Kaj imajo skupnega Gandalf, Tim Roth, William Shakespeare, Gary Oldman in Pet Shop Boys? V slovenskih gradovih so se počutili doma že davno, preden smo na njih začeli prirejati »srednjeveške igre«. Fascinacija z gradovi seveda ni nekaj novega in se ni začela s slovensko osamosvojitvijo – pravzaprav pa bi lahko rekli, da so bili pred osamosvojitvijo bolj kot domačini nad starodavnimi fevdalnimi stavbami fascinirani tujci. Nekatera izmed najbolj znanim imen angleške in ameriške filmske industrije so namreč v osemdesetih za prizorišče snemanja svojih filmov, nadaljevank in glasbenih videov izbrali ravno slovenske gradove.
Po uporabi umetniških kvalitet na tem še vedno premalo poznanem (in premalo oglaševanem) poglavju slovenske kulturne zgodovine nedvomno prednjači kultna filmska priredba gledališke igre »Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva« (Rosencrantz & Guildenstern Are Dead, 1990). Režiser Tom Stoppard je na snemanje z zvezdniško zasedbo, med igralci naj omenim samo mlada Tima Rotha in Garyja Oldmana ter že zrela Richarda Dreyfussa in Iana Richardsona, odpotoval v – Brežice. Mladostna in pozneje izdajalska prijatelja Shakespearjevega kraljeviča Hamleta se v tej zanimivem in nadvse nekonvencionalnem filmu, ki je kmalu postal kulten, sprehajata po kraljevem gradu Helsingør (grad Brežice) in razmišljata o gledališču, dogajanju okrog njiju, življenju in – zanju usodni – smrti. Osrednje prizorišče kraljevega dvora je osupljiva baročna Viteška dvorana brežiškega gradu, ki smo jo pri nas bolj navajeni v vlogi koncertnega prizorišča, čeprav se v svoji baročni teatralnosti prav dobro poda tudi za scenografijo še danes svežega in duhovitega filma.
Nedaleč od Brežiščega gradu so nekaj let prej snemali malce manj umetniško navdahnjeno, vendar pa kakovostno in v svojem času najbolj bolj gledano vojno melodramo z Robertom Mitchumom v glavni vlogi. Vojne vihre (Winds of War, 1983), se skozi zgodbo ameriške družine, ujete med pretresi druge svetovne vojne v Evropi in na Pacifiku, sprehodi skozi zgodovino vse od napada na Poljsko pa do miru leta 1945. Grad v Brežicah je v drugem delu miniserije bolj kulisa v ozadju, eden izmed glavnih arhitekturnih zvezdnikov »napada na Poljsko« pa je stari železni most čez Savo pod gradom, po katerem se umikajo kolone beguncev pred napredujočo nemško vojsko (nekaj podobnega se je tem strateškem območju spodnjega posavja v resnici dogajalo ob nemškem napadu na Jugoslavijo).
Posavski gradovi so bili v osemdesetih letih zaradi svoje relativno dobre ohranjenosti in impresivnega arhaičnega izgleda očitno zares zaželjeno snemalno prizorišče. Eden izmed njih, utrjeni grad Mokrice na slovensko-hrvaški meji, ki se še vedno ponaša z globokim jarkom in dvižnim mostom, se lahko pohvali celo s pop zvezdništvom, pa tudi s tem, da je gostil Iana McKellena, ki si je ime ustvaril s Shakesperjanskimi vlogami, mlajše generacije pa ga poznajo skoraj izključno kot čarovnika Gandalfa iz trilogije Gospodar prstanov. Ko je pop zvezdniški dvojec osemdesetih Pet Shop Boys iskal ustrezno prizorišče za glasbeni video svojega singla Heart (ki je bil nekaj tednov leta 1988 celo na prvem mestu britanske glasbene lestvice), so se očitno okrogli stolpi in mogočne utrjene mase Mokriškega gradu sredi gozdov izzkazali za pravo sceno humorno-gotske pravljice o vampirju na gradu – uganili ste, vampirja je igral ravno bodoči Gandalf. Zdi pa se, da je marsikateri od statistov v lahkotnem glasbenem videu vskočil kar iz grajskega hotela ali restavracije, ki v gradu delujeta še danes.
Slovenska dramatična grajska scenografija za Pet Shop Boys
To gotovo niso edini primeri uporabe slovenske grajske dediščine v tujih filmih. Mimogrede lahko omenimo še nekoliko starejši italijanski film Madamigella di Maupin (1966), katerega zaključni kadri so posneti na rokokojskem stopnišču Gruberjeve palače v Ljubljani. Slovenski gradovi so svoje prvo zvezdniško in celo pop obdobje imeli že davno pred devetdesetimi, vieškimi turnirji in glasbenim videom »Zbudi se« Tanje Ribič. Se je pa včasih dobro ozreti nazaj in ugotoviti, zakaj se nekatere stavbe in zgodbe tujcem zdijo tako fascinantne. Pa ne nujno zato, da bi jih znali boljše tržiti, ampak predvsem zato, ker skozi tuje oči postane bolj očitno, da najbolj dragoceno in fascinantno dediščino danes še bistveno bolj prepuščamo propadu in pozabi kot v osemdesetih.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.
