Gospodarska družba je nenavadna entiteta. Obnaša se kot oseba, sodišča jo obravnavajo kot osebo, vendar pa nima niti lastnega telesa niti lastne volje. Gre za pravno fikcijo, sintezo gospodarskih interesov enega ali več fizičnih posameznikov, ki se je izkazala za bistveno ob nastanku kapitalizma. Trgovci in špekulanti seveda obstajajo mnogo dlje, vsaj, odkar poznamo blagovno menjavo. Za sodobno, velikopotezno in na denarni valuti osnovano poslovanje pa je ključno združevanje materialnih interesov brez materialnih teles. Tako se je rodila pravna oseba: gospodarska družba je samostojna oseba na sodiščih in v poslovnih bilancah, ne pa tudi v bolnišnicah, na družinskih praznovanjih ali na pogrebih. Zaradi fikcije gospodarske družbe lahko investitorji svoje osebno premoženje pravno ločili od sredstev, vloženega v skupno družbo. S tem so se zavarovali pred prevelikimi tveganji in omogočili bolj drzno poslovanje. Vendar pa je pravna fikcija gospodarske družbe, ki se pretvarja, da je samostojna oseba, pustila tudi drugačne posledice.
Tako, kot se rojevajo, živijo in umirajo ljudje, tudi gospodarske družbe nastajajo, prosperirajo in – umirajo. Še več: ker je gospodarska družba vedno skupek različnih interesov, poleg interesov delničarjev in vodstva tudi zaposlenih in uporabnikov njenih storitev, so lahko čustva ob smrti neke družbe povsem nepričakovano množična in intenzivna. Pri nas smo lahko demonstracijo množičnega žalovanja po družbah najbolj nazorno doživeli ob umiranju mnogih podjetij, ki so jih nove politične, gospodarske (in pogosto tudi kriminalne) okoliščine v devetdesetih prisilile v stečaj. Čeprav so zakoni o gospodarskih družbah pisani v skladu z družbenoekonomsko ureditvijo, ki podjetja razume predvsem kot združevanje poslovnih interesov lastnikov po profitu, pa takšna nepredvidena, tudi sentimentalna žalovanja kažejo, koliko različnih »kolateralnih škod« in »čustvenih investicij«se lahko nabere v življenju nekega takšnega pravnega subjekta. Ne gre le za dejstvo, da je v vsaki družbi na desetine, stotine ali celo tisoče ljudi, ki ji posvetijo po osem do deset ur na dan – torej z vožnjo in delom na domu morda skoraj polovico svojega časa. V stiku z družbo so tudi njeni uporabniki – še posebej očitna je uporabniška čustvena investicija pri družbah, pri katerih se gon po profitu meša s širšo regionalno, nacionalno ali celo nadnacionalno identifikacijo. To so družbe in blagovne znamke, ki so prepoznavne in se zaradi svojega prestiža zdijo večne – dokler jih čez noč več ni. Pivovarne, avtomobilske znamke in letalske družbe so samo nekatere izmed takšnih pravnih oseb, za katerimi ob njihovi smrti ne žalujejo samo njihovi delničarji in zaposleni.
Nekdanji slovenski letalski prevoznik Adria Airways, ki je šel v stečaj in s tem v zgodovino pred slabim letom, nas je spomnil, da smrt gospodarske družbe ne pomeni samo izpis iz evidence in poravnavo (nekaterih) računov, ampak pomeni tudi čustven obračun in nekakšno simbolno družbeno kastracijo. Stečaj je skupaj s splošnim upadom letalskega prometa v zadnjem letu povzročil občutek, da lahko zdaj samo gledamo, kdo bo še hotel pristati na brniški letalski stezi. Obiske še lahko sprejemamo, sami pa ne moremo več na obisk v tujino, če ne ujamemo prevoza kakšnega tujca, ko se sam vrača domov.
Za družbo s starejšim datumom ustanovitve, kot je Adria Airways, pa poleg blagovne znamke in kvalitetno izdelane celostne podobe ostajajo še nekatere druge pritlikine, ki jih na seznamih stečajne mase novejših družb po navadi pogrešamo. Navadno ob smrti ljudi ne organiziramo dražb, čeprav včasih obhod dedičev po zapustnikovem stanovanju in deljenje ali prepiranje za posamezne slike, posodo, pohištvo in knjige ni tako redek zasebni približek dražbe. Vendar pa tudi zapuščina pravnih oseb izkazuje nekaj kaosa in naplavin pozabljene preteklosti, na katerega včasih naletimo v ravnokar izpraznjenih stanovanjih.
Ena izmed obsežnih dražbenih postavk Adrie je tako umetniška zbirka, v kateri so skoraj izključno umetnine slovenskih avtorjev – gotovo je nastala kot nujen del opreme reprezentančnih prostorov, kar je pri tako prestižni družbi, kot je letalski prevoznik, samo po sebi razumljivo. Obenem pa je tudi preostanek nekega danes zastarelega poslovanja, ki je javno podobo družbe razumelo ne samo kot izkazovanje pozitivnih bilanc, ampak tudi kot grajenje ugleda in prestiža blagovne znamke, investiranje v umetnost in kulturo ter – oh, pretenciozna, pa vendar ne neupravičena beseda – mecenstvo obetavnih ustvarjalcev. Dokument s seznamom slik in drugih umetnin, ki se prodajajo skupaj z blagovno znamko, pisarniško opremo in drugo bolj vsakdanjo zapuščino podjetja, je obenem zabeležka nekih odsluženih idealov, da je tudi za pravno osebo pomembno, kako je oblečena in kako se obnaša. Med umetninami je precej kvalitetnih grafik in nekaj slik: nič pretresljivega, dovolj zanesljivih imen, nekaj zgrešenih nakupov, dostojen nabor skratka, čeprav so imele nekatere gospodarske družbe pri nas v lasti tudi mnogo bolj osupljive zbirke. Če ste hitri in še danes oddate svoje ponudbe, se lahko še vedno kosate za zapuščino ene izmed odsluženih, vendar pa v svojih časih dostojno opravljenih in uglajenih, da ne rečem visokoletečih pravnih oseb.
Samo ena črka loči družbo od dražbe. Zadnje sporočilo, takorekoč izza groba, je čisto spodaj na spletni strani letalskega prevoznika v stečaju. V nasprotju s špekulacijami, razprodajami in nekompetentnostjo zadnjih lastnikov podjetja to poslednje sporočilo ohranja nekaj osnovne dostojnosti in mu težko kaj dodam. »V veselje in čast nam je bilo, da ste se skoraj 60 let z nami odpravljali v svet in se z nami vračali domov. Hvala, ker ste z nami delili nebo!«
Miloš Kosec
Podprite ustvarjanje revije Outsider in se nanjo naročite.
