo še Tito Slavka in Iva Goldsteina, istoimenska biografija Vladimirja Dedijerja ter Pirjevčevi Tito in tovariši.

Da bi bila eklektičnost knjižnega izbora res razkošna, je med knjigami Mateje Demšič najti tudi precej umetnostnih monografij, med njimi celo fotografskih, ki nemudoma pritegnejo Joštovo kritično oko, kar bi se v kombinaciji z Matejinim dobro naoljenim jezikom lahko skorajda usodno končalo, ampak … nismo še tam ….

»Študirala sem zgodovino, na magistrskem študiju sem si za temo izbrala kulturno-civilizacijsko podobo Balkana pri Slovencih,« pripoveduje gostiteljica in tako začne odvijati klobčič, ki vodi do odgovorov, zakaj na njenih regalih stojijo prav te knjige in ali obstaja kakšna povezava med njimi. »Svojo magistrsko sem začela z verzi Azre: Balkane, Balkane, Balkane moj,« še pove. Vodja oddelka za kulturo MOL je bil pred tem vodja Urada za mladino, še prej pa je pod okriljem Sveta Evrope med letoma 1995 in 2000 vodila kampanjo Vsi drugačni, vsi enakopravni / All different, all equal. Leta 2000 jo je v MOL povabila Vika Potočnik in ostalo je zgodovina. Iz te si je Mateja želela tudi doktorirati, za temo pa si je izbrala neoosmanizem: »Toda tej temi sem se odpovedala, ker ne znam turško. Znanje tega jezika pa bi bilo neizogibno potrebno.«

Knjiga na posebnem mestu
Glede na karierne dosežke, je jasno, da nimamo opravka z milenijko, pač pa z osebo, ki je po svetu hodila še, ko so se nosile pionirske čepice in rutice, srbohrvaščina pa je bila jezik, preko katerega so radovedni bralci vzpostavljali prve stike s tujimi avtorji, ki še niso dočakali slovenskega prevoda. Za Matejo je hrvaški knjižni trg še danes bogato obložena miza, s katere si z užitkom jemlje in pokuša, sploh v času knjižnega sejma Sanjam knjige v Pulju. Preko hrvaščine je odkrila sodobne izraelske avtorje, pravi. Etgarja Kereta, Amosa Oza, Nika Barama … Takrat je MOL izdala nekaj slovenskih prevodov uglednih gostov, med katerimi je bila tudi Grossmanova Glej geslo: Ljubezen, Matejina najljubša knjiga. Ima častno mesto, saj ji ni treba stati na regalu z ostalimi, temveč leži na polici poleg kavča. »Ta knjiga mora biti prav na tem mestu,« pravi Mateja in pojasni, da je to eden najbolj zanimivih literarnih zgodb o holokavstu. Del, ko zgodbo pripoveduje (personificirano) morje, je intimno eden njenih najljubših tekstov.

Fotografske monografije so »cona udobja«
Saj ne, da bi Mateja Demšič prav morala čakati na prevode v hrvaščino (ali slovenščino); v izvirniku lahko bere v angleščini, nemščini, »skoraj v francoščini«. »Portugalščini?« jo zaslišujem in priostrim pero, da bi si v beležnico zapisala njen odgovor. Precej prepotentno bi bilo reči, da lahko berem v portugalščini, skrušeno odkima, takoj zatem pa ji obraz preplavi hudomušen nasmešek: »V portugaščini berem samo Salgada!« Čim omeni to ime, se, kot bi pritisnil na vzmet, spet sproži fotograf, s katerim sta v zadnje pol ure že skorajda zakopala bojno sekiro, zdaj pa spet … Oh, ne – ne le, da človek ob dejavnosti (p)opisovanja domačih knjižnic lahko razvije profesionalno deformacijo, tokrat se je črno na belem razkrilo tudi, da je to delo lahko nevarno. Spet se poskušam skriti pred izstrelki – za zdaj besednimi – ki si jih vzajemno mečeta fotograf in potretiranka. Začela je ona, kajpada, in to s knjigo, ki je lahko še vse kaj več kot orožje. Recimo zažigalna vrvica, vsaj Salgadova monografija lahko odigra to vlogo, polna čudovitih posnetkov iz narave. H kateri se je zdaj obrnil nekdaj družbeno angažirani fotograf, čigar socialno kritična ost je na stara leta in premosorazmerno z zaslužkom nekoliko otopela. »Pa kako moreš imeti Salgada?!« zgrožen vpraša Jošt. »Jaz svojim študentom njega dajem prav za primer, kako se ne sme!« Mateja mu ne ostane dolžna: »Jaz te bom odprijateljila na Facebooku!« V besednem spopadu, katerega nema priča sem – jaz nimam nič s tem, jaz samo pišem – pride na dan še, da Mateja fotografske monografije kupuje, ker so zanje nekakšna »cona udobja«. »To pogledaš, potem pa lahko daš nekaj iz sebe,« opiše. Fotograf je le deloma potolažen. »Kaj pa tole, zakaj pa tole skrivaš?« se razsrdi, ko na polici malce stran, opazi monografijo Josefa Koudelke. Ki je menda pravoveren in je prav tako obiskal Ljubljano in tu razstavljal – toda svojo ne preveč uspelo serijo arheoloških spomenikov, se tokrat strinjata oba.

Preskusni kamni in relikvije
Kaj se še da početi s knjigami, če ne netiti in miriti spore ali prosvetljevati sosede? Čez Matejin obraz huškne hudomušen smehljaj. Začne popisovati, kako včasih preskuša prijatelje, tako da jim ponudi kakšno knjigo, in opazuje, kako jo bodo sprejeli. Ali se bodo sploh pregrizli skoznjo, jim bo – tako kot njej – všeč ali jo bodo že takoj na začetku neprebrano zaprli. Pamukov Muzej nedolžnosti je bil tak preskusni kamen, pa Divja žival Josepha Rotha. Kako so jo odnesli preskušanci, gostiteljica noče povedati. Da bi se odkupila, nama s fotografom pomigne, naj se pomakneva k posvečenemu delu knjižne omare, kjer hrani glavno relikvijo: podpisani izvod zgoščenke Leonarda Cohena. Na njegovem zadnjem koncertu v Ljubljani julija 2013 mu je v podpis pomolila Lepe zgubljence, vendar je izvajalec raje podpisal ovitek cedeja. »Imam pa še en podpisan fotografski katalog, če vaju zanima,« reče. Ali spet vidim tisti rahlo hudobni nasmešek? Se bo spet treba skrivati pred puščicami? »Od Salgada je,« reče. Neeeee …

Nastajanje zgodb v seriji Domače knjižnice omogoča Ljubljana, Unescovo mesto Literature.

Agata Tomažič in Jošt Franko: Domače knjižnice

Delo revije Outsider lahko podprete tudi z naročilom! 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja