V letošnjih prvih spomladanskih tednih, ko bi se ljubljanske ulice običajno napolnile s turisti in meščani, so tlaki prazni, trgovine, restavracije in bari pa zaprti. Sodeč po na družabnih omrežjih objavljenih videoposnetkih karantenski praznini daje takt samo še neumorni harmonikaš na Prešernovem trgu, za katerega se bo morda izkazalo, da nadomešča eno izmed tromb, ki napovedujejo Razodetje, ali pa slovensko različico plesnega orkestra na Titaniku.

Pustimo tokrat ob strani dejstva, da živimo skozi zelo nazorno demonstracijo, kako donosna in dolgoročno zanesljiva je turistifikacija mesta. O tem kdaj drugič. Za meščane, ki ne delujemo v urgentnih poklicih in ki lahko svojo pomoč in solidarnost izrazimo samo tako, da ostajamo doma, delamo od doma in skrbno sledimo vsem navodilom, pa bolj kot kdajkoli prej velja zguljena modrost, da se vrednosti stvari zaveš šele, ko jih izgubiš. Vsakodnevna kava na tržnici ali pohajkovanje med živahnim mestnim vrvežem so navadno banalne zadeve, kvečjemu še povod za pritoževanje nad gnečo in turisti. Trenutno pa se še takšno pritoževanje zdi idilično. Kako nadoknaditi nemogoče in se kljub samoizolaciji še naprej sprehajati po svojem mestu? Brskanje po turističnih vodičih se navadno začne doma, še pred potovanjem; ko se izleta že veselimo, vlak in letalo pa sta še nekaj dni oddaljena, ni nič bolj mikavnega kot  listanje po straneh, ki napovedujejo živahno ulično življenje, kakovostne muzeje in eksotične lokacije. Danes pa bi nam prav prišel vodič po lastnem mestu: knjiga, ob kateri bi se lahko v domišljiji sprehajalo skozi prazne ulice in se veselili trenutka, ko bomo tudi zares sedli na gostinski vrt ali se sprehodili po starem mestnem jedru.

Jože Javoršek (1920-1990)

Meščani si s standardnimi vodiči tu ne morejo pomagati. Svoje mesto, vključno z dvomljivimi lokali, turističnimi pastmi in neodkritimi dragulji, v mnogih primerih poznajo bolje kot pisci. Na srečo pa je Ljubljana eno redkih mest, ki že premore prav poseben vodič za domačine. Poleg tega ga je napisal eden najbolj originalnih slovenskih pisateljev. Vodnik po Ljubljani Jožeta Javorška je bil izdan leta 1965 v Mariboru (odličen detajl v luči častitljivega rivalstva dveh največjih slovenskih mest) in je kljub svojim petinpetdesetim letom morda najboljši nadomestek za pravi sprehod, ker skozi polnokrvni jezik, oplemeniten z jedkim smislom za humor, razgalja kvalitete in pomanjkljivosti slovenske prestolnice. Te se očitno že kar nekaj desetletij niso bistveno spremenile. Pred bralcem je znano-neznano mesto, domače in tuje obenem, iz šestdesetih let in od danes, minljivo in večno.

Ljubljanski grad! To je sklop kamenja, ki se med seboj ljubi, kamen je v tem zidu postavljen zaradi drugega kamna in med seboj so se združili v zvezano kamenje in zdaj strme v nebo in strme v oblak, ki grozi nad mestom. Od časa do časa je v nago telo Gradu vzidana opeka, kot opomin, kaj se bo kmalu zgodilo, saj se končno vse grad spremeni v opeko, v rdečo opeko, ki prehaja že v rjavo in v sivorjavo in nekam zdrizasto barvo, opeko, ki nosi spremenljivo obličje neba že stoletja in stoletja, opeko, ki jo je pral dež pokrival sneg, bičala toča in so se na njej za hip spočili viharji, preden so šli razgrajat po ljubljanskih ulicah. Veter je na tej opeki pozabil trakove svojih filmov, ki jih je posnel na poti okoli sveta, zdaj visijo z žlebov v praznino in se dolgočasijo v svoji nevednosti in slabosti. Kdo jih bo prebudil? (str. 9-10)

