Hrana, kmetijstvo, prihodnost

Trajnostno kmetijstvo je več kot naš vsakdanji kruh. Je ključni del globalnega ekološkega ravnotežja. Če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo.

Z veliko natančnostjo se spomnim trenutka, ko sem na svoji njivi prvič zagledala puščavo: lakoto. Bil je zgodnji april in že tedne ni deževalo. Polje ječmena, ki bi moralo po vseh pravilih kipeti od življenja srebrnozelenih nians, se je paralo v globoke rumenosive razpoke, zlovešče in gole. Z veliko natančnostjo se spomnim: zasovražila sem sonce, ki je ilovico na moji njivi vztrajno spreminjalo v beton. Nič ni moglo tam skozi; krajina se je zacementirala v grozeče, neprebojno žgoče polje, po katerem so se namesto mladega žita razraščale divje zaplate osata, pirnice in bodeče neže. 

Doživela sem vsemogočni panični napad.

Ljudje, ki so bili še malo prej moji ljubi prijatelji, so me nagovarjali v jeziku, ki mi je bil tuj. »Kakšna sijajna pomlad! Oh, ja, kakšno krasno vreme imamo!« Zasovražila sem njihova posončena ramena, njihovo radost in črna očala po zadnji modi, s katerimi so zrli v mobilne ekrančke in se – s širokimi nasmehi in v kratkih majicah – objavljali po spletnih profilih čez in čez. Brunch v parku. Martinčkanje ob reki. Zasovražila sem parke in reke in mobilne ekrančke, seveda sem zasovražila spletne profile, brunche in kratke majice v aprilu.

Lakota, puščava, sem ponavljala sama zase. A kar je bilo še huje: samota, ipika. 

V mojem dojemanju sveta je naenkrat zrasel visok betonski zid, ki je vse moje dneve, vse moje upe in vsa moja prizadevanja razdelil na pol. Mi proti onim. Jaz proti vsem. Z odporom sem odhajala do svoje njive, ki je ležala nedaleč od potoka, ob katerem so moji sosedje, kmetje, ob oblačnih dneh, ki so čakali na dež, izpirali cisterne, s katerimi so še malo prej brizgali gnojnico po svojih njivah. »Šok terapija,« so govorili, medtem ko dežja kar ni bilo: »Zdaj je potrebna šok terapija.« 

Čez dolino se je vlekel kisel smrad in ob najmanjšem vdihu me je jedko zarezalo v pljučih. Zdelo se mi je, da samo še kašljam. Preklinjam in kašljam, kot kakšna zagrenjena starka.

Majhni nimajo sogovornika

Grozljivo sem se postarala: peklo me je v grlu, v kosteh in v želodcu in lezla sem sama vase. Slovensko, angleško, nemško, italijansko: kako naj se sporazumemo? Bolj ko je v potoku zmanjkovalo vode, bolj so moji sosedje v njem izpirali gnoj. Izsušene njive so namakali s kravjim scanjem, trde brazde so razbijali s težkimi traktorji ter jih ob večerih bombardirali s suhim dežjem – umetnim gnojilom, ki je iz velikih plastičnih sejalnic/škropilnic pršelo čez zrak kot sršenji roj. 

Cmok, ki se mi je najprej zaredil v pljučih, mi je v parih dneh omrtvičil celotno telo. To je bila moja prva njiva, moja prva resna setev, in vsi so mi napovedali, da bo šlo tako: v nič. »Vso seme ti bo šlo v nič,« je rekel sosed, ki se je pripeljal mimo, ko sem sejala. Bil je februar in vse je dišalo po vodi. Debele knjige, ki sem jih požirala, so govorile o plodnem nedelu, ki na permakulturnih gredah obrodi najdebelejši sad; fantastični priročniki s fotografijami cvetja in buč so obljubljali rajski prehod v obilje in nasmejane gospodične s slamniki na glavah so z naslovnic mežikale ob polnih košarah jagod in robid. Preklete bleferke. Najbrž je tako, ko rečejo: bil je jezen na ves svet. Jezna sem bila na ves svet. Tako jezna, tako ipična, da me je trgalo v možganih. 

Nekje je tičal kolosalni komunikacijski šum, ki ni dopuščal jasne misli. Vse mi je bilo jasno in vendar – nič mi ni bilo jasno. Verjela sem, da sem čisto vse naredila prav, moje kilavo ekološko polje ječmena pa je razkrivalo, da nič ne bi moglo iti bolj narobe. Le stežka sem odbijala hehetanje sosedov, kmetov, ki so pokroviteljsko ponavljali že stokrat izrečene puhlice: »Saj se boš navadila. Saj smo ti rekli. Saj boš pogruntala.« Skupni imenovalec vseh komentarjev je bila ideja, da bi vsak kmet, ki ima količkaj pameti v glavi, v hipu izbral ekološko kmetijstvo, če bi bilo to le možno, a kaj ko ekološko kmetijstvo za kmeta, ki ima količkaj pameti v glavi, preprosto – ni možno. »Predaleč je prišlo,« je rekel sosed s kombajnom, ko je julija prišel žet moj piškavi rumeni ječmen: »brez špricanja in umetnih gnojil nič več ni možno.« 

Tudi matematika ima zorne kote

Sosedje kmetje so govorili: »Ti se lahko igračkaš, ker ne živiš od kmetijstva. Mi moramo vzdrževati družine in plačevati dolgove. Kdor ima polno štalo živine, si ne more privoščiti praznih njiv.« Sistem kmetijskih subvencij je govoril: »Kmet je dolžan obdelovati njive na način, ki sledi razmeram na globalnem prehrambnem trgu. Razmere na globalnem prehrambnem trgu zahtevajo nizke cene, stalno prisotnost in najvišjo možno produkcijo.« 

»Produkcija, produkcija!« sem si ponavljala kakor blazna: »Kje je tvoja kmetijska produkcija?!« 

Prijateljem v parkih in ob rekah se je moje vzdihovanje zdelo melodramatično, fotografirali so svoje brunche za instagram in rahlo razdraženo srkali kavo: »Nehaj že s to melodramo! Dejansko se obnašaš, kot da bi bila kmetica! Debeli ječmen, kilavi ječmen, mislim, ženska, koga pa briga?«  

Nikogar ne briga. Nikogar ne briga. Moja njiva nikogar ne briga. Premajhna je, prazna in še ekološka. Kakšna izguba časa.

Potem pa je sosed s kombajnom izrekel neko čudno številko, ki mi je v hipu zarezala v uho, rekel je: »Za ta ječmen na zadrugi ne boš dobila niti za špricer.« Zadruga? Špricer? Hotela sem že reči: »Pa saj ga ne bom odpeljala na zadrugo! Ta ječmen bo za kruh!« A on ni imel časa za moje ugovore. Čez cesto ga je čakala polna njiva sosedovega ječmena (za zadrugo, za krave), vmes pa je moral še na pumpo, da natanka. Preden bi mu uspelo sešteti dva plus dva, se mi je pred očmi – kot kakšna ošabna ekscelova tabela – razgrnila majhna matematika prenagljenih sklepov.   

Moja njiva ni bila kilava. Bila je puščava, to že, bila je beton, a dala je ječmen za kruh. Moj kruh. Naš kruh. Zadosti ga bo za tri leta. A to ni dovolj? Nobena klimatska sprememba, nobena aprilska suša in nobeno prekleto pomanjkanje dežja ni izničilo njene unikatne zmožnosti, da žakelj semena podeseteri v hrano. Slaba sreča, že res, da sem svojo prvo setev opravila v najbolj sušni pomladi, kar jih je pomnil setveni koledar, a navsezadnje izkupiček niti ni bil tako slab: omogočal je triletno preživetje, kruh, eni veliki razširjeni družini. Sosedova njiva je bila obilnejša in lepša, a za kakšno ceno, za kakšen profit? 

Kmetijstvo je povezano z naravo. Pika

Človek je žival, ki uporablja orodja, in zgodovina nas je priučila, da so ta orodja z vsako generacijo pametnejša in učinkovitejša.

A orodja, ki za svoj pogon zahtevajo nafto, za svoje delovanje pa plačanega mehanika, kajti nihče pod soncem več ne razume globoke elektronike novodobnih stotonskih traktorskih priključkov, v letnem proračunu povprečnega kmeta pustijo tako globok odtis, da ga na pozitivno nulo ne spravijo niti nadpovprečni njivski donosi – še posebej, ker gre večina donosov v dolgo prehransko verigo, živalsko krmo, k posrednikom in preprodajalcem, ki vsakič odštejejo težke obresti. Zavarovanja mehanizacije, zavarovanja proti toči, zavarovanja objektov, premičnin in zalog, nakupi škropiv in umetnega gnojila, nakupi novih in novih pripomočkov in snovi … zarežejo v misli, srce in dušo vsakogar, pa naj bo še tako odporen, kajti resnica o orodjih je večja od vsakega od nas. Resnica o orodjih je kruta.

(Ljudje! Moja ekološka njiva ni kilava! Dala je kruh za tri leta!)

Orodja niso nevtralna. Imajo odtis. Najprej v žepu, mislih, srcu in duši. Nato na njivi, pokrajini, rekah in parkih. Nato na krožnikih. Nato na vremenu. Kar znova pripelje do žepa, misli, srca in duše. Do njive, pokrajine, reke in parka. Do krožnika. Do vremena. In tako naprej v večni krog. Kar je vzrok, je nujno tudi posledica. Kar je posledica, bo postalo vzrok.

(Ljudje! Sosedova njiva je dala sedemkrat več kot moja! Premalo za sosedov vsakdanji kruh!)

Kmetijstvo je povezano z naravo in nič na svetu ne more izničiti te skrivnosti. Nobeno orodje ne more ugnati milijarde delovnih bakterij in gliv, ki živijo in delajo po svoje, ki grizejo zemljo in bljuvajo zrak in ki omogočajo nekaj tako bazičnega, kot je vzklitje semena. Prepričanje, da obstajajo orodja, tehnologije, bodisi v obliki mehanizacije, kemijskih tvarin ali gensko spremenjenih organizmov, ki zmorejo ugnati klimatske spremembe in zagotoviti srečno kmetijstvo najvišje produkcije do konca naših dni, pozablja na odtis, ki ga ta orodja puščajo povsod v naravi, a tudi povsod v nas. V našem potoku, puščavi, suši in orkanih. V našem znanju, opazovanju, ročnih spretnosti in matematiki. 

V našem odnosu in odnosih.

V naši sreči, oh, kako neprofesionalna beseda je to.

Kaj pa, če je bog ekolog?

Ko sem padla v prikolico s svojim ječmenom, ki ga je kombajn kakor dež razsipal po lesenih tleh, je sosed zavzdihnil: »Ni dosti, nekaj pa bo! Kruh boš imela.« Pomislila sem: »To zdaj je sreča.«

Kakor je nemogoče izmeriti srečo, lahko pa izmeriš srčni utrip, tako je nemogoče jasno izmeriti strošek sosedove gnojnice v tvojem potoku, lahko pa izmeriš število ljudi, ki iz tvoje doline vsak mesec roma na onkološki oddelek v Ljubljano.

Ko mi je bilo z mojo njivo zares hudo, ko sem bila zares sama, sem pomislila na ljudi na kemoterapiji. Pomislila sem: vsakemu vragu je jasno, da rakavi bolnik, ki se je do včeraj zdravil na onkologiji, danes ne more preteči maratona v Radencih. Od moje njive, ki so jo desetletja bombardirali s strupi, da bi uničili plevele in bolezni, pustili pa koruzo in krompir, pa že v prvem letu prehoda v ekološko pridelavo vsi pričakujejo megalomanske donose (v suši), nato pa zmajujejo z glavo, češ, kakšno neperspektivno kilavo početje se grem.

Kemoterapija je uničevanje celega telesa, da bi uničili bolezenski vir. Je postopek, za katerega se nihče ne odloči zlahka, ko se, se zaradi umanjkanja boljših alternativ. Sodobno kmetijstvo je uničevanje globalnega ekosistema, da bi uničili … kaj? Klimatske spremembe? Globalno segrevanje? Neutrudni plevel? Je postopek, za katerega se povprečni kmet ne odloči (kaj šele zlahka), saj mu je velikokrat vsiljena kot edina možnost, brez alternativ.

Preden je sosed kombajnist oddirjal dalje na produktivno stran, me je narahlo objel in rekel: »Navada je železna srajca. Nas, starih cepcev, ne boš spremenila, ti pa le grizi naprej. Veš, ko se mimo tvoje njive peljem k maši, včasih razmišljam …« tukaj je pomolčal in pokazal v nebo. »Če bi Kristus zdaj prišel med nas, bi bil po mojem ziher … ekolog!«

Bruhnila sva v smeh. Jezus, ekolog: v kaj takšnega se lahko še zaljubiš.

Sodelovati z neznanimi kolektivi. Nagovoriti. Povezati

Od tistega poletja so minila tri leta. Jezus, ekolog, ni prišel med nas, in moji sosedje me še zmeraj gledajo zviška. Moja njiva okreva. Daje piro, ajdo, ječmen in včasih kakšno miš. Trenutno se na njenih sončnicah pasejo čebele. Z mano je veliko bolje. Nič več nisem sama in nič več nisem ipična. 

Kajti še nekaj moram povedati.

Tistega aprila, ko kar ni bilo dežja, mi je babica zastavila vprašanje. »Znaš prositi?« je rekla. »Prositi?« sem se začudila, »Mislim, da znam.« »Misliš ali znaš?« »Znam.« »Potem pa prosi.«

Sedla sem ob rob njive in prosila za dež. Ne Jezusa – ekologa. Prosila sem vse, ki sem jih poznala. Bližal se je moj rojstni dan in vsem možnim znancem, ki so se martinčkali v parkih na soncu, sem napisala sms: »Za rojstni dan hočem dež. Dež potrebujem. Prosim za dež.« Mislim, da je nazaj priletelo kakšnih dvajset sporočil, vsa ista. »Za tvoj rojstni dan: naj bo dež.«

Seveda je bil, kako naj bi se drugače končalo. A poanta zgodbe je druga.

Ko sem tistega aprila sklonila glavo in prosila za dež, sem razumela, da kmetijstvo, danes, zahteva radikalno odločitev za popolno priredje. Kmetijstvo, danes, je vzpostavljanje zavesti, da med nadzorom in sodelovanjem zmeraj izbereš sodelovanje, kajti nadzor je utvara, ki ubija. Nič ne more nadzorovati narave. Nič izničiti njenih skrivnosti. 

Kmetijstvo, danes, je pripravljenost na brezpogojno sodelovanje z neznanimi, skrivnostnimi kolektivi človeškega in nečloveškega sveta. Tistimi v zemlji. Tistimi nad njo. Tistimi v traktorjih in tistimi na štirih nogah. Kmetijstvo je nagovor. Je priprošnja prijateljem. Je povezava med mestom in vasjo. Je sreča. Je srčni utrip. Je število ljudi, ki iz tvoje doline vsak mesec roma na onkološki oddelek v Ljubljano.

Trajnostno kmetijstvo je več kot naš vsakdanji kruh. Je ključni del globalnega ekološkega ravnotežja. Če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Sodelovanje, aktivizem, eksperimentiranje, trdoživost, opazovanje. Vse to je kmetijstvo. Vse to je hrana. In, ja, vse to je prihodnost, ki čaka.

Napisala: Nataša Kramberger

Foto: Jana Jocif