Pravzaprav živimo v globalno arhitekturno siromašni dobi, v kateri so stara pravila igre upehana, odvečna, netrajnostna in naravnost rečeno škodljiva. Kljub temu so vedno znova ponovljena, njihov tempo pa je še stopnjevan: količina ulitega betona v hitro rastočih mestih je obratno sorazmerna z miselnim naporom, ki je potreben, da bi na novo zastavili naloge arhitekture v dobi politične fragmentacije, nebrzdanega neoliberalizma in podnebnih sprememb. S temi se, razen morda z leporečjem, večina arhitektov ne želi soočiti. Intelektualno-risarska lenoba proizvaja globalno pustinjo v škodo stroke in, kar je pomembneje, v škodo celotne družbe, ki naj bi ji ta stroka služila. V preteklih treh desetletjih, ki se jih živo zavedam, lahko pokažem na samo dva arhitekturna fenomena, samo dve arhitekturni paradigmi, ki bosta čez nekaj desetletij zagotovo obstali v kritičnih pregledih arhitekture naše dobe. Prva je umetniško-teoretska skupnost Forenzična arhitektura, ki je redefinirala odgovornost arhitektov v globalnem smislu, jih obenem naučila brati posledice svojih ravnanj na vojnih območij in v neoliberalnem mestu ter jih opremila z možnostjo, da začnejo delovati ne samo kot voljni sluge, ampak tudi kot kritični in progresivni akterji v prostoru. Druga paradigma pa je pristop arhitektov Lacaton & Vassal, ki sta na novo zastavila pojme velikodušnosti, arhitekturne angažiranosti in rokovanja z obstoječim.
Pred nekaj dnevi so v Barceloni razglasili letošnjega nagrajenca evropske arhitekturne nagrade Mies van der Rohe. Za prenovo stanovanjske soseske Grand Parc v Bordeauxu jo je prejel trio arhitekturnih pisarn Frédéric Druot, Lacaton & Vassal in Christophe Hutin. Po naključju sem obiskal Bordeaux le mesec dni prej. V mesto ob reki Garoni sem se odpravil, ker zgodnji projekt arhitektov Lacaton & Vassal, trg Leon Aucoc v južnem predmestju Bordeauxa, predstavlja enega izmed ključnih študijskih primerov moje nastajajoče doktorske naloge, pa tudi, ker sem si že dolgo želel obiskati kraj, ki sta ga Anne Lacaton in Jean-Philipe Vassal tako zelo zaznamovala. Tu sta študirala in realizirala svoje najzgodnejše projekte, kot sta že omenjeni trg in hiša Latipie, nato pa sta se v svoje formativno okolje kljub vsefrancoskemu razmahu svoje arhitekturne prakse nenehno vračala in v njem gradila. Bordeaux je zato mesto, kjer se lahko že samo z dolgim sprehodom odpravimo na več kot tridesetletno arhitekturno pustolovščino francoskega arhitekturnega para, ki v preteklem desetletju postaja vedno bolj znan, vpliven in s svojimi projekti redefinira naloge in izzive celotne arhitekturne stroke.
Bordeaux v teh desetletjih postaja mesto obeh arhitektov v podobnem smislu, kot je svoj čas Ljubljana postajala Plečnikova in Barcelona Gaudijeva. To pa ne pomeni, da gre za mesto samo dveh arhitektov. Bordeaux izkazuje izrazito visoko prostorsko kulturo že nekako od sredine osemnajstega stoletja naprej. Po eni strani naletite v Bordeauxu na vse, kar doživite tudi v drugih francoskih pokrajinskih prestolnicah in Parizu. Tu je gotska katedrala, razsvetljensko-klasicistično jedro, nekaj aristokratskih palač in velike soseske iz 60-ih in 70-ih, kjer je francoska postkolonialna in pogosto rasistična politika »daleč od oči, daleč od srca« urejale svoje probleme s priseljenci. In vendar je urbano tkivo Bordeauxa bolj organsko in predvsem bolj pragmatično povezano kot Pariz s svojim obročem Peripherique, ki »prave« Francoze ločuje od marginaliziranih in priseljenih. Za uspeh arhitekture ni nikoli odgovoren izključno arhitekt; v bolj vzdržnih in zdravih okoljih bo dobra arhitektova gesta danosti lahko bolje izkoristila in pozitivne okoliščine še stopnjevala. Pri branju in izkoriščanju obstoječih možnosti, ki jih ni treba izumljati na novo, pa je le malokdo boljši od Lacaton in Vassala. Zato se soseska Grand Parc zaveda svojega družbenega in političnega konteksta. In zato si tudi ne privošči takšnih neodpustljivih naivnosti, kot so »paviljoni za druženje« in drugi socializacijski pritiski, ki jih po siromašnih blokovskih naseljih radi postavljajo dobronamerni, t.i. aktivistični arhitekti. Kdor je prisiljen dnevno zreti v ljudi nasproti sebe samo zato, ker sta arhitekt ali oblikovalec tako zasukala stole in klopi, ve, kako »uspešni« in brezupno pokroviteljski so takšni socializacijski pritiski.
Sveta ne bodo rešili medsosedski pikniki in pokroviteljsko podučevanje, da smo enaki v raznolikosti. Arhitekt ni kurator medosebnih odnosov – zanje naj ostanejo odgovorni kar posamezniki sami. Arhitektova naloga je oblikovanje darežljivega, kvalitetnega, človeka vrednega prostora za bivanje. To je njena in njegova strokovna, družbena in politična odgovornost. Zato je prav, pa tudi občudovanja vredno, da so arhitekti prenove soseske Grand Parc k nalogi pristopili na nekoliko neizprosen način. Že v daljavi se v akvitanskem soncu bleščijo repetitivne zasteklitve, ki so postale zaščitni znak strategije prenov in razširitev blokovskih naselij iz 60-ih in 70-ih, kot jih že desetletje izvajajo arhitekti Lacaton & Vassal in Druot. Izmikajoča se, v ničemer fotogenična forma obsežnih zasteklitev ne poskuša razgibati enovite in, roko na srce, brutalne mase starih blokov. Arhitekturna intervencija je sistemska – tehnična in energetska sanacija, izvedena z arhitekturnimi sredstvi, ki stanovanjem po obodu obenem priskrbijo bistveno večje bivalne površine. Te so zanimive same po sebi, ker nakazujejo drugačno, recimo ji postfunkcionalistično shemo bivanja. Bistven je prostor sam – artikuliran in razgiban, ne pa predeterminiran prostor. Predvsem pa velika količina prostora. Arhitektura danes vse prepogosto pomeni jemanje prostora: njegovo oddeljevanje, zamejevanje, ograjevanje, privatizacijo, minimalizacijo, optimizacijo. Grand Parc je lekcija darežljivosti s prostorom v najbolj osnovnem smislu: arhitekturna intervencija tu prostor daje, ga gradi, omogoča in odpira. To je v vedno bolj drobljenem in privatiziranem strokovnem diskurzu vendar velika gesta.
Darežljivost je tudi esenca neke majhne, z drevesi obdane peščene površine nekaj kilometrov stran, ki je bila moj prvi postanek v Bordeauxu. Trg Leona Aucoca je v resnici neugleden ostanek prostora. Prav nič posebnega ni – nekaj klopi, senca, prav grdo otroško igrišče in pesek na sredi. In to je bistvo velike geste, ki sta jo tu leta 1996 napravila Lacaton in Vassal, ko sta oblikovala arhitekturni načrt, kako trg »olepšati«. Trajno sta ga izboljšala s projektom, ki je zahteval, da se ga pusti in vzdržuje natanko takšnega, kot je že bil. Neugleden ostanek prostora, ki ni »nič posebnega«, ima vendar tudi pravico do obstanka. Samo prijeten senčen prostor za okoliške prebivalce, ne pa prostor neizkoriščenega potenciala. S svojo gesto sta arhitekta ta domnevni »potencial« enkrat za vselej izbrisala in prostoru omogočila, da obstaja tak, kot je, tu in zdaj. Več kot dvajset let pozneje je mali trg še vedno nedotaknjen, enako »nič posebenega« in obenem morda najbolj izjemna sodobna intervencija v javni prostor. Izrisuje konture drugačnega sveta: možnosti, da arhitekti izboljšujemo prostor tu in zdaj, ne pa v domnevnem potencialu prihodnosti, kamor letimo na krilih poklicne arogance in servilnosti pred ekonomsko-političnimi zahtevami.
Miloš Kosec
