Advertisement
turizem velike lasce
Ponovno najdeni Grad Turjak

Ko sem še v študentskih letih nekega popoldneva brskal po knjižnih hrbtih Trubarjevega antikvariata, mi je na uho prišel zanimiv pogovor med legendarno vodjo te častitljive bibliofilske ustanove Stanko Golob in starejšim gospodom, katerega ime mi bo za vedno ostalo neznano. Med pregledovanjem starih knjig je gotovo naletel na brošuro o gradu Turjak, saj so mu spomini zašli v predvojne mladostne čase. Gospe Golob je ob pogledu na črnobelo fotografijo skrinjice z ustrojenima in nagačenima kožama glav Herbarda Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, protiturških vojskovodij iz šestnajstega stoletja, zaupal, da jih je v živo videl v tridesetih letih, ko je kot otrok v okviru šolske ekskurzije obiskal starosvetni turjaški grad. To je bil čas počasnega zatona turjaške veleposesti  – grofje Auerspergi so v agrarni reformi po prvi svetovni vojni izgubili precejšen del svojih obsežnih gozdov, s preostankom pa niso več najbolje gospodarili. Vendar pa so še vedno živeli v svojem starem domovanju, od koder so nekdaj prihajali najslavnejši vojskovodje in deželni glavarji Kranjske, ter vedno bolj številčnim obiskovalcem ponosno razkazovali ostanke svoje skoraj tisočletne fevdalne zgodovine. Grad se je iz utrdbe in razkošnega bivališča počasi levil v zasebni muzej orožja in zgodovinskih zanimivosti (med katerimi je bila najbolj znana ravno skrinjica z ustrojenima kožama obeh turjaških prednikov, ki sta padla v bojih s Turki in ki so ju Auerspergi za drag denar odkupili – s tem so nevede postali arhitekturni meceni islamske arhitekture, vendar pa o tem kdaj drugič). Na gradu je takrat še živela in gospodarila številčna družina; kljub neugodnim gospodarskim razmeram ni nič kazalo, da bi Turjaški nameravali zapustiti stavbo in posest, ki v vsej svoji zgodovini ni nikoli prešla iz njihovega lastništva.

Nagačeni glavi Herbarda Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, ki so ju njuni sorodniki še v tridesetih letih dvajsetega stoletja s ponosom razkazovali obiskovalcem na Turjaškem gradu

Nato pa se je dvajseto stoletje na Slovenskem hitro zavrtelo. V nesrečnem spopadu leta 1943, ko se je stara protiturška trdnjava izkazala za kaj slabo varovano stavbo proti sodobnim topovom in havbicam, je bil grad močno poškodovan, pozneje pa še oplenjen in požgan. Desetletje po šolskem obisku neimenovanega gospoda iz Trubarjevega antikvariata so bili grajski zidovi požgani in razrušeni, Auerspergi so živeli v tujini, posest je bila zaplenjena. Z velikimi napori so bile razvaline v šestdesetih le zastrešene in tako obvarovane popolnega propada; vse pa je kazalo, da so v vojni vihri izginile vse stare dragocenosti, ki so slavo gradu in rodovine, ki ga je postavila, razširjale bolj kot udobje in razkošje grajske stavbe. Orožarna je bila uničena, obsežna portretna galerija Auerspergov je bila požgana, skrinjica z dvema ustrojenima glavama izgubljena. Za nekdanjo slavo so ostale le nekatere arhivske listine, nekaj predvojnih črnobelih fotografij in spomini. Zastrešeno grajsko zidovje se je zato namesto z lastno zgodovino začelo polniti z »viteškimi« ali »srednjeveškimi« ponaredki, kombinacija zabaviščnega parka in nikoli dokončane sanacije ruševine.

Grad Turjak v vihri druge svetovne vojne

V novem tisočletju pa se je na srečo le izkazalo, da tisočletnih usedlin ni mogoče tako hitro povsem izbrisati. Zgodovinar Miha Preinfalk je ob pisanju monumentalne monografije o Auerspergih navezal stike s še živečimi člani rodbine v Avstriji in Italiji ter pridobivati zaupanje ljudi, ki so do takrat dostop slovenskih zgodovinarjev do lastnih arhivov preprečevali. Na straneh Preinfalkovih knjig o Turjaških in o njihovem arhivu, ki so izšle v preteklem desetletju in pol, so se tako razkrila ne samo nova dejstva o nekdanjem zgodovinskem in vojaškem pomenu najbolj slavne kranjske plemiške rodbine, ampak tudi posamezni objekti in umetnine, ki so veljali za uničene ali izgubljene. Skrinjica z ustrojenima glavama je bila dolga desetletja skupaj z nekaterimi drugimi ostanki grajskega inventarja ohranjena v Avstriji – po desetletjih smo jo lahko, vsaj natisnjeno na knjižnem papirju, spet videli v barvah. V Italiji in Avstriji se je ohranilo tudi nekaj oljnih podob nekdanjih gospodarjev in gospodaric Turjaka, ki so ušli vojnemu uničenju. Istočasno so se tudi v skladiščih Narodne galerije našle nekatere oljne slike, ki so se izkazale za nekdanji sestavni del Turjaške portretne galerije ki so tja verjetno prišle iz Federalnega zbirnega centra. Grajski zidovi, ki so izgubili omete, pa so pozornemu očesu začeli razkrivati bolj bogato stavbno zgodovino, kot se je zdelo še pred desetletji.

