Potem ko je spomladi zaživel nov nakupovalni center v Šiški, v prestolnici že gradijo novega. Na spletni strani napovedanega projekta so zapisali: »Posodobljena Supernova Ljubljana Rudnik bo obiskovalcu zagotovila nepozabno izkušnjo prijetnega in sproščenega nakupovanja po meri sodobnega človeka.« Čeprav so obeti novih delovnih mest mamljivi, gradnja velike parkirne hiše pa bi ob primernem javnem prometu lahko razbremenila center mesta, se ob velikih spremembah načina nakupovanja in dela, ki jih prinaša epidemija, vseeno lahko vprašamo, ali je še eno nakupovalno središče na obrobju res povsem po meri sodobnega človeka.
Medtem ko so sodobni spletni podjetniški giganti še pred nekaj leti snovali slikovite hipsterske pisarne, ki so poskušale ustvariti domačnost, so se do danes njihove aplikacije zajedle globoko v našo zasebnost. V zameno za našo pozornost so nam vsilili iluzijo povezanosti, iluzijo skupnosti. Naše izboljšane podobe se namesto nas družijo na družabnih omrežjih. Epidemija, ki brutalno zaznamuje letošnje leto, je ta trend še pospešila. Delovna mesta, študij, nakupovanje in poslovanje se selijo na splet. Poslovna poslopja ostajajo prazna, medtem ko v intimi lastnih sob komuniciramo s partnerji po vsem svetu. Če so pred leti IT-podjetja snovala pisarne, ki naj bi postale dom, je zdaj dom postal služba.
Kaj selitev delovnih mest iz pisarn v domačo kuhinjo, iz fizičnega prostora na splet, pomeni za arhitekturo in urbanizem? Vprašanje ponovno izpostavlja nekatere večne arhitekturne teme. Kakšna naj bo nova raba stavb, potem ko se prvotnemu namenu izteče čas?
Slovenija je razmeroma redko poseljena. Gostota poselitve znaša 103 prebivalce na km2. Za primerjavo: Nizozemska ima 393 prebivalcev na km2, Nemčija 233, Italija 197, Švica 176. Mesta v Sloveniji niso zgoščena, znaten del ljudi živi na podeželju. Delo na domu omogoča velik prihranek energije in časa, ki bi ga sicer namenili vožnji v mesto. Zaradi številnih prednosti in prihrankov se bo tak način zelo verjetno ohranil tudi v prihodnje. Kaj se bo zgodilo s stavbami, ki ne bodo več služile svojemu prvotnemu namenu?
Na Nizozemskem, verjetno tudi zaradi zelo goste poselitve, na prostor gledajo izjemno pragmatično. Tam je nepredstavljivo, da bi stavbe, ko originalnemu programu poteče rok trajanja, pustili prazne. Lotijo se tudi prenov najbolj posvečenih objektov, neizbrisljivo zaznamovanih s prvotno rabo. Četrtina protestantskih cerkva, zgrajenih po letu 1800, je na Nizozemskem spremenjena v knjižnice, pisarne ali stanovanja. Zelo znana in večkrat nagrajena je preobrazba cerkve iz leta 1884 v sodobno knjižnico v Maastrichtu, ki so jo leta 2018 izvedli po načrtih arhitektov Molenaar & Bol & van Dillen. »Cerkve in knjižnice si delijo podobno usodo,« so nekoliko resignirano zapisali v obrazložitvi projekta, »v svojih zadnjih izdihljajih se cerkve in knjižnice lepo dopolnjujejo, pri obojih gre za mračne prostore, svečano ožarjene s subtilno svetlobo, medtem ko se nanje polega prah.« No, pragmatični Nizozemci so nekdanjo cerkev poleg knjižne ponudbe opremili še s privlačno kavarno, klubskimi prostori in predavalnico – in po preobrazbi je izvrstno zaživela. Zanimivo novo življenje nekdanjega cerkvenega objekta v sodobnem okolju omogoča obiskovalcem poglobljen stik s knjigami, pa tudi z religiozno preteklostjo prostora.
Tudi v Sloveniji poznamo preobrazbe posvečenih objektov. Vendar so okoliščine pogosto travmatične in še danes vzbujajo konflikte. V Križevniški cerkvi ob ljubljanskih Križankah je nastalo prizorišče umetnosti, prav v teh dneh si lahko ogledate predstavo Vsi ptice po besedilu Wajdija Mouawada in v režiji Ivice Buljana, ki govori o preseganju medgeneracijskih sporov in možnosti odpuščanja zločinov, ki so jih storili predniki – »Ali lahko kot ljudje živimo bratstvo, kot ga poznajo rodovi ptic?«, se sprašuje predstava.
Tudi slovenska zgodovina je polna primerov, pri katerih je bila preobrazba rabe zgolj degradacija stavbe v funkciji ideološkega sporočila. Gradovi so postali zapori, dvorci so postali umobolnice, meščanske palače so postale socialna stanovanja. V izpraznjene aristokratske vile so se vselili politični veljaki. V izpraznjena mesta so se vselili prišleki.
Lastnost stavb, ki so zasnovane dovolj dobro, da obstajajo skozi več generacij, je da lahko zaživijo v funkciji, ki je ni mogel predvideti arhitekt.
Prejšnji sistem je nekatere kulturne presežke predprejšnjega sistema ohranjal tako, da jih je vsebinsko degradiral. A zdajšnji sistem ima z njihovo praznino še večji problem in tako so večinoma prepuščeni skorajšnjemu propadu.
Danes je videti, da so največji presežki sodobne gradnje bleščeči šoping centri, ki ne glede na to, da se nam vsakič znova zdi, da jih je že dovolj, še vedno rastejo, še večji, še bolj bleščeči. Zato se lahko upravičeno vprašamo, kako se bo sistem soočil s praznino, ki bo nastala z nadaljnjo selitvijo nakupovanja, dela in poslovanja na splet. Čeprav za izjemno arhitekturno dediščino ne najdemo nove rabe, ki bi upravičila stroške obnove, kar naprej gradimo nove in nove šoping centre, zabaviščna središča in hotele, kot da ne bi opazili, da se je svet spremenil. Če se ne znamo soočati s prazninami preteklosti, kako se bomo soočili s prazninami prihodnosti?
Piše: Nina Granda (oktober 2020)
Foto: Stijn Poelstra
Na sliki: Knjižnica, muzej in dom krajanov “De Petrus”, Vught, Nizozemska
