V teh dneh postaja dokončno jasno, da epidemija Covid-19 ni bila samo enkratni spomladanski dogodek, ampak da se bo po relativnem (in varljivem) poletnem zatišju jeseni očitno spet razpasla v vse pore našega življenja. Med tem, so nekatera digitalna in spletna orodja zaradi spomladanskih epidemioloških ukrepov doživela razcvet in čez noč postala infrastruktura ne samo za spletne konference, ampak tudi za službe, šole, univerze in kulturne dogodke. V utrujajoče dolgih izrednih razmerah sta preporod pravzaprav doživeli dve nasprotji: nadvse arhaična osnovna celica, lastno gospodinjstvo, in povsem sodobna, vsaj teoretično globalna informacijska mreža. Zoom koncerti in Skype ocenjevanja ne dvigajo več obrvi, niti ne sugerirajo drugorazredne in zasilne alternative. Pogosto predstavljajo edino možno popkovino za še kolikor toliko delujočo poklicno, izobraževalno, družabno in kulturno popkovino s svetom onkraj lastnega gospodinjstva. To pa je medtem postalo skoraj izključno ogrodje vsakodnevnih življenjskih potreb, ki se jih (še) ne da preložiti na algoritme in avtomatizacijo.

Zdi se mi, da smo v vlogi mornarjev, ki so sredi viharja zaposleni z zvijanjem jader ter obračanjem krmila tako, da se ladja obdrži nad valovi – takrat pač ni časa, da bi preverjali začrtan kurz ali razmišljali o celoletni plovbi. Vendar pa vihar mimogrede polomi jambore in natrga vrvi – in v tem stanju moramo tudi, ko vihar mine, plovbo nadaljevati. Ta primera je seveda omejene uporabnosti, vendar pa hočem z njo poudariti, da se ravno zdaj, sredi viharja, pišejo nova pravila igre. Kadarkoli že minejo izredne razmere, bo vpeljava novih orodij ostala in se razvijala naprej. Najbolj očitne nevarnosti so seveda varnostne. Kaj se zgodi z zasebnostjo informacij, z informacijskimi vdori, zlorabami osebnih podatkov, digitalnimi poneverbami in pravzaprav celotnim spektrom varnostnih in kriminalnih vprašanj, če se celotno delovanje javnega, zasebnega in varnostno-upravnega aparata preseli na splet? Pred nekaj leti je bila navsezadnje izgubljena bitka za nevtralni svetovni splet. Vendar pa programi, kot so Zoom, Skype in Microsoft Teams, prinašajo novo dimenzijo tudi v prostorskem smislu. Med tem, ko se praznijo javni trgi in ulice, ko se nakupovanje seli iz trgovin na splet in ga nadomešča dostava, informacijska infrastruktura prevzema nekatere bistvene naloge javnega prostora. Tako v družbenem kot tudi čisto prostorskem smislu.

Kako torej danes izgleda javna debata? Ko sem v zadnjih dneh sodeloval in oblikoval kar nekaj pogovorov, ki so bili deloma izvedeni pred fizično prisotnim občinstvom, deloma pa so jim sledili ljudje pred domačimi ekrani, so se vtisi nove realnosti vsaj pri meni zgostili v nekaj bistvenih poudarkov. Prvi ni digitalen in ima opravka z maskami, ki jih moramo od danes nositi tudi zunaj. Izbris večine obraza iz vidnega polja seveda pomeni, da je ljudi mnogo težje prepoznati ter še težje razbrati obrazno mimiko, na katero se pogosto zanašamo bolj kot na besede. Zdaj se moramo bistveno bolj zanašati na izrečene besede, zraven pa mrzlično kopati po očeh sogovornika, edinem nezakritem delu obraza, in na podlagi obojega sklepati, ali je pod masko skrit ironičen nasmeh ali smrtno resen izraz. Verjetno zato podzavestno bolj intenzivno obračamo oči in obrvi ter se trudimo, da bi jasno pokazali, kdaj se smejimo. Ker maska govora skoraj ne ovira, je komunikacija otežena predvsem zaradi osiromašenja povratnih informacij. Vse to pa je mala malica v primerjavi z osiromašenjem povratnih informacij v primeru publike, ki je samo virtualno prisotna. Njen komaj opazni zastopnik je majhna računalniška kamera, katere objektiv je v času samoizolacije in drugih ukrepov vsekakor dragoceno okno v svet, vendar pa je s svojo anonimnostjo in brezizraznostjo kot črna luknja, ki se veča skupaj s količino besed in naporov, ki jih pošiljamo vanjo. Samo občasno lahko zastrašujočo črnino kamere preglasimo z domišljijo, s katero si izrišemo poslušalce na drugi strani brezžičnih povezav.

Morda to ni nič novega – saj so se tudi radijski voditelji v mnogo bolj arhaičnem svetu stoletje naZzaj navadili govoriti v mikrofone, ne da bi videli svoje poslušalce. Vendar pa se tej abstraktnosti javne komunikacije v dobi Covid virusa pridružuje neka druga, skoraj nevzdržna in arhaična intimnost: s temi istimi kamerami naši pogledi kopljejo po domovih, ki so razen družini in prijateljem navadno ostali nedostopni. Mešanje dela in doma, javnega in zasebnega, je v preteklem letu ustvarilo povsem netransparenten kolaž, ki je mimogrede pometel s prej uveljavljenimi ločnicami. Gozd je postal bolj podoben urbanemu javnemu prostoru kot ulice in trgi mest, domača spalnica pa po uporabi bolj spominja na pisarno kot samo občasno uporabljeni poslovni prostori. To veliko in dinamično rekonstrukcijo razmerjav javno-zasebno omogočajo ravno male računalniške kamere in virtualni prostor, v katerem se vedno bolj pogosto srečujemo. Scenografija javnega življenja tako postaja anonimna, belo pobeljena stena za govorci (kdo bi bil tako ekstrovertiran ali morda tako bahaški, da bi svetu preko zoom konferenc hoté razkazoval svoja umetniška platna ali družinske fotografije?). Običajno smo bili navajeni na sogovornike, ki jih obdaja prostor in za katerimi je poleg stene zaznavna globina sosednjih sob, ambientalna zunanja svetloba in pogled skozi okno. Javna sfera se je v preteklega pol leta bistveno zožila in sploščila: stene ustvarjajo dvodimenzionalno ozadje z občasnimi nenačrtovanimi vdori osebnih okusov in sledmi družinskega življenja, Zoom program – ta zasilni javni prostor v zasebni lasti – pa je postal edino okno z razgledom. Pa še ta ambientalne svetlobe ne prenaša najbolje.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja