Miloš Kosec: Rajski vrt med Plečnikom in Loosom

Verjetno je Praga tisto mesto, kjer se obiskovalec iz Slovenije počuti najbolj svetovljansko. Ne le, da je starodavna češka prestolnica že sedem stoletij center umetnosti in izobraževanja, kamor so redno zahajali tudi naši rojaki. Tudi ne gre samo za to, da imamo s Čehi že od nekdaj intenzivne politične, znanstvene in umetniške stike. V Pragi je Plečnikova arhitektura organski in nepogrešljiv del identitete tega mesta, in to ne le kot zgodovinska kurioziteta. Cerkev na Vinohradih in preureditve Gradu določata praški skyline; v turističnih vodičih sta omenjena kot osrednji znamenitosti; redno jih preučuje mednarodna akademska literatura. Poleg tega za Plečnika in njegova dela v Pragi vedo in so nanje ponosni vsi malo bolj izobraženi prebivalci. Od meni znanih mest se samo tu zgodi, da je čislan in dobro poznan del lokalne identitete ustvaril Slovenec. Svetovljanskost je pač črtanje podpornega pridevnika »naše«- takšna umetnost pred gledalci in občudovalci stoji brez opor izobraževalnega sistema in nacionalne države. Morda tako izgleda tiha samozavest, ki se ji ni treba dokazovati pred lastnim občutkom manjvrednosti.

Seveda pa je Plečnik v Pragi pustil tudi druge, bolj posredne in manj očitne sledove. Eno izmed najbolj izrazitih in prijetnih presenečenj je pred kratkim za oglede odprta Vila Rothmayer, ki si jo je leta 1929 postavil Plečnikov praški učenec in sodelavec na preureditvah na Gradu, Otto Rothmayer (1892-1966). Hiša stoji le deset minut hoda od bolj znane Vile Müller Adolfa Loosa, z obema stavbama pa upravlja Praški mestni muzej , ki mu je pri prenovi vile in muzejski predstavitvi notranjosti med drugim svetoval tudi naš strokovnjak za Plečnika Damjan Prelovšek. Zasnova vile je namreč skoraj dobesedno posneta po Plečnikovi Vili Stadion, ki so jo malo pred tem zgradili za ljubljanskim Bežigradom kot glavni loterijski dobitek. Vendar pa zgradba že na prvi pogled izkazuje več kot le vpliv arhitektovega mentorja: njena zunanja podoba je funkcionalistično očiščena v popolno belino, namesto strehe pa se odpira velika sončna terasa. Tako ni čisto za lase privlečena misel, da lahko o Rothmayerjevi vili razmišljamo kot o zvestem učenčevem poklonu mojstru, oplemenitenem z nekaterimi funkcionalističnimi in loosovskimi vplivi. Zato je tudi nekakšen poetičen smisel v lokaciji vile: blizu Praškega gradu in blizu Loosove Vile Müller.

Notranjost je še bolj zanimiva. Preprosto in skromno zasnovo zaznamuje okrogli stopniščni stolp, iz katerega v vsakem izmed treh nadstropij dostopamo v po eno sobo na vsako stran, naravnost pa so umeščene toalete in shrambe. Povsem enako kot v Vili Stadion. Vendar pa se je pomembno zavedati, da je bila za Otta Rothmayerja hiša v enaki meri delovni in eksperimentalni prostor kot tudi družinski dom. Notranja oprema v vsem spominja na Plečnikovo lastno hišo v Trnovem: nekaj njegovih stolov dela družbo pohištvu in opremi, ki jo je pod njegovim vplivom, pozneje pa že v povsem funkcionalisičnem jeziku, zasnoval Rothmayer. Vendar pa se notranjost od Plečnikove hiše tudi bistveno razlikuje. To ni domovanje enega, odmaknjenega in samotnega mojstra; občutek posvečene nedotakljivosti umanjka. Tudi ne gre za običajno družinsko hišo. Edini skupni družinski prostor je kuhinja. Ostale tri sobe v pritličju in nadstropju so namenjene Ottu, njegovi ženi Boženi in njunemu sinu Janu, ki je vilo leta 2008 skupaj z inventarjem ugodno prodal Mestnemu muzeju. Božena Rothmayerová je bila priznana publicistka in oblikovalka tkanin, ki si je prizadevala za likovno in oblikovalsko izobraževanje žensk, Jan pa je bil fotograf. To niso sobe niti spalnice, ampak delovni ateljeji, v katerih se pač, po potrebi, spi. Tako bi morda izgledala Plečnikova hiša, če bi arhitekt imel družino: enakovredna, emancipirana in ustvarjalnosti posvečena bivanjska skupnost.

Pravo srce male vile pa je zunaj. Obsežen vrt je eden najlepših v Pragi – kar v mestu z aristokratskimi in kraljevimi vrtnimi nasadi na pobočjih Male Strane in Hradčanov ni majhen dosežek . V Rothmayerjevem vrtu se v senci visokih gostih dreves in ob spremljavi žuboreče vode mediteran srečuje s skoraj piranesijevskimi namigi ruševinskih fragmentov in arhitekturnih spolij. V vrtu se ob ogledu vile, za katerega se je treba napovedati, lahko zadržite poljubno dolgo. Večina obiskovalcev obsede in obstane, čas pa se jim uslužno ukloni. Zato ni nenavadno, da je slavni češki fotograf Josef Sudek nekater najbolj znane posnetke napravil ravno na tem vrtu. Na njih se iz teme zelenja in meglic izrisujejo obrisi asketsko belih, elegantno tankih železnih vrtnih stolov, ki jih je po drugi svetovni vojni oblikoval Otto Rothmayer. V svinčenih petdesetih in šestdesetih je vila služila kot zatočišče (neo)avantgarde, bila je majhna utrdba intelektualne in ustvarjalne svobode.

Rothmayerjeva vila je danes vrhunsko prenovljena in kljub omejenemu številu ogledov dobro obiskana. Na turističnih prospektih in v strokovnem gradivu je omenjena v isti sapi z bližnjo Loosovo Vilo Müller. Kako pa se medtem godi njenemu ljubljanskemu navdihu? Tudi Vila Stadion sicer še stoji, vendar je njeno stanje nadvse povedno: v primerjavi s skrbno obnovljeno praško »mlajšo sestro« je ljubljanska vila precej prezidana in v zasebni lasti – še pred kratkim je bila na nepremičninskeh straneh naprodaj za tipično previsoko ceno. Tako praška vila kaže eno (trajnostno in javnosti odprto) alternativo, ljubljanska pa drugo: pri nas ima arhitektura vrednost samo kot zasebna nepremičninska špekulacija. Enako kot Plečnikov Stadion, katerega ime nosi.