»Zadnjih nekaj mesecev sem preživljal težke čase. Zaradi službe sem bil pod stresom in moja 130 let stara hiša je razpadala. Pravkar sem okreval po pljučnici, ki sem jo imel že leto prej in tudi leto pred tem. Večino časa sem preživljal doma, sopihal, delal in pojedel po tri obroke dnevno iz iste skodele, medtem ko sem bil na kavču zgrbljen nad teden dni starimi časniki,« James Nestor v uvodu svetovne poljudno-zanstvene uspešnice Dihaj opiše nezavidljivo stanje, ki ga je pestilo, preden mu je osebni zdravnik namignil, da bi mu utegnil koristiti tečaj dihanja. 

Dokler ni zadržano poskusil, si ni mogel predstavljati, kako korenito bo ta preprost napotek spremenil njegovo življenje. Že po prvi uri dihalnih vaj se je njegovo počutje izjemno izboljšalo, z vztrajno vadbo pa se je trajno izmotal iz malodušja. Tako »prenovljen« je popravil hišo in naslednje desetletje svojega življenja posvetil raziskovanju diha. To ga je popeljalo na nenavadne konce (recimo v za javnost nedostopne rove pod pariškimi katakombami), ga povezalo z znanstveniki raznolikih področij (od rinologov in ortodontov do antropologov in zgodovinarjev) in mu odstrlo vpogled v premalo poznane zgodbe »pulmonavtov«, kot je poimenoval ljudi, ki so svoje revolucionarne dihalne pristope z velikimi uspehi preizskušali na lastni koži, nekateri pa tudi zdravili ter poučevali. 

Uveljavljenega znanstvenega novinarja, ki piše za The Atlantic, The New York Times, Scientific American, je tema dihanja pritegnila že med pisanjem o potapljanju na dah v znanstveno pustolovski knjigi Deep (V globine), polno pa se ji je posvetil v knjigi Dihaj, ki je nemudoma po izidu v 2020 vzbudila izjemno pozornost svetovne javnosti. 

V začetku oktobra je avtor v okviru evropske turneje obiskal Slovenijo. Pogovarjala sva se na predstavitvi v ljubljanski knjigarni. O dihanju po stoterih nastopih še vedno govori z navdihnjenim entuziazmom.  

Nova znanost izgubljene umetnosti

Raziskovanje, ki je po kar štirih predhodno spisanih različicah pripeljalo do končne verzije, je bilo zahtevno in temeljito. Drugače ni moglo biti, če je želel prepričljivo utemeljiti številne za marsikoga presenetljive ali celo šokantne teze. Prvega neizprosnega bralca je imel, kot je povedal v pogovoru, že kar v neposrednem sorodstvu. »Moj tast je bil štiri desetletja zaposlen kot pulmolog, pa še ni slišal za 80% raziskav, ki sem jih našel. Na začetku mi ni verjel. Ni si mislil, da je dihanje mogoče uporabiti, da ogreješ telo, da lahko z dihanjem pozdraviš številne kronične bolezni in izboljšaš spanje. Vendar je to zares mogoče in nedvoumno znanstveno potrjeno. Če bi ljudje to le vedeli. Pa celo zdravniki ne vedo.« Mnogi težko razumejo, pravi, zakaj naj bi posebno pozornost posvečali dihanju. »Samo poglejte, koliko ljudi trpi za astmo, koliko jih ima kronično zamašen nos, koliko jih smrči ali se muči zaradi spalne apneje. Večina sodobnega prebivalstva trpi zaradi katere od resnejših kroničnih respiratornih težav.« 

Oda nosu

Vse se začne pri vrhunskem prezračevalnem sistemu človeškega telesa – nosu. Da je ta pomemben, ker očisti zrak, ga ogreje in navlaži, večinoma vemo – vsaj v teoriji. Temu navkljub naj bi med 25 in 50 odstotkov ljudi iz različnih razlogov dihalo pretežno skozi usta. »Ljudje si mislijo, saj ni važno, zrak je zrak. Pa ni! Dihanje skozi nos učinkuje povsem drugače kot dihanje skozi usta,« poudarja Nestor. To je boleče izkusil na lastni koži, ko je kot prostovoljec sodeloval v poskusu, izvedenem na Univerzi v Stanfordu, kjer so mu za deset dni zamašili nos, da bi dokazali uničujoč učinek dihanja skozi usta. Poskus in njegove rezultate je opisal tako natančno in slikovito, da so kmalu po objavi družbena omrežja preplavile fotografije vplivnežev iz sveta velnesa, ki so ponosno pozirali z njegovo knjigo v rokah – in najmočnejšim lepilnim trakom, zalepljenim preko ust. Ko sem ga povprašala o tem, se je prijel za glavo. »Lepo prosim, nikar lepilnega traku! Zadostuje droben košček obliža, ki ga nežno prilepite preko ustnic in prepreči, da bi se odprle samodejno.« Kdaj in zakaj? Med spanjem. Medtem ko lahko budni z nekaj pozornosti dosežemo, da dihamo skozi nos (če so nosne poti le dovolj odprte), med spanjem, ne da bi se tega zavedali, mnogi dihamo skozi usta, kar ne le povzroča smrčanje, temveč bistveno poslabša kvaliteto spanca. Za ta nasvet, je povedal Nestor, se mu zahvaljuje največ bralcev. Tudi takšnih zelo kritičnih in analitičnih, ki so učinek nenavadnega postopka na različne telesne funkcije marljivo merili s pametnimi elektronskimi napravami. Sam ne gre več spat brez drobnega koščka obliža preko ustnic. Celo na potovanjih ne. 

Prekletstvo visoko obokanega neba

Ena presenetljivejših ugotovitev, ki sicer temelji na skupku že obstoječih študij, a jo je šele Nestorjeva knjiga obelodanila za širšo javnost, se nanaša na povezavo med srukturo dihalnih poti in čeljusti. »Če usta ne zrastejo dovolj široko, se nebo po navadi usloči navzgor namesto navzven in nastane tako imenovano gotsko ali visoko obokano nebo. Rast navzgor ovira razvoj nosne votline, jo skrči in prekine nežne strukture v nosu. Zmanjšan nosni prostor pripelje do obstrukcije in ovira pretok zraka. Na splošno imamo ljudje žalostno lastnost, da smo najbolj zamašena vrsta na Zemlji,« beremo v Dihaj. V primerjavi z drugimi živalskimi vrstami že v izhodišču nezavdljiva dihalna funkcionalnost naše lobanjske arhitekture pa se je od nastopa industrijske dobe še drastično poslabšala. 

Nestor se je pridružil skupini raziskovalcev na izkopavanjih v rovih pod tako imenovanimi »pariškimi katakombami«, kjer v ne ravno blaženem miru počivajo okostja več kot tristo let starih pokojnikov, prve človeške lobanje, ki tako rekoč brez izjeme pričajo o pojavu deformacije čeljusti in krivih zob. Te je izzvala hitra industrijska pridelava in predelava živil. V samo nekaj generacijah prehranjevanja s hrano, ki je ni bilo več treba temeljito žvečiti, kot so naši predniki pred tem počeli po dve, tri ure dnevno, smo ljudje postali najslabši dihalci v živalskem kraljestvu. 

Vse pa še ni izgubljeno. Čeprav bi bilo za razvoj naših čeljusti najkoristneje, če bi že kot otroci najprej temeljito sesali med dojenjem, pozneje pa čim več žvečili, lahko tudi v odrasli dobi s posebnimi vajami pomembno izboljšamo stanje in lažje zadihamo. Zgornja čeljustnica je namreč za razliko od drugih kosti v telesu sestavljena iz zelo plastične membranske kostnine in se zato lahko preoblikuje in gosti vse do pozne starosti. 

Svetih pet sekund in pol?

Kar Nestorjevo knjigo loči od množice priročnikov, ki propagirajo to ali ono dihalno metodo, je, da je njen avtor v prvi vrsti znanstveni novinar, ki panoramski pregled najrazličnejših dihalnih vaj umesti v šrirši kontekst, podkrepljen z izsledki natančno citiranih štujih, vse skupaj pa povezujejo zanimive zgodbe »pulmonavtov«, pionirjev na področju dihanja, ki so (bili) skoraj vsi po vrsti samonikli outsiderji. 

Posvečanje dihanju je bilo, kot kažejo njihova življenja, v veliki meri svojstveno revolucionara drža, mogoča le na obronkih etablirane znanosti in medicine onkraj interesov kapitala, saj dihanje ni unovčljivo. Ali vsaj do nedavnega še ni bilo. S povečanjem na dih usmerjene pozornosti se je začelo spreminjati tudi to. Pojavlja se vedno več pametnih elektronskih naprav, aplikacij in pripomočkov, ki naj bi pripomogli, da bomo, če le damo kaj nase, dihali polneje. 

To je za koga lahko koristno, še zdaleč pa ni nujno.

Ena najenostavnejših in najučinkovitejših dihalnih vaj je tako imenovano resonančno ali koherentno dihanje, pri katerem naj bi bil optimalni dih sestavljen iz pet sekund in pol trajajočega vdiha in enako dolgega izdiha. »Ta trditev me je spravila v težave,« je Nestor priznal v pogovoru. »Bralci so mi množično pisali povsem razrvani, češ da jim nikakor ne uspe povsem uskladiti diha, ta je vedno za pol sekunde prekratek ali predolg. Zato zdaj svetujem, naj bosta vdih in izdih dolga približno med pet in šest sekund. Sekunda ali dve odmika od tega naj vas ne skrbi, saj ne gre za nobeno tekmovanje. Za ljudi z dihalnimi težavami je pet sekund preveč, začnejo naj z dvema ali tremi. Ljudje, ki so višji od povprečja, pa bi morali zaradi večje dolžine pljuč dihati še počasneje.«

Takšen vzorec dihanja naj bi se pojavljal tudi v molitvah po vsem svetu, pa naj gre za krščanski rožni venec ali indijske mantre. 

Eros diha

Med najbolj nenavadnimi spoznanji, na katera je naletel pri raziskovanju za knjigo, jih je kar nekaj povezanih s svojevrstno erotično naravo nosu. Notranjost nosu je obložena z erektilnim tkivom in nos je bolj kot katerikoli drug organ povezan s spolovili. Nosnice »utripajo v svojem ritmu, se odpirajo in zapirajo kakor roža, ko se odzivajo na naša razpoloženja, duševna stanja«, stopnje ženskega mestrualnega cikla. Pri dihanju skozi nos, še posebej pa pri tvorjenju glasov nosnikov, nastaja dušikov oksid – molekula, ki je tudi poglavitna sestavina zdravil proti erektilni disfunkciji. 

V času, ko pandemija svetu jemlje dih, stopnjevanje okoljskih kataklizem pa opozarja, da ne bo več mogoče ne misliti na to, s čim polnimo zrak, ki ga sodihamo, je spoštljiv poklon silam življenja na mestu. Obnova z dihanjem, h kateri navdihuje Nestorjeva knjiga, je osebna in kot taka zasebna. Ker je dihanje »v svojem bistvu izmenjava«, pa se pot tu ne more končati. Niti to, kako diham, ni več samo moja stvar. Kaj dihamo pa je sploh vprašanje, ki neizogibno naslavlja skupnost. 

Napisala: Tina Košir

Foto: ArtLasovski