Prejeli smo najnovejši predlog pokrajin, na katere naj bi razdelili Slovenijo. Zgodba s pokrajinami se tako kot še kar nekaj drugih domačih pripovedk vleče že vse od osamosvojitve in zdelo se je, da je postala samo ena izmed nikoli uresničenih namenov, o katerih se vsi strinjamo, da jih potrebujemo, da pa imamo vsi drugačno mnenje o tem, kakšne, kako velike in kako poimenovane bi pokrajine morale biti.
No, to se ni spremenilo, saj je nov predlog že naletel na številne kritike in predloge nadaljnega drobljenja. Tipično domača sla po fragmentaciji ima morda korenine v drobljenju kmetij na vedno manjše deleže, tako da ima danes vsak Slovenec nekaj arov gozda. V bolj bližnji preteklosti pa nam je strast po fragmentaciji navrgla preko dvesto občin. Ne dvomim, da je tudi število pokrajin na dobri poti (če jih seveda sploh kdaj uzakonimo), da naraste na nekaj ducatov. Bolj kot nov predlog pa je zanimivo spremljevalno gradivo – predlogi grbov pokrajin, ki so delo Aleksandra Hribovška, predsednika društva Heraldica Slovenica. Iz že na pol pozabljenih skrinj domače zgodovine je bila obujena fevdalna zverjad: modri kranjski orel, beli štajerski panter, goriški lev, istrska koza, zraven pa še nekaj nerjovečih heraldičnih simbolov, kot so celjske zlate zvezde in slovenski klobuk. Iz takega imaginarija bi se lahko seveda šalili kot iz tipičnega izumljanja tradicije. Štajerska, goriška in koroška identiteta so že stoletja živa stvar, heraldika pa razen morebitne izjeme kranjskega orla nikoli ni dosegla tako široke popularnosti. Vendar pa je po mojem obuditev zgodovinskih simbolov, če je narejena dovolj občutljivo, dobrodošla. Vsa ta zverjad se na avstrijskih registrskih tablicah počuti čisto domače, zakaj se ne bi tudi na slovenskih, kjer imajo zgodovinski simboli vsaj toliko domovinske pravice kot tisti onkraj Karavank? Tako bi vsaj priložnostno opominjali svoje lastnike, da je zgodovina stvar dolgih stoletij, ne pa na primer samo desetletja ali dveh. Kljub temu bi veljalo razmisliti, ali ne bi bili heraldični motivi samo izhodišča za sodobno, obenem pa seveda s heraldičnimi pravili usklajeno oblikovanje novih simbolov.
Dvorec Novo Celje
Vendar pa pokrajine odpirajo še bistveno bolj ambiciozne možnosti kot samo uvedbo novih grbov in simbolov. Če se ob njihovem formiranju vračamo v zgodovino in obujamo dediščino, ki je bila dolgo neupravičeno obravnavana kot (skoraj tisočletni) tujek, bi bilo prav, da nastanek pokrajin bolj smelo zakoličimo tudi z drugimi, dejansko razvojnimi in propulzivnimi idejami. Ker so pokrajine osnovni temeljni kamen ideala decentralizacije, bi veljalo razmisliti o tem, kako in kje bi lahko bil v prihodnosti nameščen upravni aparat pokrajin. Mar želimo, da se sedeži bodočih pokrajin, torej mesta, kot so Novo mesto, Murska Sobota in Nova Gorica, spreminjajo v majhne, podeželske izpeljanke Ljubljane, v katerih se zgoščajo vse politične in upravne, posledično pa tudi družabne in kulturne funkcije? Ali pa bi veljalo decentralizacijo vzeti resno in razmisliti, ali ne bi bilo upravni in politični aparat pokrajin namestiti na podeželju, torej tam, kjer bi nove funkcije in dejavnosti dejansko lahko imele razvojni učinek?
Grad Šrajbarski Turn
V nasprotju s splošnim prepričanjem imamo pri nas podeželje že posuto z nekdanjimi političnimi in upravnimi središči, ki so bila zidana arhitekturno ambiciozno in prostorsko razkošno. Govorim seveda o gradovih in dvorcih, ki so bili še bolj kot luksuzne rezidence zasnovani kot upravna, sodna in gospodarska središča. V njih so se po odpravi fevdalizma pogosto naselili tudi okrajni uradi, šole in sodišča, vse do konca druge svetovne vojne pa so večinoma obdržali vlogo središča veleposesti. Ne le, da imamo na voljo celo vrsto ambiciozno zasnovanih in izredno dragocenih stavb, ki so varovane kot kulturna dediščina, obenem so tudi v javni (državni ali občinski) lasti. Večinoma so te stavbe v slabem ali celo propadajočem stanju, za njih pa že celo vrsto let nimamo ustrezne strategije. Zdi se torej, da bi z usposobljenjem ducata gradov in graščin na podeželju pobili več muh na en mah: pokrajine bi izkazale zgledno skrb za kulturno dediščino, ki bi lahko postala zgled za ostale revitalizacije, realizirale bi ideal decentralizacije in politično ter ekonomsko moč razpršile po podeželju, stavbe bi ponovno postale javnosti dostopne, obenem pa bi nekateri najbolj impresivni prostori, kar jih poznamo, ponovno zaživeli v sodobnem približku svoje izvorne funkcije.
Grad Beltinci
Za sedeže pokrajin se kar same ponujajo velike stavbe, ki niso umeščene sredi divjine ali kako drugače nedostopne. V okolici Celja se kot naravni sedež Savinjske pokrajine ponuja mogočni baročni dvorec Novo Celje. Posavsko-Zasavska pokrajina bi se lahko povsem udobno umestila v propadajoči grad Šrajbarski Turn, ki stoji le streljaj od Krškega. Dolenjsko-Belokranjska bi lahko svoj sedež prenesla med mogočne, a porušene zidove gradu Soteska ob Krki. Pomurska pokrajina bi lahko zasedla grad Beltinci. Podravska pokrajina bi dobila impresiven sedež v dvorcih Dornava ali Turnišče, ki stojita le nekaj kilometrov iz Ptuja. Takšnih samoumevnih in obenem izginjajočih draguljev kulturne dediščine je na voljo še precej. Z ustanovitvijo pokrajin pa se jim končno odpira možnost, da postanejo kaj drugega kot samo »speči potencial« za luksuzne hotele, ki se nikoli ne uresničijo.
Miloš Kosec
Foto: Zmajsko društvo KAP Jasa
Omogočite naše delo z nakupom ali naročilom revije!
Ideja se mi res zdi dobra. Ampak bi še vedno raje dal manj upravni in bolj protokularno vlogo. Da bi lahko služil tudi kot muzej. Torej v smislu sedeža glavarja v bližini pa bi se postavila tudi uprava za pisarne in birokracijo. Me pa zanima kam bi dali Koroško-Saleško regijo.
Se strinjam, da takšne prenove ne bi smeli razumeti birokratsko, kot star, ampak pisarniški objekt. Uspešna prenova bi po mojem poskrbela za odprto mešanje dejavnosti, od pisarniških do upravnih in kulturnih, tako da rezultat ne bi bila niti mini upravna enota niti muzej niti koncertna dvorana, ampak vse izmed naštetega in s tem še nekaj več. V bistvu niti ne gre za nekaj povsem novega, Deželna hiša oz Lontovž na NOvem trgu v Ljubljani je bila svoj čas kranjski stanovski “parlament”, obenem pa tudi družabno središče s plesi in prvimi gledališkimi ter opernimi predstavami v Ljubljani.
Zgornji predlogi konkretnih gradov so seveda smo to – predlogi – in če bi želeli ustavriti zares inkluziven razvojni model, bi moral biti njegov prvi del javna debata o najbolj primernem kraju, stavbi in načinu prenove (zakaj ne bi kakšnega sedeža pokrajine umestili tudi v katero izmed propadajočih, a monumentalnih primerkov industrijske dediščine?). Ima pa Koroško-Saleška regija tudi kar nekaj gradov, ki propadajo. Grad Turn pri Velenju in dvorec Pukštajn mi najprej padeta na pamet, gotovo pa so še kakšni, morda celo bolj primerni kandidati.
Izvrstni predlogi! Dr. Kosec, zadnjič sem gledal oddajo Podoba podobe in ne bi se mogel bolj strinjati z vašimi ugotovitvami in razmišljanji. Kaj menite, obstaja način, kako premakniti slovensko mentaliteto, nedržavotvoren, neambiciozen odnos do javnega, reprezentativnega?
Vaš gornji predlog me navdušuje. Bral sem celo, da MK načrtuje nekaj v zvezi s prenovami gradov po Sloveniji. Super bi bilo, če bi vas pričeli odločevalci poslušati. Lep pozdrav in uspešno delo še naprej!
Hvala za komentar in za prijazne besede. Sam sem trdno prepričan, da mentaliteta nikoli ni začetna predpostavka, ampak predvidljiv rezultat pomanjkanja strukturnih rešitev in posegov. Ne gre skratka za to, da bi imeli ravno pri nas nekakšne danosti ali nagnenja k uničevanju starega, in da je zato za dediščino težje skrbeti kot drugod, ampak gre po mojem za politično-upravljalski problem, ki ni nikoli zares ustvaril družbenega konsenza glede varovanja in vrednotenja dediščine – onkraj lepih besed, seveda, ampak lepe besede so poceni – in zato ostaja nerazrešen.
Zanimiv članek! Eksperiment bi lahko bil v kombinaciji z digitalizacijo zelo zanimiv nastavek za razvoj podeželja.