O gospodarski krizi po navadi razmišljamo s pomočjo številk: minusi na bančnih računih, rdeče krivulje borznih indeksov in alarmantne makroekonomske napovedi. Vendar pa se gospodarska kriza kaže tudi bolj oprijemljivo: najprej seveda v nižanju kvalitete bivanja, kakovosti prehrane, izobrazbe, deložacijah, nasilju in samomorih. Najdlje, pogosto še dolga leta po tem, ko je prava kriza že mimo, pa njene posledice obstanejo v prostoru. Po naših mestih še danes strašijo sence gospodarske krize izpred desetletja; najpogosteje zavzamejo obliko zastalih gradbišč, urbanih lukenj in propadajočih investicij. Vendar pa obstaja še ena, vmesna plast fenomena, ki jo lahko poimenujemo »krizna infrastruktura«. To je plast, ki se hitro pojavi in hitro izgine, in po kateri lahko prepoznamo krizo, še preden pljuskne med nas z vso močjo.

Še preden je gospodarska kriza, ki je prek luže izbruhnila leta 2008, zares prišla do nas, so se po ulicah slovenskih mest nenadoma začele pojavljati vpadljivi, ceneno oblikovani in črno-zlato pobarvani lokali. Na njih je pisalo »odkupujemo zlato«. Pred letom 2010 jih je bilo komaj za vzorec, kmalu pa je človek nanje naletel na vsakem drugem vogalu. Odkupovalnice zlata so prevzele vlogo, ki so jo v dvajsetem stoletju imele zastavljalnice: hitra plenilska ekonomija, ki zares uspeva samo tam, kjer gre večini slabo in kjer se bojijo, da jim bo v prihodnosti lahko šlo še slabše. V teh malih prerokovalnicah prihajajoče krize je lastništvo menjaval predvsem nakit, verjetno pa tudi kakšni zlati kovanci in druge dragocene kovine. Ko je kriza minila, so požrešnim kobilicam podobne ustanove zaprle vrata in odšle. Gotovo niso izginile, ampak so se samo premaknile drugam, kjer je bila negotovost tisti hip večja in pripravljenost na sprejetje slabe ponudbe bolj obupana.

Vir fotografije: Trilogic d.o.o.

Morda obstaja takšna infrastruktura krize tudi danes, v relativnem zatišju med prvim valom epidemije in drugim valom, ki bi v kombinaciji virusa in gospodarske krize lahko postal kar rušilni cunami? Trdno sem prepričan, da eno izmed takšnih možnih infrastruktur predstavlja kolo. S tem seveda ne mislim na kolesa protestnikov, ki so se v preteklih mesecih izkazala za ključna pri državljanski aktivaciji na slovenskih ulicah in trgih. Niti ne mislim na dobrodošel razmah kolesarjenja pri rekreaciji in prevozu v službo med tem, ko je javni promet obstal. Na misel mi pade kolo londonskega dostavljalca hrane, kot sem ga prvič začel opažati že leta 2016, ko sem se za nekaj let preselil v britansko prestolnico. Takrat, še dolgo pred zdravstveno in ekonomsko krizo leta 2020, pa tudi še precej, preden se je dostava hrane od vrat do vrat razpasla v Sloveniji, je London mrgolel od mladih in malo manj mladih kolesarjev, ki so vijugali med agresivnimi vozniki in dvonadstropnimi avtobusi. Na hrbtih so nosili velike kvadratne izolirane škatle, na katerih je bil izrisana stilizirana glava modrega kenguruja. Kdor je kdaj kolesaril po prometnih londonskih ulicah, ve, da ni neumno, če prej poskrbiš za oporoko. Kolesarji podjetja Deliveroo pa so na kolesih preživeli ure in ure, nekateri tudi večino dneva. Njihov delokrog je bil do popolnosti optimiziran in obenem decentraliziran. Dostavljalci hrane takšnega tipa niso uslužebnci podjetja, ampak so (tako kot na primer vozniki Uber-ja) formalno samostojni podjetniki, plačani po učinkovitosti in hitrosti. Na svoji aplikaciji prejmejo zahtevek stranke, ki je naročila hrano, se odpravijo do restavracije, kjer so prejeli naročilo, in nato hrano čim prej dostavijo do naročnika.

Vir fotografije: Sam Saunders

London je mesto, ki ima že stoletja skoraj neomejen dotok poceni delovne sile, ki je pripravljena delati karkoli, da bi preživela in se uveljavila. Zato Deliveroo-ju nikoli ni bilo težko dobiti dovolj »samostojnih podjetnikov«, ki so za svoj zagonski kapital potrebovali samo svoje kolo in aplikacijo na telefonu. S takšnim zaslužkom si pomagajo mnogi prekarci, dodiplomski in podiplomski študenti, med njimi pa je tudi precej ljudi srednjih let, ki ne morejo najti redne službe. Cene najemnin in drugih življenjskih stroškov te v Londonu pač silijo v nenehen pogon – zato je kolo tudi metaforično nadvse ustrezna priprava. V zdravstveni krizi, ki jo je s sabo prinesla pandemija koronavirusa, so kolesarji-dostavljalci postali še bistveno bolj izpostavljen fenomen. Zdi se mi, da so se zato v preteklih mesecih zares dokončno razširili tudi po slovenskih mestih. V času, ko je večina ljudi prisluhnila nasvetov vlade in zdravstvenih ustanov ter delala od doma, minimirala svoje izhode na obisk trgovine tedensko in rekreacijske izlete v naravo, so se vrste samostojnih podjetnikov na kolesih kvečjemu zgostile. Po eni strani so zaradi zastoja javnega življenja mnogi izgubili dohodek, po drugi strani pa je povpraševanje po varni dostavi hrane skokovito narasla. Ljudje so se spet razdelili na dve vrsti: na eni strani na tiste, ki s(m)o v zavetju doma zadovoljno ugotavljali, da se da čisto dobro delati tudi za domačim računalnikom, in na druge, ki so predstavljali človeške bite, čim hitreje potujoče povezovalne člene med proizvodnjo in porabo hrane. Čeprav kolesarjev-dostavljalcev ni nihče označil za nujne poklice, je to profil, ki z vsemi svojimi nasprotji najbolje označuje krizo, iz katere smo šele na pol izšli. Morda pa bo prekarni posameznik na kolesu, ki v bitki po vedno hitrejši in bolj učinkoviti dostavi hrane (in s tem prejetim zaslužkom) tekmuje z vsemi drugimi posamezniki na kolesu, postal tudi osnovni gradnik infrastrukture za ekonomsko krizo, ki prihaja.

Kolesar Deliverooja je v mnogih pogledih tehnološko izpopolnjen civilizacijski dosežek našega časa: sodobne mrežne tehnologije omogočajo, da lahko kdorkoli postane samostojni podjetnik, katerega zaslužek je odvisen samo od njegove lastne učinkovitosti in konkurenčne prednosti pred drugimi kolesarji, ki so se iz delovnih kolegov spremenili v tekmece na prostem trgu. Po drugi strani pa je Deliveroo kolesar tudi odlična ilustracija, da tehnološki in družbeni napredek še zdaleč nista nujno komplementarna. Cinik lahko pripomni tudi, da je izčrpavanje teles na kolesih pač mnogo bolj zdravo kot sklanjanje nad tekočim trakom. Rekreacija, za katero ti celo plačajo? Spletne aplikacije, optimizacija poti in delilna ekonomija tipa Uber, Airbnb in Deliveroo so v naša življenja zares prinesla nekaj novega. Četudi morda zaslužite manj od minimalne plače, si lahko v petek zvečer privoščite kitajsko hrano, ki vam jo na kolesu pripelje vaš sotrpin – naslednji petek bosta morda zamenjala vlogi. Po tem, ko smo šli v šestdesetih letih z velikimi kolektivnimi napori na Luno, pol stoletja kasneje tehnološki razvoj usmerjamo v tekmovanje vseh proti vsem. Zaloge zlata bodo v prihajajoči krizi za mnoge že pošle. Namesto tega bo treba na kolo – tako ali pa drugače.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja