Piše: Agata Tomažič, fotografira: Jošt Franko

»Imava več knjig, kot jih v življenju lahko prebereva«
Knjig imava več, kot jih lahko v življenju prebereva, je ugotovitev, ki jo izreče Gorazd nekje na polovici našega obiska. Prikimavamo, češ, vsi vemo, kako je to. »Pa vendar jih še vedno kupujeva!« se zareži Gorazd in spet mu vsi pritegnemo. Ta pohlep nam je znan. V njunem stanovanju v hiši za Bežigradom knjige domujejo v več sobah in v obeh etažah, zlahka bi pripadale štirim ali osmim ljudem, ne le dvema odraslima. In ko gostitelja razložita, kaj vse sta v življenju počela, se zazdi, da sta skozi svoje poklicne transformacije res izživela življenja vsak po dveh ali štirih ljudi.

Knjige danes delajo družbo tudi njunemu šestletnemu sinu Cirilu. Ta je edini družinski član, ki se ne more odločiti, katera je njegova najljubša knjiga. Sedi na postelji v svoji sobi in zamišljeno gleda predse, medtem ko štirje odrasli ljudje zremo vanj ter pozorno čakamo, kaj bo izrekel. Ena od četverice celo z beležnico in svinčnikom v roki, stisnjenim med prste v prisilnem položaju kot atlet pred štartom. Napetost se kmalu sprosti v smeh: smejimo se ugotovitvi enega od nas, da je otrok edini pravi bralec in intelektualec, saj res načitani ljudje ponavadi ne morejo imenovati svoje najljubše knjige. Ali pa to storijo le s pridržki, češ, v zadnjih letih mi je bila všeč ta in ta knjiga, v tej in tej kategoriji bi se odločil za to in to. Renata in Gorazd sta malo prej pri tem izpitu gladko pogrnila – ker sta se na ta obisk in vsa morebitna vprašanja v zvezi z branjem in knjižnico pripravila, kot priznata.

O čem razpravljajo fejk intelektualci
Gorazd svojo najljubšo knjigo omeni mimogrede, ne da bi ga po tem sploh povprašali. Res pa so  okoliščine temu naklonjene – beseda teče o čebelarstvu in čebelah, s čimer se dipl. u. i. a. ukvarja zadnjih osem let (in k čemur se bomo v tem zapisu še povrnili). S tem je posredno povezana tudi knjiga Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka, ki govori o starovercih v severni Primorski, od koder je doma Gorazd. Še posebej se mu je priljubila, ker omenja tudi med in njegovo zdravilno vlogo. Dobro, to je moja najljubša knjiga zadnje petletke, se na koncu popravi. Čez nekaj minut se razkrije Renata. Ravno stojimo pred knjižnimi regali, ki zapolnjujejo prostor pod stopnicami in ki zaradi osrednjega položaja v dnevni sobi slej ko prej pritegnejo pozornost slehernega obiskovalca. Med temi je nemalo takih, ki se s knjigami in založništvom ukvarjajo poklicno, Renata pa v svojem domu pogosto gosti neformalna službena srečanja, zato je sprva razmišljala, da bi na te regale razpostavila samo slovenske knjige. Namera ni stoodstotno uresničena, pa vendar domače leposlovje prevladuje. Med njimi je vendarle tudi nekaj tujih in prevedenih knjig, med drugim Hadrijanovi spomini Marguerite Yourcenar in prav te Renata označi za svojo najljubšo knjigo. Pa med novejšimi Tujka Stefana Hertmansa ji je s svojo ganljivo vsebino zaposlovala misli še kar nekaj časa, potem ko jo je prebrano odložila, prizna. In takoj zatem, ko ji oko ošine knjige, ki stojijo na polici nad njeno priljubljeno, bruhne v smeh. Med njimi se namreč diči izvod enega najbolj prevajanih del sodobne slovenske književnosti, ki pa ga ne Renata ne Gorazd nista prebrala. Ne zapisnikarica tegale inšpekcijskega obiska v knjižnici ne fotograf! Takšne vrste knjige nam pač niso všeč, si priznamo brez slabe vesti ali bojazni, da bi kdo v očeh drugega obveljal za puhlega, nenačitanega, tako rekoč fejk intelektualca. Potem se spogledamo in skoraj hkrati se vsem posveti: znak resnične zaupnosti sogovornikov pred knjižnimi policami je, da si prostodušno priznajo, česa niso prebrali!

Zgodbe na različnih nosilcih
Gorazd priznava, da je bil »dolgo časa občutljiv na to, katero knjigo je komu posodil in ali mu jo je ta vrnil ali ne«. Takrat je tudi še vedel, katere knjige premore in kje natanko so. »Zdaj sem onkraj tega,« pravi in se zareži. Poleg knjižnega obilja, ki se razprostira na knjižnih policah v malone vseh prostorih njunega stanovanja, imata tudi drugačne nosilce zgodb – videokasete in devedeje. Da knjig dvojnic, za katere sta ob selitvi pod skupno streho ugotovila, da ju imata v lasti oba in sta zato en izvod zložila v klet, sploh ne omenjamo. Toda pojdimo lepo po vrsti in naštejmo vse Renatine in Gorazdove poklice, ki sta jih opravljala drugega za drugim ali hkrati. V različnih življenjskih in poklicnih obdobjih sta namreč posegala po specifičnih knjigah.

Od Stevena Pinkerja do Susan Sontag
Danes berem veliko več leposlovja, in to predvsem slovenskega, pove Renata. Kot odgovorni in predani direktorici Javne agencije za knjigo RS (JAK) se ji zdi naravno, da knjige, o katere usodah odloča, pozna iz prve roke. »Na srečo imamo t. i. dolžnostne izvode za JAK, zato si knjige v službi na veliko tudi izposojamo.« Slovenske, pa tudi v slovenščino prevedene knjige so ji delale družbo že v njeni prejšnji službi, kjer je bila med drugim producentka prireditev (doma in v tujini), pionirka e-knjig, vodja festivala Fabula in knjižna agentka, ki je prodajala avtorske pravice. Nekako v istem obdobju je občasno delala kot certificirana tolmačka za evropske institucije iz angleščine in nemščine. Vendar to ne pomeni, da se knjižne police v njenem domu šibijo pod obilico slovarjev, odkimava. Takrat so že zaživeli novo življenje v e-obliki. Zadnji slovar, ki si ga je kupila v knjižni obliki, je bil še v času študija madžarsko-slovenski (in slovensko-madžarski), od Gorazda pa je dobila v dar Etimološki slovar slovenskega jezika. Ampak to so itak slovarji, ki jih lahko bereš kot leposlovje, ne samo kot eksaktne jezikoslovne priročnike, se strinja.

Renata je diplomirala iz filozofije, splošnega jezikoslovja in novinarstva (študij slednjega je vpisala vzporedno); s prvih dveh strokovnih področij je prebrala tudi veliko teoretskih knjig, razlaga. Stojiva v njeni lastni sobi – kabinetu, kjer se nad delovno mizo spet nizajo knjižni regali, na njih pa so knjige, ki jih pri svojem delu zdaj ne uporablja več. »Zaradi Stevena Pinkerja sem šla študirat primerjalno jezikoslovje, zaradi Susan Sontag, katere knjige je brala moja cimra med študijem, pa sem se podala v novinarstvo,« se spominja. Kratek ekskurz v novinarstvo je namreč prav tako bil ena od njenih poklicnih transformacij; temu je sledilo leto v oglaševanju. O tem priča kultna knjiga Alana Fletcherja The Art of Looking Sideways, ki jo je takrat s pridom prebirala, se spominja.

Čemu nameniti življenje povprečnosti?
Če se že Renatina poklicna pot zdi kar raznolika in bogata, kaj bi šele porekli na Gorazdovo? Začel je z risanjem: »Za študij arhitekture sem se odločil pri devetnajstih, to se mi zdi prezgodaj, takrat res še ne moreš vedeti, kaj si želiš v življenju početi.« Vseeno je vztrajal, med drugim je v naboru obštudentskih zaposlitev risal hiše za Riko, pripoveduje. Stvarno doda, da je že takrat vedel, da se nikoli ne bo projektantsko ukvarjal z arhitekturo: »Škoda je porabiti življenje za nekaj, v čemer si povprečen.« Že takrat ga je zvleklo v temo kinodvoran, kjer je dobil tudi navdih za temo svoje diplomske naloge, med kolegi na Fakulteti za arhitekturo edinstvene: Prostor kot temeljni izrazni element kinematografije Vojka Duletiča. Nadaljnja leta je posvetil zgodbam na papirju ali na flmskem traku: pisal je filmske recenzije za Razglede in Radio Slovenija, bil več kot desetletje član uredniškega sveta Beletrine, ko pa je začutil, da se s kolegi razhajajo, je skočil na nov vlak in postal urednik revije Ekran. Vmes je pisal kratke zgodbe, scenarije za dokumentarce ali igrane filme, nazadnje za film Ne pozabi dihati. Toda še vratolomnejši je bil njegov zadnji skok, ob katerem je doskočil v čebelarstvu, s panji na vrtu in sodčki za prelivanje medu v stanovanju. Ta odločitev je bila popolnoma neracionalna, nihče v moji ožji družini se ni ukvarjal s tem in o čebelarstvu nisem vedel ničesar, razlaga Gorazd. Da ga je k temu vendarle vodilo neko podzavestno hrepenenje, je ugotovil, ko je prvo leto začel točiti med – ta vonj, skupaj z vonjem po vosku in propolisu, ki prežema stanovanje od zgodnjega poletja do jeseni, je prvič zaznal pri stricu svojega očeta. »To je bil trenutek kot pri Proustu z magdalenico, spoznal sem, da je vse vzklilo iz nezavednega,« razlaga.

Streljaj stran od Janševe ulice
Kolebal je med tem, ali bi postal čebelar ali zasebni detektiv, a ko je ugotovil, da pri slednjem veliko večino dela tvori preverjanje upravičenosti bolniškega staleža pri zaposlenih, je to misel opustil. »Prvo leto sem samo študiral, neke vrste suhi trening,« pove. Čebelarstvo je panoga, ki je zanimiva tudi z jezikoslovnega vidika: ker na Slovenskem obstaja že dolgo, je ena prvih, ki je razvila avtohtono slovensko terminologijo. Zato je vsa strokovna literatura na voljo v slovenščini, razlaga sogovornik, ki danes živi – česar se je zavedel šele pred nekaj leti – le streljaj od Janševe ulice, ki je ime dobila po začetniku sodobnega slovenskega čebelarstva Antonu Janši. V posebni sobi so na knjižnih policah zložene strokovne knjige o čebelarstvu, ki jih je Gorazd dobil v dar od znanke, katere oče je bil priznani čebelar. Sogovornik, ki deluje pod nazivom Urbani čebelar, je danes eden od deset tisoč članov slovenskega čebelarskega občestva – in to eden mlajših, opozori. Prireja tečaje čebelarstva in oskrbuje panje za večja podjetja, ki potem med podarjajo kot poslovno darilo. Ko se je začel ukvarjati s čebelarstvom, je bil še deležen začudenja ali morebiti celo pomilovanja, danes je to preraslo v zaželeno in občudovano dejavnost. »Ja, za arhitekta imam zelo nenačrtovano življenje,« se spet zasmeji.

Kako zorijo čebele in kako ježevci
Gorazd je neizčrpna zakladnica najbolj neverjetnih pripovedi o čebelah, kot je recimo tista, kako pride na pomoč, če ga kličejo, ko čebele rojijo. Takrat se obleče v zaščitno obleko in v posebno posodo najprej ulovi matico, tej sledi še večina ostalih članic čebelje družine. Toda vseh ne more poloviti v posodo, zato se nekatere peljejo z njim na zadnjih sedežih avtomobila, pove in doda, da so k sreči med rojenjem precej krotke. »Težava bi bila le, če bi me takrat ustavil kakšen policist in bi moral odpreti okno,« sklene zgodbo, ki na las spominja na dogodivščine čebel iz risank ali knjig, nad katerimi s(m)o se otroci navduševali v osemdesetih. Današnja mularija pa bere o bolj eksotičnih živalih, na primer o ježevcih. Kako zorijo ježevci Petra Svetine z ilustracijami Damijana Stepančiča je ena od Cirilu ljubih knjig. Ampak ker se deček ne more sam odločiti, jih kot take izpostavi kar njegova mama. Ki prizna, da včasih kakšno slikanico s kakšnega knjižnega sejma prinese za darilo sami sebi. Nemalokrat jo kupi, tudi če ne obvlada jezika, v katerem je besedilo, a so jih všeč ilustracije, recimo. »Potem si pa s Cirilom skupaj izmišljujeva, kaj bi napisano lahko pomenilo,« smeje se pojasni.

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja