Kaj imajo skupnega Lord Brown, odprta vrata in kavni avtomat? Ne, ne gre ne za slab londonski vic niti za »whodunit« detektivsko povest, ampak za kratko moralko o vplivu arhitekture na stvari, ki na prvi pogled s prostorom nimajo nikakršne zveze.
Arhitekti, ki ne sedimo samo v birojih in se ukvarjamo z načrti, ampak o arhitekturi tudi pišemo in se trudimo vzpostavljati komunikacijo o prostoru s širšo javnostjo, imamo pri tem nemalo težav. In to na obeh straneh: arhitekturna stroka rada sliši, da ima njeno delo na družbo odločilen vpliv. Vendar pa takšno stališče prevečkrat jemlje kot končni dokaz pomembnosti lastnega dela, ne pa kot izhodišče samokritičnega premisleka (saj je vpliv vedno lahko tudi negativen, mar ne?). Na drugi strani pa tudi velik del splošne javnosti šele v zaostrenih razmerah, recimo med nedavno pandemijo, zasluti, kako daljnosežne posledice imajo principi oblikovanja prostora na kvaliteto in varnost življenj. Že dolgo mrtvi arhitekti modernističnih sosesk so z njimi pred več kot pol stoletja trudili oblikovati ambient za vse kompleksnosti takratnega življenja. Zaradi darežljivih zelenih površin, trgovin, javnih funkcij, balkonov in rekreativnih možnosti so se v karantenskih razmerah starejše soseske pogosto izkazale za bistveno bolj humane od novejših. Oblikovanje prostora, v katerem se gibamo, komuniciramo, sprejemamo odločitve, protestiramo, sodelujemo, skratka bivamo, bo na vse te dejavnosti vedno bistveno vplivalo. V skrajnih primerih pogojuje razliko med življenjem in smrtjo. Če arhitekt oziroma oblikovalec prostora o tem pri snovanju ne razmišlja, še ne pomeni, da prostor postane nevtralen ali da se umakne v ozadje. Pomeni samo, da se arhitekt ni niti potrudil, da bi svojo vlogo zares razumel in da bodo posledice njegovih potez na papirju in računalniškem ekranu takoj, ko se na gradbišču udejanijo v betonu in opeki, še desetletja vplivala na način in vsebino življenj ljudi, ki jih ne bo nikoli spoznal.
Vhod v britansko Vrhovno sodišče v prenovljeni viktorjanski stavbi nasproti Westminstrske palače
Abstraktne misli človeka ob branju hitro utrudijo. Še posebej to velja za vzvišene misli o prostoru. Zato bom tokrat namesto visokoletečih prostorskih meditacij ponudil mimobežno anekdoto o povezanosti med pravom in arhitekturo. Na začetku omenjeni Lord Brown je eden izmed vrhunskih pravnikov Združenega kraljestva, ki je leta 2009 postal sodnik na Vrhovnem sodišču. Malo znano je, da prej Velika Britanija takšne ustanove sploh ni imela; namesto Vrhovnega sodišča je najvišjo pravosodno stopnjo predstavljala kar Lordska zbornica, kar je seveda po osnovnih pravilih ločitve treh vej oblasti vsaj nenavadno, če ne že naravnost škandalozno (predstavljajte si, da bi morali pri nas pritožbo na razsodbo vložiti v po političnih merilih izbran Državni svet!). Ko so se Britanci pred dobrim desetletjem le spametovali in takšno sodišče ustanovili, so ga umestili v staro viktorjansko zgradbo nasproti Westminstrske palače, kjer parlament in z njim Lordska zbornica zaseda že kakih osem stoletij. Lord Brown, priljubljen in spoštovan pravni strokovnjak Lordske zbornice, je bil imenovan v prvo sestavo novega sodišča, tako da se je iz svojega starega delovnega mesta preselil čez trg na novo delovno mesto v prenovljeni zgradbi.
Častitljivi, a precej neugledni hodniki stare Westminstrske palače, kjer se je Lord Brown mimogrede pomenkoval s kolegi, ki so bili na poti do kave in administracije
Nenadoma pa se je statistika Brownovih sodniških odločitev bistveno spremenila. Ko je kot vrhovni sodnik deloval še v Lordski zbornici, je le redko pisal ločena mnenja. Z drugimi besedami, večina sodnikov se je z njim skoraj vedno strinjala. Ko se je preselil v na novo obnovljeno stavbo na drugi strani trga, pa je pri sodbah začel zelo pogosto pisati ločena mnenja in pogosto začel zastopati manjšinski pogled, ki se je bistveno razlikoval od sprejetih razsodb, čeprav je Brown obenem obdržal oziroma še utrdil sloves nepristranskega strokovnjaka. Zakaj? Alan Paterson, akademik, ki je celotno kariero raziskoval britansko Vrhovno sodišče, je razlog našel v arhitekturi. Bolje rečeno, v umestitvi pisarne Lorda Browna. V stari Westminstrski palači je imel svojo pisarno tik ob pisarnah administrativnega osebja, zraven pa je bil umeščen tudi avtomat za kavo. Lord Brown je bil navajen dela pri odprtih vratih. Ker kombinacija kave in obveznega obiska pri administraciji v vsaki upravni zgradbi pomeni tudi nekakšno improvizirano družabno središče, so se Brownovi kolegi neformalno redno zadrževali v njegovi bližini, zaradi odprtih vrat pa so z njim skoraj vedno tudi poklepetali. Brez dvoma je bil to pomemben razlog, da so tudi izven sodne dvorane kolegi izmenjali mnenja, se šalili in debatirali, kar je Brownova stališča gotovo zbližalo z ostalimi.
Kaj pa se je zgodilo, ko se je Lord Brown preselil čez cesto? Tam je dobil drugo pisarno, ki je bila na prvi pogled bolj smiselno umeščena na hodnik, kjer ni bilo ne kavnega avtomata niti tajniškega osebja, ampak samo kolegi sodniki, ki so (predvidevam) delali za zaprimi vrati. Posledica na prvi pogled povsem banalne prostorske in administrativen odločitve ni bila le zmanjšana kakovost družabnega življenja častitljivega sodnika, ampak tudi vpliv na vsebino sodb. Lord Brown v neformalnih pomenikih ni imel več priložnosti, da bi neprisiljeno seznanjal kolege s svojimi stališči. Obenem pa je tudi sam za stališča kolegov pogosto slišal šele v uradni in hierarhični atmosferi sodne dvorane. Hodnik, odprta vrata in kavni avtomat so tako več kot enkrat bistveno posegli v pravne precedense Vrhovnega sodišča Velike Britanije. Pravni precedensi pa še danes odločajo o življenju in smrti, četudi ne več neposredno z giljotino in vislicami.
Kje je kavni avtomat na Plečnikovih hodnikih našega Ustavnega sodišča?
Zanimivo bi bilo raziskati, kakšen vpliv ima na naše ustavne sodnike stavba, v kateri domujejo. Ustavno sodišče je namreč na zunaj tipična popotresna palača, znotraj pa je eno izmed monumentalnih del Jožeta Plečnika, ki je stavbo zasnoval za Gospodarsko zbornico. V nekdanji zbornični dvorani gospodarstvenikov iz časa Kraljevine Jugoslavije danes zasedajo v škrlat oblečeni ustavni sodniki in pogosto tudi pišejo ločena mnenja. Zanima me, kje na s kamnom obloženih hodnikih imajo kavni avtomat?
Miloš Kosec
Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.
