Ko sem še živel v Londonu, sem včasih, če me čas ni preveč priganjal, namesto na podzemno šel na avtobus. Med hišo, kjer sem stanoval, in fakulteto na Gordon Square v osrčju londonske akademske četrti Bloomsbury je bilo več kot deset kilometrov. Predvidljivih in udobnih dvajset minut z linijo podzemne železnice Piccadily se je na dveh avtobusih (direktne linije ni bilo) spremenilo v skoraj uro in pol cjazenja med kaotičnim londonskim cestnim prometom. Vendar pa je imel londonski avtobus tudi svoje pluse. Sedež na londonskem doubledeckerju je eden izmed boljših bralnih platform. Predvsem pa potnika nagrajuje možnost, da si se lahko usedel na stol v zgornjem nadstropju, visoko nad glavami pešcev ter strehami avtomobilov in tovornjakov, in zrl v prva nadstropja mimobežnih hiš, kot da letiš nad prometom. Tistih nekajkrat, ko je celo v Londonu zapadla kakšna snežnika, je lahko na zgornjem nadstropju londonskega avtobusa vsakdo »hodil po zraku« tako kot snežak in deček iz risanke Snežak.
Obenem je bila vsaka vožnja tudi arhitekturno popotovanje, privilegiran vpogled v zasebni okus opremljanja angleških domov. Angleški notranji dizajn je praviloma bolj živopisan (ne pa nujno tudi bolj okusen) kot slovenski – čeprav oglasi na nepremicnine.net od časa do časa razkrijejo, da so fototapete in kričeče oranžni opleski v nekaterih slovenskih stanovanjih kljub vsemu preživeli vse do današnjih dni. Zato me je presenetilo, ko sem se nekega dne s kolegom na fakulteti pogovarjal o takšnih avtobusnih popotovanjih, on pa mi je potožil, da so v nasprotju z nekdanjo individualistično živopisanostjo v zadnjem času londonske sobe postale vse enako dolgočasno bele. Če se ti zdijo angleški interierji uniformni in dolgočasni, kaj bi šele porekel na slovenske, sem si mislil. Ne le, da se odpor do izstopanja še posebej dobro kaže v načinu opremljanja slovenskih domov; pogosto se mu pridruži tudi odpor do vsega starega ali rabljenega – kot da je patina, ki jo na predmetih pustita čas in obraba, nekaj sramotnega in manjvrednega. Anonimna belina novih ali vsaj plastificiranih površin je slovenski bivanjski ideal ravno zato, ker se pretvarja, da ne pušča sledov. Bela stena je oltarna površina tega ideala, bela soba s čim manj slikami in pohištvenimi elementi pa njegov popoln prostorski izraz.
Tako se mi je vsaj zdelo, dokler ni letos marca nastopila doba korone. Ta je nekoliko pokroviteljski interpretaciji težnje po slovenski belini ponudila alternativo. Nenehen stampedo zoom sestankov, ki sestavlja osnovno ogrodje delovnega procesa za večino t.i. »kreativnih poklicev«, je jasno razkril drugo možno razumevanje beline slovenskih garsonjer, spalnic, dnevnih sob, kuhinj in kabinetov, ki so se čez noč spremenili v delovne in konferenčne, s tem pa tudi na pol javne prostore. Namesto živopisanosti različnih okusov, raznolike plejade usedlin življenja, imamo pred sabo največkrat bolj ali manj podobne, v steno ali kot stropa obrnjena ozadja sodelujočih na sestanku. Vključno z napim lastnim ozadjem. Seveda se vedno najde posameznik, morda dva, ki še vedno uporabljata funkcijo virtualnega ozadja, s katerim si na prvi pogled sobo spremeniš v baročno dvorano, tropski pragozd ali pa znanstvenofantastično komandno postajo vesoljske ladje. Vendar pa takšna virtualna tapeta ne zanika, ampak kvečjemu še poudarja sum, da samo zakriva še eno dobro staro belo steno.
Kaj naj torej z belimi sobami? Morda pa gre pri vedno večji uravnilovki notranjega okusa samo za oblikovalsko izpeljanko znane napovedi Andyja Warhola, da bo imel v prihodnosti vsak 15 minut slave. Vsak slavni umetnik pa potrebuje svoj kuratorski pristop in svojo galerijo, kjer se lahko postavi na ogled. Družabna omrežja in zoom sta samo dva primera tehnoloških platform, ki to napoved uresničujeta. Nove »netipične« delovne oblike, ki jih najbolje predstavlja »kreativni« storitveni razred in ki se zgleduje po eksperimentalni umetniški sceni šestdesetih, je v beli sobi našel svoj »White Cube«, nevtralen in popolnoma fleksibilen atelje, ki je obenem tudi prodajno-razstavna galerija ali salon: promocijska platforma za vsakogar. Zdi se, da so šele kamere, ki naše vedno bolj nevtralne interjerje delijo z drugimi enako nevtralnimi interjerji širom sveta, pokazale, da smo na tem planetu v veliki meri samo še kreativni umetniki, ki drugim enako kreativnim umetnikom predstavljamo lastne performanse in happeninge, ti pa nas poslušajo samo zato, ker bi radi svoje performanse in happeninge predstavili – nam. Domovi so se iz na pol nedostopnega zaodrja prelevili v osrednji oder; tako, kot je svoj čas avantgardno gledališče začelo na deske vabiti gledalce in brisati razlike med eno in drugo stranjo proscenija.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.
