Za poltretji kilometer heroin
Nad kavarniškimi mizami se sukljajo kolobarčki dima iz pip in cigar, slišati je šuštenje papirja časopisov, razpetih na lesena držala, ki jih gospodje listajo. Pred njimi so skodelice kave ali kozarčki česa močnejšega, mrmrave razprave se včasih dvignejo do glasnejših tonov in potem spet, kot tok kakšne lenobne reke, zamrejo. Skozi velika okna prodira svetloba bele Ljubljane, tega ljubkega zaspanega mesteca. Naenkrat se vrata kavarne odpro. Na pragu stoji ženska. Vsa omizja se zazro vanjo. Ženska, počesana na prečo in s temnimi lasmi, spetimi v figo, se z dvignjeno glavo napoti do edine prazne mize. Odpne si eleganten črn plašč s krznenim ovratnikom, počaka, da ji ga točaj uslužno sname in odnese na obešalnik, ter sede. Vseh dvajset in nekaj parov oči še vedno nepremično zre vanjo, kot da je ta drobni incident tisto, česar so se nadejali že od jutra. Saj v tem mestu se tako redko kaj zgodi … Moški – precej nepomemben podatek, saj kavarniške diskusije žensk vendar ne zadevajo, pa tudi težko bi jim sledile in po nepotrebnem bi jih vznemirjale – bolščijo vanjo z nezmanjšano pozornostjo. Ženska, ki ji je videti, da ji tak odziv nekako godi, pa tudi, da ga je pričakovala in se nanj pripravila, se lagodno nasloni na naslonjalo sedeža, točaju zdrdra naročilo, nato pa seže v ročno torbico iz krokodiljega usnja in izvleče cigaretnico. Meni nič, tebi nič! V naslednjem hipu ji med ustnicami že visi prižgana cigareta, iz katere krepko povleče in še sama naredi nekaj kolobarčkov. Občinstvo je zgroženo. Nekateri jo opazujejo odprtih ust in od gneva skorajda malo pordelih lic. Drugim se na obraze prikradejo malce pokroviteljski nasmeški, češ, ah, ta naša Lili, nora grafna. Lili Novy pa mrtvo hladno izvleče iz torbice še beležnico in se loti pisanja.
Skoraj stoletje pozneje je vse drugače, pa vendar enako: spet vanjo zre dvajset in nekaj parov oči. Le da je Lili Novy zdaj doprsni kip na pročelju njene hiše na Starem trgu v Ljubljani, ki je ena od postojank t. i. feministične ture v organizaciji zavoda Urbana vrana. Poslušalke in poslušalci spet odprtih ust strmimo vanjo. In naše začudenje spet meji na zgroženost, pa vendar so motivi drugi: vodnica Jasmina Jerant razlaga, da je pesnica Lili Novy veljala za noro, ker je imela navado zahajati v kavarne, kamor je bilo na pragu dvajsetega stoletja po nenapisanem pravilu dovoljeno vstopiti samo moškim. In povrhu še sama, brez moškega spremstva. Nič čudnega, da je bila vir zgražanja. Toda v zgodovino se ni zapisala zaradi teh nedolžnih provokacij, temveč zaradi svojega umetniškega ustvarjanja. Prispevala je obsežen opus poezije, in to lirične – v povojnem času izgradnje domovine ne preveč cenjenega žanra. Pesmi je sprva pisala v nemščini, v ta jezik tudi prevajala dela drugih slovenskih pesnikov (Prešerna, Župančiča, Ketteja …), po nemški zasedbi pa je dokončno »preklopila« na slovenščino. Po vojni je delala kot lektorica v založbi Mladinska knjiga – ironija usode je hotela, da danes v zapisu o Lili Novy na Wikipediji piše: »poklic – lektorica«. Potemtakem bi tudi Prešeren moral biti samo »pravnik«, Aškerc »arhivar« in podobno … A so jim administratorji zapisov seveda prisodili še druge funkcije.
Zaradi takih in podobnih pripetljajev, naključnih ali ne, bi se ljubljanske feministične ture – ali pač podobnega sprehoda po drugih slovenskih mestih – morali udeleževati že srednješolci v sklopu rednih šolskih obveznosti. Ne, ne gre za nikakršno pobesnelo feministično idejo, saj feministična tura nima z militantnim feminizmom ničesar skupnega, njen namen je zgolj odgrniti tančice s tistih krajev v mestu, kjer so ženske odigrale ključno vlogo, pa danes sploh ne vemo več zanje. Ali nikoli nismo. Ljubljanska feministična tura je hvalevreden poskus odpiranja oči. In če te pripadajo moškim – tudi teh je bilo nekaj na tistem nedeljskem sprehodu, ki se ga je udeležila podpisana – ni nič hudega. Vodnica je v več kot dveh urah, s postanki na več kot desetih mestih v ožjem mestnem jedru, s kratkimi vinjetami iz preteklosti poskušala na mentalni zemljevid, na katerem so dotlej zevale bele lise, vrisati nove točke. Zgodbe iz življenja velikih žensk, ki so bile prezrte. Po spletu okoliščin, po krivici, iz malomarnosti ali naklepno – to zdaj ni več pomembno. Iz njihovih življenjskih zgodb lahko po večini izluščimo zanimivo protislovje: če so si ženske drznile zakorakati na tradicionalno moška področja, so dobile zvrhano mero zgražanja, sicer pa so bile pretežno nevidne. Neredko pa se je zgodilo celo, da se je z njihovim delom in dosežki okitil kakšen moški, ki je bil takrat v bližini.
A feministična tura ni objokovanje žalostne usode drugega spola. Navsezadnje mnoge med njimi sploh niso imele žalostne usode, saj so bile v svojem poklicu zelo uspešne in prepoznane, kljub temu da so bile ženske. Nikakor pa ne samo zaradi tega. Ko se bomo naslednjič sprehodili po Kongresnem trgu in se nam bodo oči ustavile na stavbah, ki ga obkrožajo, se spomnimo na Josipino Schumi (ali Šumi), ki je tu odprla prodajalno bonbonov. Podobno kot gospa Cliquot Ponsardin, ki je sicer živela skoraj sto let prej v francoski Šampanji, je tudi gospa Šumi podjetje, katerega osnovna dejavnost je bilo izdelovanje »kanditov in slaščičarskih izdelkov«, prevzela po možu. S to pomembno razliko, da je bila v znani šampanjski hiši vzrok za menjavo za krmilom smrt (od tod polno ime blagovne znamke: Veuve Clicquot Ponsardin, kar pomeni vdova Clicquot Ponsardin), Josipina Šumi pa je konec 19. stoletja svojega moža iz posla dobesedno brcnila, saj mu z nepremišljeno zapravljivostjo ni dobro del in bi tovarno bržčas spravil na kant. Obe ženski sta se v novih vlogah več kot odlično znašli.
Vojne so v zgodovini vedno ustvarjale ugodne okoliščine za ženske: ker so bili moški na bojiščih, jim je bilo dovoljeno več. Včasih je to pomenilo samo, da so se lahko zaposlile zunaj svojega doma – v ZDA in Angliji bi bile med drugo svetovno vojno tovarne sicer prazne – in tako prvič zaslužile lastni denar, kar je nepovratno spremenilo njihovo dojemanje ekonomske (ne)odvisnosti. Med drugo svetovno vojno so Ljubljančanke javno protestirale proti fašistični oblasti; na to nas opominja mali, nevpadljivi spomenik v obliki vaze pred Kazino. Stoji namreč na mestu, kjer so ljubljanske ženske leta 1943 iz meseca v mesec protestirale proti zverinskemu streljanju talcev – svojih mož, sinov, očetov, bratov. Svojo zanimivo zgodbo pa ima tudi skulptura vaze, ki je delo ženske, vendar si je zasluge zanj prisvojil neki moški …
Na drugem koncu Kongresnega trga, pri še čisto svežem spomeniku spravi, je treba pomisliti tudi na tragični lik Angele Vode – ženske upornega značaja in bleščečega uma, ki se nikdar ni uklonila in je bila trn v peti vsem režimom. Predvojna komunistka, ki je bila med vojno internirana, je v enem tistih neskončno žalostnih zgodovinskih preobratov v zori novih časov postala nezaželena in nevarna, zato so jo pospravili na prisilno delo in ji odvzeli državljanske pravice, pravico do dela in tako rekoč pravico do obstoja. Samo zato, ker je opozarjala na nepravilnosti in maščevalne poteze vladavine ljudstva. A ker stvari nikoli niso črno-bele, velja kljub temu dodati, da je prav taista nova ureditev naredila veliko dobrega na področju pravic žensk in njihovega vključevanja v javno življenje. Ne moremo se slepiti, da je neverjetno visok delež zaposlenih žensk v Sloveniji prav dediščina preteklega režima.
Galerija ženskih likov, ki vstajajo pred nami na poltretji kilometer dolgi turi, je raznolika. Med njimi najdemo vse od neukih in preprostih čarovnic do razsvetljenih vladaric in akademičark – no, tistih nekaj za prste ene roke, kolikor so jih za zdaj pripustili v ekskluzivni moški klub. Naštevanje bi bilo dolgočasno in bi odvzelo mik ogledu vseh postojank na feministični turi v živo. Kajti ta je, kot vsaka predstava, ki se odvija na javnem mestu, vsakič malce drugačna in odvisna od tistih malih, nepredvidljivih stvari, ki se lahko pripetijo samo na ulici. Tako kot tisti nič hudega sluteči fant, ki se je ustavil pred hišo na Starem trgu in vprašal tamkaj zbrano gručo ljudi, predvsem žensk, kam mora iti, da bi prišel do DM. Če bi vedel, koga je to vprašal …
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič
