Nedavni, pa tudi davnejši, razpleti okoli arhitekturnih natečajev in spremljajočega gradbeno-politično-novičarskega cikla so privedli do situacije, ko je najaktualnejši arhitekturni biro v regiji podpisan pod, približno šteto, pet zmagovitih a neuresničenih projektov. Morda se bo enkrat izkazalo, da prezgodaj potrjujemo večno nezgrajenost nekaterih od teh, a zaenkrat je upravičeno govoriti tako.
Ni pa namen takšne govorice, da se pridruži nekaterim refleksom, ki prej onemogočajo razpravo in razlago, kakor pa prispevajo k njima.
Pometanje državne nesposobnosti, da karkoli izgradi, pod provincializem, še posebej, ko se ta v zvezi s Slovenijo razume kot patološki, razkriva nek drug provincializem razumevanja arhitekturne produkcije v pogojih sodobne metropole. Zagozdeni projekti niso popolna škoda, o njih kot o arhitekturah ni treba molčati, do izgradnje. Vsaka država in pripadajoča zbornica imajo svojo teorijo o zaostalosti lastnih institutov, ki naj bi bila posledica nekakšne zgodovinske krivice zapoznele industrializacije, modernizacije ali integracije. Z drugimi besedami, vsaka sodobna kultura ima svojo verzijo mita Švice in zase misli, da sicer je Švica, nadležne realnosti Švice pa pripisuje svoji drugotnosti.
O nezgrajenem opusu natečajnih elaboratov državnega pomena lahko govorimo kot o obliki projekta, ki govori jezik metropole. Celo, bi lahko ugibali, da je nezgrajenost predvidena in ustrezno upoštevana s strani njihovih avtorjev. Na tej točki pač ne moremo več govoriti o naključjih: najbolj konsistentno nagrajen in priznan kolektiv projektantov in projektantk že ve kaj počne, niti Pir ni zmagal po nesreči.
Bivši župan Benetk, znan tudi po drugih rečeh, Massimo Cacciari je o metropoli pripomnil, da izzove cel kup zastarelih in neustreznih odzivov. Metropola predstavlja konec kakršnega koli vzročno-posledičnega odnosa med subjektivnimi namerami in objektivno realnostjo, zato postane vsaka govorica o mestu nujno reakcionarna. Vse lastnosti metropole so neizpolnjene, negativne, manjkajo. Ne samo izgrajeni, tudi izbrani, predstavljeni, izgubljeni in zlorabljeni projekti sestavljajo Ljubljano in jo vzpostavljajo kot metropolo. Samo v metropoli je možno, da je sredi glavnega, sicer mitelojropsko nastopajočega, trga vgrajen spominski pokrov za kanalizacijo, ki obeležuje manko izvedbe. Le negativna misel lahko v celoti zaobjame Ljubljano: v stroki, katere dobršen del se ukvarja s pozitivnimi predlogi, to pomeni privzeti nekakšen nihilističen odnos do vrzeli med neizpolnjenim projektom in strukturo metropole.
Lahko bi rekli, da tudi nekateri izgrajeni projekti pritrjujejo temu. Islamski versko-kulturni center – pri katerem je pomembno poudariti, da je bil priznan še preden se je začela izvedba – ni slučajno izveden v default materialu, ki ga projektantska orodja pripišejo objektom, kupola pa ni slučajno izvožena kot mesh, kot 3D-mreža. Cyberpunkovska Situla je, podobno kot kakšna istožanrska, torej cyberpunkovska, računalniška igrica ali film, zaužila dobro plat direndaja pred izvedbo (ter slabo po izvedbi). Tudi izgrajeni projekti so aluzija na nujno neizgradljivost metropole. Za celoten Ljubljanski opus bi torej lahko rekli, da priznava en način bivanja arhitekturnih projektov, ki ni obremenjen s tem, ali bodo načrti imeli “ustrezne” posledice – “ustrezne”, kot bi tako pojmoval nekdo, ki anahronistično še vedno računa na vzročno-posledičnost namenov in stavb.
Nihilisti tako na nek način svojo prakso vzporejajo s to od Piranesija: nekakšen pretok (stream) arhitekturnih projektov, ki problematizirajo urbano strukturo, tokrat ne v oblikovnem, ampak v realkulturnem, skoraj avtonomnem, smislu. Namreč, kritika, ki jo izvajajo neizgrajen NUK 2, neizgrajena Drama in neizgrajeni podobni, ne potrebujejo topništva vrednot, ampak so sami že demonstracija tako kritike kot operativnosti arhitekture. Mazati nacionalne pomene ali izražati NUK v kilometrih avtoceste prej škodi kot koristi tej demonstraciji.
(S pravilnim ključem se morebitna škoda konstantno priznanih, a konstantno blokiranih projektov lahko prevede v širšo kritiko vlog in vplivov vseh prostorskih akterjev in strok. A to je zgolj špekulacija o tem, kaj vse predlog obuditve arhitekturne kritiške kulture lahko postane, če ne želi postati zgolj opis.)
Šopek papirnatih elaboratov ni zgolj ustrezen odziv na ali odnos do metropole. Ker je ustrezen, pomeni tudi, da vzpostavlja samo metropolo. (To na oblikovni ravni počne že nekakšna generičnost, ki jo elaborati vzpostavljajo kot skupina, a ne posamezno.) Kot taki, ustrezni, torej izzivajo ustrezne (reakcionarne) odzive. V poročilo komisije za Avtobusno postajo se prikrade malenkostna pohvala, verjetno s strani člana investitorja, antivandalskim ukrepom, ki zgrešijo res odločilno bistvo predloga kot “stroja, ki razporeja ljudi, ki imajo denar, a nimajo časa”. V tem primeru projiciranje lastne etike na metropolo ni preveč terjalo, a Cacciari ne opozarja zaman na reakcionarnost vrednot proti nihilizmu metropole.
Zmagovalni elaborat nove sodne stavbe je dobil tožnika. Opravičenost ali neopravičenost obtožb bo pač določila pristojna institucija in sodba bo pač obveljala v obsegu tistih, ki priznavajo to sodišče. Na tem mestu, dokler morajo vsi vpleteni o zadevi še molčati, bi nas moglo zanimati kakšna je cena, ki jo metropola terja od tistih, ki so “zaskrbljeni”, ki jim gre za “enakopravnost” in ki branijo “institut javnega natečaja”.
Neskladnost natečajnih zahtev s fizično realnostjo, eden izmed očitkov, se zdi splošno sprejeta. Morda se tu opazi očitna razlika med razočaranjem in odčaranjem, ki ju izziva metropola. Edino dosledno problematiziranje te neustreznosti je, žal, nesodelovanje (odločitev, ki so jo nekateri izbrali). Neproblematiziranje oziroma sodelovanje pa za arhitekta ali arhitektko odpira številne druge možnosti, med katerimi se obsodba uslužbencev na drugi krog kleti zdi najslabša.
Ampak usoda sodniških uslužbencev je verjetno še najmanj odločilna posledica. Hoteli so govoriti z menedžerjem metropole in uveljavil se jim je tako rekoč zahrbtno. Znotraj metropole obstaja samo ena vrsta enakopravnosti in sicer enakovrednost občega ekvivalenta s samim sabo. Za očitkom negospodarnosti zmagovalca se skriva zahtevek po priznanju najcenejšega nenagrajenca. Na oltarju zaskrbljenosti in etike se je žrtvovalo vrednost arhitekture. V imenu instituta javnega natečaja se je razvrednotilo njegov predmet.
S takšnimi tožniki je treba obrniti besede Walterja Sobchaka in zaključiti: recite kar želite o nihilistih, ampak vsaj nimajo etosa.
Besedilo: Uroš Mikanovič