Letos je pri Založbo ZRC SAZU izšla izredno obsežna knjiga o gradu Turjak, ki predstavlja kronski dosežek dolgoletnih prizadevanj, da bi pozabi iztrgali usedline nekdaj najstarejšega posvetnega kontinuirano naseljenega plemiškega bivališča pri nas. Med listanjem kar tisoč dvesto strani v dveh zvezkih, napisanih v dostopnem jeziku in opremljenih z bogatim slikovnim gradivom, se lahko vsakdo prepriča, da na videz še tako osiromašena ruševina v arhivih, galerijah, osebnih zapuščinah in tudi še v svojih zidovih hrani izredno bogastvo informacij in spominov. Črno-bela pripoved iz davnine je dobila barvitost in kompleksno globino. Grad Turjak je začel živeti tu in zdaj, ne le v knjigah o reformaciji in protiturških bojih.

Nekdanja oprema in portretna galerija na gradu Turjak

Obenem je obsežna knjiga triumf interdisciplinarnega dela – in te besede ne uporabljam zlahka. Uredniki Miha Preinfalk, Mija Oter Gorenčič in Renata Komić Marn ter še osemnajst drugih priznanih piscev so na enem mestu zbrali zgodovinske, umetnostno-zgodovinske, arhitekturne, vrtno-zgodovinske in literarne raziskave, od katerih je vsaka posebej predstavila nova dejstva, vse skupaj pa so izrisale precej spremenjeno in bistveno bolj kompleksno sliko celote, kot smo jo bili doslej vajeni. Knjiga je redek primer pisanja kulturne zgodovine skozi življenjsko pot ene same stavbe – običajno smo sicer bolj navajeni na obratno strukturo, kjer širši kontekst pojasni specifike posamezne hiše.

Najobsežnejši med članki je nadrobna, za celo monografijo dolga študija stavbne zgodovine gradu, ki jo je napisal naš osrednji kastelolog Igor Sapač. V njej so ovržene nekatere desetletja stare teze o gradu Turjak kot mlajšem izmed dveh gradov. V resnici je »Stari« (pravilno pa »Spodnji«) grad, ki je danes ohranjen samo še v skromnih ruševinah, mlajši od še danes ohranjenega zgornjega gradu, ki je na zunaj sicer povsem renesančna trdnjava, v svoji notranjosti pa skriva še dobro ohranjene romanske in gotske dele. Tako kot večina naših gradov je tudi Turjak počasi raščen grad, kjer pa so protiturška utrdbena dela z mogočnim Volovskim stolpom morda bolj kot kje drugje zakrila njegov srednjeveški izvor. Študija postreže tudi z natančno identifikacijo vseh (nekdanjih) prostorov v gradu, ki jih ne spremljajo samo arhitekturne analize, ampak tudi analize spreminjajoče se uporabe in opreme. Tako dobimo pred sabo natančno izrisano sliko spreminjajočih se načinov bivanja v plemiškem bivališču od srednjega veka pa vse do leta 1943. Ker so stavbe bolj kot nespremenljivi spomeniki bivališča, ki se skozi čas spreminjajo in prilagajajo, je to nadvse smiseln, četudi še vedno redek način stavbne analize.

Grad Turjak danes (foto: Mihael Grmek)

V ostalih prispevkih se lahko podrobno podučimo tudi o nekaterih zgodovinskih obdobjih, ki so do zdaj veljale za sivo liso v zgodovini gradu in dežele, o gospodarski zgodovini posestva, o nekdanji pohištveni in likovni opremi grajskih prostorov, o vlogi Auerspergov med reformacijo, o stari grajski (»luteranski«) kapeli in grbih na njenih stenah, o nekdanjih vrtovih okrog gradu, o spominih nekdanjih obiskovalcev gradu, o usodnem spopadu lea 1943, o povojni obnovi gradu in o njegovi okolici. Grad Turjak, ki je bil v svoji zgodovini eden izmed mogočnejših gospodarskih, političnih, verskih in vojaških centrov v deželi, s slovensko zgodovino in literaturo pa se je še posebej intenzivno prepletal v obdobju turških vpadov in protiturških bojev, reformacije in protireformacije, Prešerna ter druge svetovne vojne, je bil in bo vedno bolj kot katerokoli drugo domovanje pri nas zgodovinska skrinja. Letos izdana knjiga je pokazala, da se nam je zgodovinska skrinja zdela na pol prazna samo po naši krivdi, in ne dvomim, da se bo iz nje dalo črpati tudi v prihodnje. V vsakem primeru pa je zgodovinsko, arhitekturno in umetniško bogastvo, ki je od letos v obliki knjige na voljo tudi široki javnosti, dokazalo vsaj dvoje. Prvo je dejstvo, da imamo v nasprotju s splošnim prepričanjem na voljo dovolj informacij in celo kar nekaj avtentičnih objektov, s katerimi bi lahko grad vsaj približali njegovi nekdanji slavi –razen naše lenobe in neodločnosti ga prav nič ne obsoja na anonimno in nekoliko ceneno lupino »hollywoodskega« gradu. Druga pa je nuja, da iz na videz nemih zidov propadajoče in izginjajoče stavbne dediščine razbiramo in zbiramo informacije, dokler je še čas. Tu ne gre samo za arhitekturno zgodovino, ampak za usedline stoletij, ki sta jih v primeru Turjaka samo velik angažma avtorjev nove knjige in dovolj hitra akcija iztrgala pozabi. V mnogih drugih primerih cerkva, gradov, dvorcev in domačij je že prepozno – bodisi zaradi počasnega razsipanja streh in zidov, bodisi zaradi nepremišljene, prehitre in nasilne obnove, ki je namesto ohranitve raznolikih plasti patine vse enako nasilno zbila na tla in začela na »novo«.

Miloš Kosec

Naslovna fotografija: turizem.velike-lasce.si

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.