Arhitektura oblikuje ljudi. Človek, ki živi v sobanah, kjer škriplje pod nogami starinski parket in kjer prihaja luč mimo debelih zidov, ki jih niti potresi niso razmajali, je čisto drugačen kakor človek, ki živi na primer v trhli dolenjski hiši. Stavbe na Starem trgu diše po ljubljanskih meščanih, ki so bili sestavljeni iz najrazličnejše krvi in najrazličnejših ver, pa če se jih spomin dotakne v časih Urbana Šuclja, ki je bil prvi mestni sodnik, ali pa v časih Lili Novy, ki je poosebljala vse skrivnosti Starega trga. (str. 50)

Pijanci! Ljubljanski pijanci! Le-ti seveda ne sodijo v zgodovino slovenske omike, vendarle pa so njena najbolj vsakdanja glorija. Čisto drugačni so kakor pijanci v drugih deželah: po smrti dišijo, še preden je imela smrt kakršenkoli opravek z njimi. In v glavnem to niso pijanci zavoljo pijače, temveč pijanci zavoljo obup, ki nastane iz nerazgledanosti nad življenjem. Hieronim Bosch je čisto navadna in skorajda neduhovita reva spričo kakšnih posebnih večerov, ki jih je mogoče doživeti pri Amerikancu ali Kolovratu ali Sokolu. Karikatura in hkrati mizerija človeštva sta morebiti tu dosegli svoj višek. In tista vlaga, ki je zunaj, in tisto deževje, dolgo kakor vasi na Hrvaškem, in tisto blato v dušah, in tista bolezen v jetrih in odtočnih ceveh, in tisti duh po scanini, ki se ga ni mogoče znebiti … (Str. 61)

Nasproti Prulam je Trnovski pristan. Tam je mojster Plečnik uredil eno najlepših sprehajališč, kar jih je možno videti v Ljubljani. Najbrž je v globino svojega nenavadnega bitja doumel, da mesto, ki ne uredi za svoje zaljubljence primerne dekoracije, sploh ni mesto. In zato je na levem bregu Ljubljanice, tam, kjer Trnovo vanjo namaka svoje noge, uredil sijajno sprehajališče, nekakšen medeni pot ljubezni s postajami medenega križa (klopcami). Zaljubljenci se lahko tamkaj počasi premikajo od klopce na klopco in počasi prehajajo od zasnov svoje ljubezni do njene glorije. (str. 96)

Ljubljanski kolodvor, tak kot je danes, izpričuje bistvo Ljubljane, to je ujetost med vzhod in zahod. Tujci, ki se iz zahodnih evropskih krajev po naključju znajdejo na tem kolodvoru, se v zelo ostrih obrisih izluščijo iz nekega temnega in sivega ozadja južnjaških ljudi, ki na tem kolodvoru prenočujejo ali pa tavajo sem in tja ter sanjajo o daljnih ljubicah v svojih vaseh. Nato pa nenadoma zabrlizga vlak in iz vagona stopi kakšna slovenska mati iz mrzlih in blatnih kočevskih karjev ali dolenjski fant, ki se je do roba napolnil s cvičkom, prikaže se kak čudak iz Štajerske ali nespretna deklica, ki je pravkar prišla iz Prekmurja služit v Ljubljano: Babilon je dopolnjen. (str. 121)

In Ljubljani še zmeraj preti, da bo spet nekoč zalezla v močvirje zatohlega životarjenja, pa čeprav bi trenutno lahko vsa mala in dolgočasna evropska mesta priromala v Ljubljano, sedla na Kongresni trg ter se učila, kako naj se mala mesta rešijo pred pogubo. (str. 228)

 

Miloš Kosec

Citati so odlomki iz knjige Jožeta Javorška: Vodnik po Ljubljani (Založba Obzorja Maribor, 1965).

Podprite nastajanje revije Outsider in si oglejte spletno trgovino.

Outsider #21

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja