Pred sto leti smo dediščino razumeli drugače, kot jo danes. Pred sto leti so v skrbno kurirano in ljubosumno čuvano bisago arhitekturne dediščine sodili samo tisti vrhunski spomeniki pretežno cerkvene arhitekture, s katerimi naj bi se lahko vsaj približno primerjali s kanonom (zahodno)evropskih umetnostnozgodovinskih slogov. Mednje so sodile ambicioznejše gotske in baročne cerkve (skrite romanske plasti so šele začeli zares odkrivati) ter morda še kakšen večji baročni dvorec. Že srednjeveški gradovi, danes samoumevni, morda celo najbolj izpostavljeni primerki kulturne dediščine, so takrat še veljali za preveč utilitarne in obenem preveč tuje objekte, da bi se z njimi resno ukvarjali. Kaj šele ljudsko stavbarstvo, inženirska in industrijska dediščina, ki jih kultivirano oko razsojevalca o dediščini ni niti zaznalo. Danes je drugače: ne samo v gradovih in ljudskem stavbarstvu, ampak tudi v starih in novejših objektih industrijske dediščine odkrivamo objekte, ki niso samo identitetno pomembni, ampak so tako močno zaznamovali podobo krajine in delovanje družbe v zadnjih dvesto letih, da si brez njih našega okolja ne moremo niti predstavljati niti ga zares razumeti. Zato v današnjih razmerah ni nenavadno, ampak dobrodošlo, da bo največja ljubljanska galerija kmalu umeščena v starodavno tovarno sladkorja, kot tudi ni nenavadno, da hodijo še ne petdeset let star dimnik v Trbovljah, najvišji v Evropi, gledat navdušenci iz vsega sveta.

Zato je še toliko bolj zaskrbljujoče, da v času, ko s skepso gledamo na ozkoglednost naših prednikov, ki so prostodušno razsojali, kaj je lahko dediščina in kaj ne, še vedno dogajajo čiščenja in uničevanja nekaterih manj očitnih, pa nič manj dragocenih ostalin preteklosti. Gradov več ne minirajo, kašče, grajske pristave in druge mogočne primerke starosvetnih gospodarskih objektov pa še vedno izgubljamo kot po tekočem traku. Tudi v mestih se stavbe, ki morda na zunaj delujejo neugledno, znotraj pa skrivajo stoletna urbana izročila družbenih, proizvodnih in prostorskih odnosov, nemo umikajo bagrom, valjarjem in parkiriščem. Podoba Ptuja, ki mu pogosto rečemo tudi mesto-muzej, se skupaj z razsežnim grajskim kompleksom na hribu, ki s plaščem stolpov in obzidja ščiti rdeče strehe starega mesta ob široki Dravi, skorajda ni spremenila že stoletja. Zdaj pa se tej na prvi pogled večni veduti obeta rušitev na enem izmed najbolj ranljivih mest: tik ob reki in mostu, naravnost pod osrednjim rezidenčnim poslopjem Ptujskega gradu.

Pri vsem skupaj pa ne gre samo za podobo mesta. Zavarovana stavba, ki naj bi jo rušenje doletelo ravno v prihodnjih počitniških tednih, je nekdanja Stara usnjarna, ena zadnjih podobnih objektov svoje vrste pri nas. Občina Ptuj je kljub negativnemu mnenju pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine od Ministrstva za kulturo za rušitev pridobila kulturnovarstveno soglasje kljub temu, da se dediščinska vrednost objekta ni spremenila, da je stanje objekta po mnenju statikov rešljivo in da celo ni nobenih (javnih) načrtov, kaj naj bi častitljivo stavbo Stare usnjarne nadomestilo. Kot piše strokovnjak za starejšo arhitekturo pri nas dr. Igor Sapač, je

usnjarska dejavnost je na Ptuju z arhivskimi listinami dokumentirana že od okoli leta 1300, usnjarji pa so zaradi potrebe po čisti tekoči vodi postavljali svoja poslopja ob nabrežju reke. S tem se je že v srednjem veku začela oblikovati značilna obvodna veduta Ptuja, ki jo dandanes dojemamo kot posebno kakovost in grajeno vrednost. Leta 1860 sta brata Pirich na mestu starejše usnjarne, ki je tam najverjetneje obstajala že v srednjem veku, postavila sedanje poslopje, ki je eno redkih tovrstnih ohranjenih usnjarskih poslopij v Sloveniji in ima zato izjemen kulturnozgodovinski pomen. Kompleks Pirichove usnjarne je bil prvi večji industrijski objekt v mestnem jedru in obenem stavba, ki je povezala tradicijo srednjeveških usnjarskih delavnic in novih poslopij vezanih na industrijsko revolucijo v Evropi v 19. stoletju. Po letu 1945 je stavbo prevzelo podjetje Koteks Tobus, del stavbe pa je uporabljala pletarska šola. Kljub temu se zanimiva arhitekturna zasnova stavbe iz 19. stoletja ni spremenila in ima zato velik dediščinski pomen v širšem prostoru.

Pred sto leti smo dediščino razumeli drugače, kot jo danes. Kar verjetno pomeni tudi, da jo bomo v prihodnosti razumeli bistveno drugače, kot jo trenutno. Upam samo, da bomo lahko takrat drugačno razumevanje dediščine oprli še na kaj drugega kot na stare časopisne članke z novicami o rušenju in fotografije že davno uničenih objektov. Po slovenskih mestih in podeželju največ škode naredi težnja po čiščenju in urejanju, katerega orodje je bager, cilj pa lepo ocvetličena travnata površina oziroma lično tlakovana ploščad. Takšno čiščenje in »urejanje« pa ni nič drugega kot sploščevanje, poenostavljanje in uničevanje kompleksnih plasti zgodovine, umetnosti in identitete. Zato ne čistimo in ne uničujmo, dokler natančno ne vemo, kaj zares zgubljamo, in dokler skupaj ne presodimo, ali ni morda bolj zrelo, bolj odgovorno in celo cenejše, če ogroženo ohranimo in obnovimo, takšne edinstvene in obenem fleksibilne prostore pa naselimo z novimi funkcijami tako, kot to že desetletja uspešno počnejo po vsej Evropi.

Miloš Kosec

Fotografije: Igor Sapač