Nove Gorice se je skozi čas prijelo več imen, ki so osvetljevala ključne značilnosti novonastalega mesta ob zahodni italijansko-slovenski meji: in sicer mesto meje, mesto na travniku, mesto mladih, mesto v parku, mesto igralništva in mesto moderne. Nekatera poimenovanja so bila kratkotrajna, druga so se obdržala vse do danes in postala razpoznaven element identitete mesta.

S terminom modernistična dediščina Nove Gorice imamo v mislih zlasti urbanistično zasnovo mesta, ki jo je leta 1948 načrtoval Edvard Ravnikar, in vse nadaljnje odvode, ki so v naslednjih letih ključno determinirali urbanistični razvoj modernističnega mesta. S tem pojmom označujemo tudi raznoliko arhitekturo, ki je v tem duhu nastala in je bila postavljena v zelenje ob geometrično urejeno mrežo ulic. Mesto je formalno pridobilo status dediščine leta 1996, ko je bilo območje prepoznano kot naselbinska dediščina in vpisano v Register kulturne dediščine, leta 2021 je status spomenika lokalnega pomena dobila občinska palača Vinka Glanza, istega leta je bila kot stavbna dediščina vpisana še skupina prvih stanovanjskih blokov Edvarda Ravnikarja in Danila Fürsta, leto kasneje pa še poslovno-trgovska stavba Marijana Vrtovca. Vpisovanje novih objektov in območij se postopoma nadaljuje, merila za izbor pa sledijo merilom, določenim za vrednotenje varstvenih območij dediščine (Uredba o varstvenih območjih dediščine (Uradni list RS, št. 69/22)). Kljub temu da le-ta niso bila eksplicitno razvita za vrednotenje dediščine 20. stoletja (kot npr. sistem vrednotenja ameriške sekcije DOCOMOMO), so ravno zaradi svoje kompleksnosti in univerzalnosti primerna in uporabna tudi za identificiranje in vrednotenje raznolike slovenske dediščine 20. stoletja.

Pravni režimi varstva kulturne dediščine eVRD (vir: gisportal.gov.si)

Z izjemo začetnega obdobja, ko so v Novi Gorici delovali vidnejši predstavniki slovenske povojne modernistične arhitekture (npr. Vinko Glanz, Edvard Ravnikar, Danilo Fürst, Oton Gaspari), lahko za večino arhitekturnih stvaritev v naslednjih desetletjih trdimo, da so anonimne, delo lokalnih avtorjev in bolj ali manj znanih arhitektov iz drugih koncev Slovenije in Jugoslavije, ki so tedaj delovali v velikih projektantskih firmah širom po državi. Njihova dela zapolnjujejo obsežen prostran nepozidan prostor v mestu in ga osmišljajo z novimi vsebinami, ga definirajo s svojo pojavnostjo in mu dajejo značilen modernističen pečat, ki se je v večji ali manjši meri ohranil do danes ter postal del kvalitetno grajene strukture mesta, vredne ohranjanja in varovanja, predvsem pa tudi boljšega poznavanja. Osredotočimo se na nekatera izmed njih, ki bodo v bližnji prihodnosti deležna bolj ali manj korenitih vzdrževalnih posegov oziroma sprememb statusa varovanja.

Ruski bloki

Zagotovo je najprej potrebno spregovoriti o t. i. Ruskih blokih, ki so bili udarniško zgrajeni med letoma 1948 in 1951 po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, enega izmed najvidnejših predstavnikov povojnega slovenskega modernizma.

Ravnikarjevi Ruski bloki (foto: Miran Kambič)*

Prostostoječi bloki v zelenju, locirani na obeh straneh južnega izteka Kidričeve ulice, osrednje hrbtenice Nove Gorice, udejanjajo prvotno urbanistično zasnovo mesta, ki je slonela na teorijah modernega urbanizma prve polovice 20. stoletja. So avtorska izpeljava strogih gradbenih normativov, ki so jim v okviru prvega petletnega gospodarskega plana morali arhitekti slediti pri projektiranju stanovanj, ter eno izmed prvih odmevnejših Ravnikarjevih povojnih naročil. Obenem predstavljajo referenčno točko za razvoj slovenske stanovanjske arhitekture v naslednjih desetletjih in pomembno stopnjo v razvoju stanovanjske arhitekture širše Goriške, saj vanj vnašajo nov način kolektivnega bivanja, ki je bil pred letom 1945 tu redek oziroma ponekod namenjen le določenim zaključenim skupinam ljudi (npr. železničarskim družinam). Za tukajšnje prebivalce imajo obenem zelo veliko simbolno vrednost, saj so to prve udarniško zgrajene novogradnje mestnega središča Nove Gorice, ki je po letu 1947 nadomestilo izgubo Gorice, nekdanjega historičnega jedra dežele, ki je bila priključena Italiji. Z vselitvijo prvih stanovalcev in uporabo pritličnih stanovanj za različne servisne dejavnosti se je tu vzpostavilo jedro novega mesta, v spominih ljudi pa se je o tem času ohranilo veliko zgodb, ki so se med drugim obudile v akciji zbiranja spominov ob praznovanju 70-letnice Nove Gorice, in se konkretiziralo v akciji postavitve spominske table na zunanjosti bloka na Kidričevi ulici 33, ki obeležuje postavitev temeljnega kamna za prvi blok.

Ruski bloki nekoč (foto: Foto atelje Pavšič Zavadlav)

Kljub nekaterim vidnim spremembam na zunanjščini blokov (kot so na primer novo stavbno pohištvo, manjši podstrešni balkoni, zasteklitev lož na južni fasadi …), ki so jih skozi čas uvedli novi stanovalci z drugačnimi življenjskimi potrebami, se je njihova značilna podoba (zamiki fasad, poševni strešni zaključki, kamnita obloga in nadstrešek rizalitno izstopajočih vhodov, terranova) ohranila vse do danes in podkrepljuje njihovo razglasitev za spomenik lokalnega pomena. Razglasitev bi namreč legitimirala njihov pomen na lokalni in državni ravni, pripomogla bi k uresničitvi ciljev revitalizacije in obnove območij kulturne dediščine Nove Gorice, ki je zapisan tudi kot eden od ključnih stebrov EPK 2025 – Evropske prestolnice kulture. Stanovalcem in upravljalcem blokov pa bi omogočala bolj celovito vodenje vzdrževalnih posegov na stavbah in v neposredni okolici ter delno financiranje obnovitvenih posegov preko rednih dvoletnih razpisov Ministrstva za kulturo.

Ruski bloki, detajl (foto: Miran Kambič)*

Ruski bloki, detajl (foto: Miran Kambič)*

Čebelnjak

V neposredni bližini občinske stavbe je bil med letoma 1962 in 1963 zgrajen poslovno-stanovanjski blok Čebelnjak. Načrte zanj je pripravil gradbeni tehnik Ernest Bergant, tedanji šef Projektivnega biroja SGP Gorica. Gradnja bloka napoveduje ponoven intenzivnejši razvoj mesta proti severu, njegova točna lokacija, vzporedno s Kidričevo ulico, pa je določena na osnovi zazidalnega načrta centra Nove Gorice Viljema Strmeckega iz leta 1959. Sočasno je ob Kidričevi in Gregorčičevi ulici namreč nastalo več večstanovanjskih blokov, od katerih se je Bergantov razlikoval zlasti po mešani rabi pritličja in nadstropij ter po oblikovanju zunanjščine. Trgovski prostori v pritličju so bili namreč sprva namenjeni trgovini obutve Jadran, danes znani pod imenom Ciciban, razstavnim prostorom novogoriške tovarne pohištva, železnini Primorka, trgovini Gorica Avto in knjigarni Naša knjiga in so prispevali k vzpostavitvi centralnih dejavnosti v mestnem središču Nove Gorice. Za razliko od preprosto oblikovane notranje fasade so ulično fasado v nadstropjih členile lože iz prefabriciranih betonskih elementov v obliki polovičnih šestkotnikov, pobarvanih v rdeče-rumenih tonih, ki spominjajo na satovje. Podobno, povsem dekorativno funkcijo imata tudi prefabricirana betonska mreža, slična satovju, ki členi nadstropje dvoetažnega trgovskega objekta na južni strani bloka, ki je nastal po načrtih arhitektke Cvetke Šulin, in trgovski prizidek Tomaža Vuge z nizom reliefnih vertikalnih pasov v nadstropju, ki sloni na prostorsko zelo markantnih trapezastih slopih.

Blok Čebelnjak (foto: Miran Kambič)*

Blok Čebelnjak predstavlja v okviru Bergantovega opusa eno izmed njegovih pomembnejših del, saj nadgrajuje tendence prefinjenega arhitekturnega izražanja, ki jih je nakazal pri načrtovanju stanovanjskega bloka na Delpinovi 14 (cikcakasta streha) in bloka na Kidričevi ulici 26 (členitev južne fasade). Tendence sledijo splošni usmerjenosti ljubljanske arhitekturne šole, ki posveča izredno pozornost razvoju izvirnih konstrukcij in uporabi sodobnih materialov, s katerimi arhitekti ustvarijo funkcionalne in estetsko dovršene zasnove. Zaradi njihove izključno dekorativne in ne več strukturalne vloge pa bi tudi za Bergantova dela veljala izjava Akanta (psevdonim Vladimirja B. Mušiča) v Sintezi, da gre za »maniristično uporabo nekaterih strukturnih členov«, ki pa dajejo stavbi značilno podobo, vredno ohranjanja v materialni, barvni in oblikovni substanci tudi v primeru energetske sanacije fasad. V sodelovanju z upravljalcem, stanovalci in izbranim projektantom bo zato potrebno pravočasno, mnogo pred izvedbo samih vzdrževalnih del, pripraviti natančno dokumentacijo, ki bo jasno definirala način ohranitve in obnove značilnih detajlov in elementov na fasadi.

Blok Čebelnjak nekoč (foto: Foto atelje Pavšič Zavadlav)

Blok Čebelnjak, detajl (foto: Miran Kambič)*

Avtobusna postaja

Nekoliko južneje, v prostoru med Kidričevo in Erjavčevo cesto, ki se je v petdesetih letih postopoma hortikulturno preurejal v javno zeleno površino, je med letoma 1960 in 1962 zrasla avtobusna postaja Nove Gorice. Načrte zanjo je v okviru Projektivnega ateljeja Ljubljana pripravil arhitekt Milivoj Lapuh, ki je v literaturi bolj poznan kot projektant šolskih stavb in pisec normativov za njihovo gradnjo leta 1968. Avtobusna postaja je pritlična, z ravno armiranobetonsko streho in pravokotnim tlorisom. Odlikuje jo skeletna armiranobetonska konstrukcija z močnim konzolnim nadstreškom, ki ima na spodnji strani strukturo vidnega betona, izvedenega s pomočjo letvenih opažev. Vmesni prostor med nosilnimi slopi zapirajo velike steklene stene z aluminijastimi okvirji. Zunanji zidovi skrajnih delov postaje s spuščenimi stropi pa so obloženi s kamnitimi ploščami. Peroni so urejeni na severni in južni strani objekta, v notranjosti se nahaja čakalnica, okenca, lokal in stranišče. Posebej dragocen element v notranjosti je venezianski tlak v čakalnici, medtem ko je bil v straniščih izveden teraco. Arhitektura avtobusne postaje sledi ključnim značilnostim modernistične arhitekture šestdesetih let na Slovenskem, ki jo zaznamuje uporaba vidnih naravnih materialov (kamen, aluminij, beton, les), skeletne konstrukcije in vraščenost stavbe v parkovno naravno okolje. Morebitna premestitev avtobusne postaje na rob mesta, v neposredno bližino železniške postaje – v t. i. EPK distrikt –, bi pomenila hud udarec namensko izvedeni stavbi Milivoja Lapuha, ki bi kar naenkrat ostala brez prave vsebine. V luči mednarodnih urbanističnih smernic, ki vse bolj pozitivno pozdravljajo tovrstne premestitve, bi bilo smiselno razmišljati tudi o novih funkcijah stavbe, vezanih morda na različne kulturne dejavnosti v mestu, kot so npr. razstaviščne, galerijske in muzejske dejavnosti.

Avtobusna postaja nekoč (foto: Foto atelje Pavšič Zavadlav)

