Prejšnji teden je najprej med ameriško, nato pa še med svetovno arhitekturno sceno zaokrožila vest o prihajajoči uradni arhitekturni politiki Združenih držav. V kabinetu predsednika Trumpa naj bi se pripravljala sprememba Vodilnih načel zvezne arhitekture iz leta 1962, tako da bo »klasicistični arhitekturni slog prednostni in privzeti slog za nove in prenovljene zvezne zgradbe.« Šestdeseta so bila pač leta kozmopolitskega Seagrama, indijanskega poletja Miesa van der Roheja, pa tudi brutalne modernizacije Roberta Mosesa. Danes pa ne živimo več v šestdesetih, in Trump se tega dobro zaveda.
Lincolnov spomenik, ameriški oblastniški slogovni ideal
Ni naključje, da je vest zaokrožila v tednu, ki je bil za ameriškega predsednika poln triumfov. Senat je z republikansko večino zavrnil ustavno obtožbo proti predsedniku, istočasno pa so njegovi demokratski tekmeci na strankarskih volitvah za predsedniške kandidate doživeli popoln tehnološki fiasko, ki je vrgel senco tako na organizacijske sposobnosti kot na transparenco volitev demokratske stranke. Tako kot vsak pravi republikanski predsednik si tudi Trump konservativni triumf lahko predstavlja samo v obliki belega imperialnega marmorja in antičnih stebrov, iz katerih je bil pred komaj dobrimi sto leti zložen Washington, simbolni center ameriške moči. Rimski vojskovodja se je v triumfu, zmagoslavnem sprehodu, podal od mestnih vrat preko slavolokov in templjev do Foruma – in to je izkušnja oblasti, ki še danes mika vsakega pravega samodržca. Na prvi pogled se torej zdi, da bo poskušal Trump Washington spremeniti v – Skopje: na hitro skrpan instant posnetek antičnega Rima. Ob tem se spomnim na pol ironične, na pol grozeče prerokbe, ki jo je nekaj let nazaj zahodnemu občinstvu oznanil Slavoj Žižek. »We, the Balkans, are the future,« je oznanil. Balkan ni kaotična predmoderna preteklost, ostanek selitve narodov ali barbarska slaba vest Evrope. Obratno, je avantgarda, napoved novega sveta, četudi nič kaj optimističnega. Geopolitična fragmentacija in konec vere v napredek na prvi pogled pritrjujeta Žižku. Pa tudi Trump bi bil lahko prav prepričljiv voditelj katere izmed »pobalinskih« držav.
Skopje 2014: nova oblastniška panorama iz mavca
Se torej Združenim državam napoveduje novo Skopje? Spomnim naj, da je bil samo v nekaj letih velikopotezni načrt Skopje 2014 dokaj dosledno uresničen, tako da se kakovostne modernistične arhitekture popotresne obnove iz šestdesetih danes v veliki meri skrivajo pod debelimi plastmi »neoklasicističnega« mavca, ometa in betona. To je kar najbolj dosleden arhitekturni prevod teze, da se je vera v napredek umaknila provincialnemu razumevanju izročila in skupnosti – takih, ki seveda nikoli nista obstajala. Vendar pa je teza o »balkanizaciji« Washingtona le malo preveč neposredna. Rekli bi lahko tudi obratno. Današnji beli akademski neoklasicistični in imperialni Washington, četudi nekoliko bolj kompetentno zasnovan od na novo izumljenega Skopja, namreč ni kaj dosti bolj avtentičen ali organski splet stavb, četudi je bil dokončan slabo stoletje pred makedonsko prestolnico. Na novo izumljena idealna prestolnica mladega naroda po antičnih vzorih, čisti imperialni impulz v kamnu? Prvo Skopje je menda bil ravno Washington ob koncu 19. stoletja. Oziroma, bolje rečeno, Skopje je samo drugi, novejši, slabši in cenejši posnetek Washingtona.
Monticello, idealna plantaža – vsaj za njenega lastnika
Če se v na prvi pogled absurdni, v resnici pa dokaj dosledni arhitekturni politiki trenutnega ameriškega predsednika skriva kakšna lekcija, je to stara ugotovitev, da je arhitektura kraljeva cesta do ideologije, podobno, kot so sanje kraljeva pot do nezavednega. Kar ne sme biti izrečeno z besedami, je lahko artikulirano v arhitekturi. V besedah smo se naučili uporabljati termine, kot so politična korektnost in žaljiv govor. V betonu in opeki pa ideološke subtilnosti, niti osnovnega razumevanja pogosto ne razbirajo niti arhitekti. Tvegajmo torej hitro špekulacijo, da v napovedi sprememb zveznih arhitekturnih predpisov ne gre za balkanizacijo Združenih držav, ampak samo za reiteracijo in utrjevanje trdovratnih domačih zavrženih predsodkov. V načrtih za novo zvezno arhitekturno politiko se tako bolj kot balkanizacija izrisuje pionirski ideal ustanovnih očetov Združenih držav, ki so v uporu proti Veliki Britaniji videli priložnost za gradnjo novih Aten: sužnjelastniške in patriarhalne demokracije. Trumpova vizija je manj podobna Skopju in bolj ameriškemu domačijskemu idealu, Jeffersonovemu Monticellu iz poznega osemnajstega stoletja. Idealna planaža drugega ameriškega predsednika je vila razsvetljenega intelektualca, obenem pa tudi skrbno hierarhično urejena, paternalistična, bela in samozadostna sužnjelastniška skupnost. Arhitektura je jezik oblasti, v katerem je še danes mogoče govoriti neposredno in avtoritarno. Belina klasicizma v ameriškem kontekstu ni samo barva marmorja in mavca, ampak tudi kože in razreda. Zato je tudi Bela hiša danes bela na drugačen način, kot je bila v času Baracka Obame.
Miloš Kosec