Potratna država, visoki davki, nepotrebna infrastruktura za tako majhno državo, pozivi k manjšanju javnega sektorja … Vse to je vsaj trenutno preteklost. Družba po vsem svetu lahko kolikor toliko deluje ravno zaradi javnega sektorja in javne infrastrukture. V prvi bojni liniji so seveda bolnišnice, varnostne strukture in energetika. V teh časih so mnogi celo prvič slišali za navadno povsem pozabljene ustanove: Zavod za blagovne rezerve bi še pred nekaj meseci zvenel kot iz že davno pozabljenega priročnika za prvo povojno petletko. Vendar pa je še cela vrsta manj očitnih državnih sistemov in podsistemov, na katere v običajnih razmerah letijo očitki o neekonomičnosti. Slovenska veleposlaništva po svetu, ki jih v običajnih razmerah nenehno otepala očitkov, da jih zaradi članstva v Evropski Uniji razen morda v sosednjih državah niti ne potrebujemo, so se v preteklih tednih izkazala z logistično in organizacijsko zahtevnimi operacijami evakuacije slovenskih državljanov. Izkazalo se je, da se v informacijski dobi vsega le ne da opraviti po internetu ali telefonu, in da je konzularna služba ter še tako skromna diplomatska izpostava na drugem koncu sveta morda le smiselna. Za nekaj časa bodo glasovi o »vitki državi« verjetno potihnili.

V teh dneh torej doživljamo vrnitev odpisanih. Država in javni servisi suvereno obvladajo situacijo na terenu. Država se je zaenkrat izkazala tudi za edino možno blažilko strmega gospodarskega padca, ki nas čaka v prihodnjih mesecih. Mar to pomeni, da bodo za vedno potihnili tudi vsi še pred kratkim tako aktivni pozivi k ožanju javnih servisov, varčevanju in k prepustitvi pobude prostemu trgu? Neoliberalno priseganje, da »trg vedno ve najboljše«, se je v času krize sicer res izkazalo za popolnoma neuporabno, ni pa izginilo. Prosti trg dela naprej natanko tako, kot pred krizo, in še naprej prav dobro opravlja tisto, v čemer je najboljši – prestavlja presežno vrednost iz žepov mnogih v žepe posameznikov, ki so najhitrejši, najbolj prilagodljivi in najbolj spretni. Vzemite samo nekaj najbolj očitnih primerov:

Magija prostega trga se je bliskovito izkazala pri cenah zaščitne opreme, ki se je čez noč podeseterila. In zakaj tudi ne? Cena je na prostem trgu pač samo izražanje razlike med ponudbo in povpraševanjem. Naenkrat potrebujejo zaščitno opremo po vsem svetu, zalog in dovolj obsežne proizvodnje pa še ni. Na prostem trgu dobi maske tisti, ki plača več in je hitrejši, ne pa nujno oni, ki jih najbolj potrebuje. V državah, kjer je zdravstveni sistem privatiziran, se je magija prostega trga takoj izkazala še bolj neposredno. Kot je poudaril Andrej Trampuž, slovenski zdravnik, ki dela v berlinski bolnišnici, v času pandemije koronavirusa celo v Nemčiji, državi, ki ima pretežno vzdržno razmerje med javnim in zasebnim, velja, da se »zasebne bolnišnice branijo teh bolnikov in jih nočejo sprejemati, ker niso dobičkonosni in to lepo kaže, da privatizacija zdravstva ni prava pot.« To je nasvet, ki ga ne gre pozabiti tudi za čase, ko bo pandemija ukročena in ko življenjska nujnost javne infrastrukture morda ne bo več vsakomur neprenehoma očitna.

Prosti trg pa je pri nas svojo bravuroznost lahko izkazal tudi že na področju nepremičnin. Kratkoročni najem preko spletnih platform AirBnb in booking.com je čez noč uplahnil. Še do pred kratkim najbolj donosna oblika nepremičninskega zaslužkarstva se je čez noč izkazala za katastrofalno. Vendar pa se prosti trg takoj prilagodi s »privlačno« alternativo: stanovanja se lahko kratkoročno oddajo za mesec, dva, tri, dokler pač kriza ne mine in se turisti vrnejo, nato pa vse po starem. Organizacija Kje bomo pa jutri spali? je objavila vrsto novih oglasov z nekoliko generično opremljenimi manjšimi stanovanji na dobrih lokacijah po Ljubljani, ki jih lastniki oddajajo do konca aprila ali maja (z možnostjo podaljšanja – človek mora biti previden, saj še ne vemo, kako dolgo bo trajala epidemija in z njo osip turistov!). Dividenda na kvadratni meter bo nekaj časa sicer nižja kot za turistično oddajanje, ampak tudi to je boljše kot nič. Še posebej, če se lahko z vrnitvijo turistov najemodajalec spet vrne na stara pota. Magiji prostega trga nihče ne more očitati, da ni fleksibilna in iznajdljiva.

Od posameznikovega vrednostnega sistema je odvisno, ali zgoraj opisane pojave označi za legitimno iznajdljivost ali pa za vojno dobičkarstvo. Vendar pa je dilema med enim in drugim lažna. Prerazporeditev dobrin, ki je osnovana predvsem na prostem trgu, je vedno tudi vojno dobičkarstvo. V običajnih razmerah je pač manj skrajno in karikirano kot v času pandemije in popolne družbene mobilizacije. Vendar pa ne živimo v drugačnem svetu kot pred enim mesecem, pandemija je samo bolj zaostrila razmere, na katere smo se sicer v vsakodnevnemu življenju že dodobra navadili in komaj še razmišljamo o njihovi škandaloznosti. Tako, kot je brezprizivna vladavina prostega trga povsem neustrezna ureditev za družbo, ki bi si želela biti ekološka, vzdržna in egalitarna, je neustrezna tudi za spopadanje z globalno zdravstveno krizo. Danes, ko države po vsem svetu aktivno posegajo v gospodarstvo in v javne servise, se nam zdi to samoumevno. Se nam bo zdelo enako samoumevno tudi, ko najhujše mine? Bomo lahko v sistemih prostega trga, ki uidejo nadzoru in določajo pravico do zdravstva, izobrazbe in osnovne varnosti, tudi takrat prepoznali vojno dobičkarstvo?

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in si oglejte spletno trgovino.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja