Grad Rihemberk je morda najbolj slikovit med manj znanimi gradovi na Slovenskem. Ima vse, kar imajo gradovi v otroških slikanicah: ne eno, ampak kar dve obzidji z obrambnimi stolpi, notranje dvorišče in velik okrogel stolp z razgledno teraso, ki je dostopna samo po majhnih in klavstrofobičnih polžjih stopnicah, umeščenih v tri metre debele zidove. Tako kot številni gradovi je bil med vojno požgan in po njej še celo miniran; pred propadom so ga rešili napori konservatorjev v šestdesetih in sedemdesetih letih, nato pa se je proces prenove zaustavil. Ko sem ga še v otroštvu ves navdušen odkril, je na pol sameval in bil pretežno zaklenjen, vendar pa se je rad razkril v vsem svojem ruševinskem čaru, če si na zadnji strani kompleksa splezal čez luknjo v zunanjem obzidju. Med tem, ko so po njegovih ruševinah stikali entuziasti, so se v državnih in občinskih pisarnah prelagale odločitve o tem, kdaj že davno stoječo obnovo spet zagnati. V enem izmed takšnih ugibanj sem, takrat že nekoliko starejši, presenečen prebral, da obnova gradu morda ne stoji zaradi pomanjkanja sredstev, ampak zaradi – netopirjev. Ti so se v temačne in mirne kleti starega gradu naselili, ko so ga zapustili gradbeni stroji in obiskovalci. Ker so netopirji varovani z zakonom, kot kulturna dediščina pa je seveda varovan tudi grad, se je zastavilo vprašanje, kdo naj ima prednost. Vprašanje se mi je zdelo absurdno. Netopirji, ti skvoterji matere narave, so vendar šele pred nekaj desetletji zavzeli grad, ki tu stoji že stoletja. Mar bo treba zato, ker so si ga izbrali za prebivališče, kulturno dediščino prepustiti propadu? Je treba izbirati med obnovo gradu in ohranitvijo ogrožene živalske vrste?
Takšna dilema ni omejena samo na grad Rihemberk. Ker so netopirji družabni sesalci, ki se zbirajo v jatah in skupaj domujejo ter tudi prezimujejo, obenem pa potrebujejo za svoja zatočišča specifične klimatske in svetlobne pogoje, so pogosti obiskovalci objektov kulturne dediščine. Kljub stereotipom iz filmov o vampirjih to ne pomeni samo gradov, ampak tudi in predvsem cerkva. Temne kleti s konstantno temperaturo, cerkveni zvoniki, grajski stolpi, lahko dostopna in neogrevana ostrešja, nezasteklene line in okenca so pač arhitekturni elementi, ki jih le redko najdemo na novi stanovanjski hiši, medtem ko jih je v objektih kulturne dediščine na pretek. Poleg jam so pogosto edina zatočišča, ki so primerna za različne vrste netopirjev. Zato bodo netopirji vedno gostje, uporabniki oziroma skvoterji objektov kulturne dediščine.
Na srečo pa se je izkazalo, da izbira med varstvom naravne oziroma kulturne dediščine po navadi pomeni samo, da je dilema napačno zastavljena. Letos je izpod peresa Primoža Presetnika in Aje Zamolo in v založbi Centra za kartografijo favne in flore izšla odlična majhna publikacija Netopirji v stavbah kulturne dediščine Slovenije. Publikacija, ki je v celoti dostopna tudi na spletu, ni le seznanitev javnosti z raznolikostjo in slikovitostjo netopirskih uporabnikov stotin cerkva in gradov pri nas, ampak vsebuje tudi čisto praktične napotke, kako obvarovati tako naravno kot kulturno dediščino.
Preveč razboriti varuhi bodisi kulturne bodisi naravne dediščine s(m)o se torej tudi v primeru gradu Rihemberk prehitro razburjali. To najbolj nazorno kaže trenutno stanje na tem primorskem gradu. Mestna občina Nova Gorica zadnja leta grad spet obnavlja, istočasno pa je kompleks tudi odprt za obiskovalce. Z gradom upravlja zavod Svitar, ki na Rihemberku organizira oglede in kulturne dogodke. Grad ni spodbudil samo vedno večjega obiska, ampak tudi strokovno zanimanje. Gradu Rihemberk bo namreč posvečena naslednja knjiga v seriji Castellologica Slovenica, kjer je pred nekaj leti izšla tudi monumentalna monografija o gradu Turjak. Netopirji se kljub obiskovalcem v grajskih kleteh prav dobro počutijo. Še več, nočno opazovanje izletov netopirjev je postalo sestavni del ponudbe za obiskovalce, leteči sesalec pa je postal celo zaščitni znak gradu. Tako je Rihemberk v mnogih pogledih postal model trajnostne revitalizacije kulturne dediščine, ki se ne deli niti na ločene faze obnove in uporabe niti na kategoriji naravne in kulturne dediščine. Tako kot marsikje drugje je tudi pri varstvu dediščine princip divide et impera, deli in vladaj, nadvse uspešna strategija, da se pri varstvu dediščine strukturno nič ne spremeni. V resnici pa med netopirji in gradom, med naravno in kulturno dediščino ni nikakršnega nepremostjivega nasprotja; še več – njuno trajnostno sobivanje lahko razumemo tudi kot indikator uspešnosti revitalizacije in dolgoročne vzdržnosti pristopa do dediščine. Netopirji morajo poleg stoletij starih sumničenj o navezavi z vampirji in krvosesi v teh časih že tako ali tako nositi še nelahko breme nedokazanih obtožb in očitkov, da so krivi za prenos virusa covid-19 iz živali na človeka. Dobro je, da so oprani vsaj obtožb in nekdaj tudi mojih lastnih očitkov, da zavirajo obnovo dediščine. Tudi zaradi tega lahko roj nočnih živalic okrog cerkvenega stolpa ali grajskega obzidja zdaj razumemo predvsem kot znak zdravega in vzdržnega sožitja.
Miloš Kosec
Omogoči naše delo z naročnino na revijo!