Avtobusna postaja (foto: Miran Kambič)*

Avtobusna postaja, detajl (foto: Miran Kambič)*

Avtobusna postaja, detajl (foto: Miran Kambič)*

Kremelj

Nekdanja upravna stavba za goriško gozdarstvo in gozdno gospodarstvo Gorica, ki je nastala v drugi polovici petdesetih let po načrtih gradbenega tehnika Ivana Kraigherja in je dolgo časa samevala v severnem predelu mesta, je imela v kleti arhiv, v pritličju garažo in stanovanje za hišnika, v nadstropjih pa sobe za uradnike in skupno sejno sobo. Zunanjost stavbe je bila v primerjavi z načrti nekoliko preprosteje izvedena. Vodoravni ugreznjeni/vbočeni pasovi na volumensko izstopajočem stopnišču in v pritličju niso bili izvedeni, ohranila pa se je dvobarvnost zasnove ometa terranova v beli in rdeči barvi. Predvideno oblogo iz pranega betona je nadomestil teraco, ohranil pa se je bogatejše oblikovan profiliran portal, ki označuje vhod v stavbo. Skozi čas je zunanjost doživela tudi še druge spremembe, saj se je odprti desni del pritličja zaprl in pozidal, stavbo samo pa je zakrilo bujno rastoče zelenje. Kaj kmalu je stavba dobila nove lastnike oz. upravljalce. Postala je sedež družbenopolitičnih organizacij na lokalni ravni in ravno zaradi slednjega se je je prijelo ime »Kremelj«. Kot naslednica Zveze komunistov si je stavbo dolgo časa lastila stranka Socialnih demokratov, od leta 2020 pa je objekt v lasti Občine Nova Gorica. Glede na majhnost in sorazmerno dobro ohranjenost objekta bi bilo smiselno v luči valorizacije in popularizacije dediščine moderne vzorčno pristopiti k njeni prenovi in s tem postaviti zgled številnim drugim lastnikom v mestu moderne. Idejo o rušitvi Kremlja in novogradnji na tem mestu, ki jo predvideva OPPN Kulturni center iz leta 2009 (Uradni list RS, št 57/2009 z dne 24. 7. 2009), bi bilo smiselno opustiti, saj predstavlja objekt, ne glede na svoje majhne dimenzije, značilen primer arhitekture, ki je v petdesetih letih nastala vzdolž Kidričeve ulice na osnovi načrtov prvih lokalnih projektantov, in korenito spremembo merila arhitekture, po katerem je tedaj novo mesto nastajalo. Stavba je potemtakem pomembna zlasti kot zgodovinski dokument časa in družbe petdesetih let v Novi Gorici, primerna pa bi lahko bila nenazadnje za različne coworking prostore/pisarne.

Kremelj v gradnji (vir: Goriški muzej)

Kremelj ob magistrali (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici)

Kremelj danes (foto: Alenka Di Battista)

Kremelj danes, detajl (foto: Alenka Di Battista)

Predstavljene novogoriške arhitekture so le izbrani primeri razvejane modernistične arhitekture Nove Gorice, ki doslej še ni bila podrobno predstavljena širši javnosti. To bo naloga strokovne monografije arhitekture in urbanizma na Goriškem, ki jo pripravlja ZVKDS OE Nova Gorica in Društvo primorskih arhitektov v sodelovanju z italijanskim Ordine degli Architetti di Gorizia in ki bo predvidoma v uredništvu prof. Paola Nicolosa in Luke Skansija izšla v naslednjem letu v Gorici. Temu bo sledil tudi arhitekturni vodnik, ki bo na bolj zgoščen in nazoren način predstavil širši nabor pomembnih javnih prostorov in arhitektur obeh mest.

Publikaciji bosta pomembno prispevali k identifikaciji in vrednotenju domače novogoriške arhitekture in urbanizma, ki jo v svoji osnovni strukturi in pojavnosti zaznamujeta zapisanost mednarodnim modernističnim načelom in obmejnost, kar je bilo v določenih obdobjih prednost, v drugih pa zaradi oddaljenosti od središč nekdanje in sedanje države breme. Knjigi bosta obenem med širšo publiko domačih bralcev širili vedenje o pomenu in potrebi po ohranjanju in varovanju modernistične dediščine mesta ter jo na tak način legitimirali. Zaradi »mladosti« mesta je namreč velika večina Novogoričanov še vedno ne razume in prepoznava kot del svoje kulturne dediščine, kar povzroča velike težave konservatorjem pri vodenju kakršnih koli posegov oziroma v veliki večini primerov povzroča samovoljno izvajanje prenov. Za doseganje tega cilja pa bo potrebno v bodoče načrtovati še dodatne programe/projekte, ki bodo ciljno osredotočeni na približanje dediščine ljudem in preko delavnic zbiranja zgodb, spominov ipd. k ustvarjanju globljih povezav z dediščino. Pri tem bo seveda potrebno sodelovanje različnih lokalnih kulturnih in raziskovalnih inštitucij ter aktivno sodelovanje z občinsko upravo. Bližajoči se EPK predstavlja izjemno priložnost, da se vsega tega čim prej tudi lotimo.

Napisala: dr. Alenka Di Battista, umetnostna zgodovinarka in konservatorka ZVKDS OE Nova Gorica
Naslovna slika: Spomenik urbanizma Nove Gorice (foto: Aleksandra Torbica)

*Fotografije so nastale za razstavo Perspektive mesta Društva primorskih arhitektov

Zemljevid slik: rdeče polje: Ruski bloki rumeno polje: Čebelnjak modro polje: avtobusna postaja zeleno polje: Kremelj

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.

—

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!