Prejeli smo najnovejši predlog pokrajin, na katere naj bi razdelili Slovenijo. Zgodba s pokrajinami se tako kot še kar nekaj drugih domačih pripovedk vleče že vse od osamosvojitve in zdelo se je, da je postala samo ena izmed nikoli uresničenih namenov, o katerih se vsi strinjamo, da jih potrebujemo, da pa imamo vsi drugačno mnenje o tem, kakšne, kako velike in kako poimenovane bi pokrajine morale biti.

No, to se ni spremenilo, saj je nov predlog že naletel na številne kritike in predloge nadaljnega drobljenja. Tipično domača sla po fragmentaciji ima morda korenine v drobljenju kmetij na vedno manjše deleže, tako da ima danes vsak Slovenec nekaj arov gozda. V bolj bližnji preteklosti pa nam je strast po fragmentaciji navrgla preko dvesto občin. Ne dvomim, da je tudi število pokrajin na dobri poti (če jih seveda sploh kdaj uzakonimo), da  naraste na nekaj ducatov. Bolj kot nov predlog pa je zanimivo spremljevalno gradivo – predlogi grbov pokrajin, ki so delo Aleksandra Hribovška, predsednika društva Heraldica Slovenica. Iz že na pol pozabljenih skrinj domače zgodovine je bila obujena fevdalna zverjad: modri kranjski orel, beli štajerski panter, goriški lev, istrska koza, zraven pa še nekaj nerjovečih heraldičnih simbolov, kot so celjske zlate zvezde in slovenski klobuk. Iz takega imaginarija bi se lahko seveda šalili kot iz tipičnega izumljanja tradicije. Štajerska, goriška in koroška identiteta so že stoletja živa stvar, heraldika pa razen morebitne izjeme kranjskega orla nikoli ni dosegla tako široke popularnosti. Vendar pa je po mojem obuditev zgodovinskih simbolov, če je narejena dovolj občutljivo, dobrodošla. Vsa ta zverjad se na avstrijskih registrskih tablicah počuti čisto domače, zakaj se ne bi tudi na slovenskih, kjer imajo zgodovinski simboli vsaj toliko domovinske pravice kot tisti onkraj Karavank? Tako bi vsaj priložnostno opominjali svoje lastnike, da je zgodovina stvar dolgih stoletij, ne pa na primer samo desetletja ali dveh. Kljub temu bi veljalo razmisliti, ali ne bi bili heraldični motivi samo izhodišča za sodobno, obenem pa seveda s heraldičnimi pravili usklajeno oblikovanje novih simbolov.

Dvorec Novo Celje

Vendar pa pokrajine odpirajo še bistveno bolj ambiciozne možnosti kot samo uvedbo novih grbov in simbolov. Če se ob njihovem formiranju vračamo v zgodovino in obujamo dediščino, ki je bila dolgo neupravičeno obravnavana kot (skoraj tisočletni) tujek, bi bilo prav, da nastanek pokrajin bolj smelo zakoličimo tudi z drugimi, dejansko razvojnimi in propulzivnimi idejami. Ker so pokrajine osnovni temeljni kamen ideala decentralizacije, bi veljalo razmisliti o tem, kako in kje bi lahko bil v prihodnosti nameščen upravni aparat pokrajin. Mar želimo, da se sedeži bodočih pokrajin, torej mesta, kot so Novo mesto, Murska Sobota in Nova Gorica, spreminjajo v majhne, podeželske izpeljanke Ljubljane, v katerih se zgoščajo vse politične in upravne, posledično pa tudi družabne in kulturne funkcije? Ali pa bi veljalo decentralizacijo vzeti resno in razmisliti, ali ne bi bilo upravni in politični aparat pokrajin namestiti na podeželju, torej tam, kjer bi nove funkcije in dejavnosti dejansko lahko imele razvojni učinek?

Grad Šrajbarski Turn

V nasprotju s splošnim prepričanjem imamo pri nas podeželje že posuto z nekdanjimi političnimi in upravnimi središči, ki so bila zidana arhitekturno ambiciozno in prostorsko razkošno. Govorim seveda o gradovih in dvorcih, ki so bili še bolj kot luksuzne rezidence zasnovani kot upravna, sodna in gospodarska središča. V njih so se po odpravi fevdalizma pogosto naselili tudi okrajni uradi, šole in sodišča, vse do konca druge svetovne vojne pa so večinoma obdržali vlogo središča veleposesti. Ne le, da imamo na voljo celo vrsto ambiciozno zasnovanih in izredno dragocenih stavb, ki so varovane kot kulturna dediščina, obenem so tudi v javni (državni ali občinski) lasti. Večinoma so te stavbe v slabem ali celo propadajočem stanju, za njih pa že celo vrsto let nimamo ustrezne strategije. Zdi se torej, da bi z usposobljenjem ducata gradov in graščin na podeželju pobili več muh na en mah: pokrajine bi izkazale zgledno skrb za kulturno dediščino, ki bi lahko postala zgled za ostale revitalizacije, realizirale bi ideal decentralizacije in politično ter ekonomsko moč razpršile po podeželju, stavbe bi ponovno postale javnosti dostopne, obenem pa bi nekateri najbolj impresivni prostori, kar jih poznamo, ponovno zaživeli v sodobnem približku svoje izvorne funkcije.

Grad Beltinci

Za sedeže pokrajin se kar same ponujajo velike stavbe, ki niso umeščene sredi divjine ali kako drugače nedostopne. V okolici Celja se kot naravni sedež Savinjske pokrajine ponuja mogočni baročni dvorec Novo Celje. Posavsko-Zasavska pokrajina bi se lahko povsem udobno umestila v propadajoči grad Šrajbarski Turn, ki stoji le streljaj od Krškega. Dolenjsko-Belokranjska bi lahko svoj sedež prenesla med mogočne, a porušene zidove gradu Soteska ob Krki. Pomurska pokrajina bi lahko zasedla grad Beltinci. Podravska pokrajina bi dobila impresiven sedež v dvorcih Dornava ali Turnišče, ki stojita le nekaj kilometrov iz Ptuja. Takšnih samoumevnih in obenem izginjajočih draguljev kulturne dediščine je na voljo še precej. Z ustanovitvijo pokrajin pa se jim končno odpira možnost, da postanejo kaj drugega kot samo »speči potencial« za luksuzne hotele, ki se nikoli ne uresničijo.

Miloš Kosec

Foto: Zmajsko društvo KAP Jasa

Omogočite naše delo z nakupom ali naročilom revije!

Celoletna naročnina – OUTSIDER