250 Thonetovih stolov, klopi in miz ter desetletja skupne ljubezni

Ta zgodba se začne sredi petdesetih v kavarni Grand hotela Union v Ljubljani, kamor je osemletna Ilonka redno spremljala svojega dedka Oskarja. Kavarna se ji je takrat zdela pravljično lepa in v njej so ji bili še posebej všeč Thonetovi stoli.

Zgodba bi morda ne imela nadaljevanja, če bi pred 35 leti gospa Ilonka in njen mož, gospod Jurij Rihar, od arhitekta in oblikovalca Janeza Suhadolca ne dobila v trajno last popolnoma polomljene klopi absolutno zapeljivih Thonetovih krivin. Klopi s kataloško številko 8. Gospod Jurij je klop čudežno obudil k življenju, da zdaj že leta brezhibna razveseljuje njun dom v Škofji Loki.

Zgodba bi res še ne bila nič posebnega, če bi se zakonca Rihar pred petimi leti ne odločila, da se z največjo ljubeznijo, pravzaprav eksplozivno, vulkansko strastjo, posvetita raziskovanju, iskanju, zbiranju in restavriranju ničesar drugega kot Thonetovega pohištva!

Njun dom prerašča v živo zbirko dragocenih kosov restavriranega starega pohištva, izdelanega po metodi parnega krivljenja bukovih palic, ki jo je leta 1859 mizar Michael Thonet za vedno zapisal v zgodovino.

Fundus predmetov ter védenje in restavratorsko znanje gospoda Jurija Riharja daleč presegajo okvire ljubiteljskega početja iz ene od stanovanjskih hiš Škofje Loke.

Ta zgodba se mora nadaljevati. Dobiti mora svoj stalni razstavni prostor. Svoje občudovalce. Svoje učence. Svoj film? Svojo knjigo?

Če se na katerem od spletnih portalov pojavi oglas s fotografijo Thonetovega stola, se zakonca Rihar, če ocenita, da je stol tega vreden, naslednje jutro odpravita na pot. V Vojvodino, v Bosno, Varaždin, na Ptuj, v Kamno Gorico, v Gradec, Budimpešto. Kupit star, dotrajan stol. Kilometri niso pomembni.

Na Balkanu obstaja živahen trg s Thonetovim pohištvom. Nekateri preprodajalci jih hranijo po vaških svinjakih, nekateri razprodajajo premoženje svojih dedov, nekateri jih prebarvajo v belo, jih bogato tapecirajo in prodajajo premožnežem za njihove »dvorce« v predmestjih Beograda ali Osijeka.

 Zgodovina posameznega stola ostaja največkrat neznana. Včasih je po nalepki ali pečatu moč ugotoviti, v kateri mojstrski delavnici je bil izdelan. Letnica izdelave se lahko oceni na podlagi okovja. Je stal v kavarni, ekscentričnem salonu, morda bordelu ali deželnem uradu? Na podlagi prask, udarnin in zareznin si lahko gospod Rihar le zamisli, kako burno življenje je stol živel.

Danes posplošujemo, ko vsak stol iz krivljenega bukovega lesa poimenujemo Thonetov stol. Posnemovalci Thonetove tehnologije so se po preteku licence za patentirani izum parnega krivljenja lesa leta 1869 tudi uradno razmnožili kot gobe po dežju. Največji rival, podjetje J. & J. Kohn, je svoje tovarne postavljal nasproti Thonetovim ter novačil Thonetove mojstre in najboljše oblikovalce na drugo stran ceste. Samo na Kranjskem je bilo okoli štirideset manjših mizarstev, ki so znala izdelovati Thonetove stole.

Pogovarjala se je: Tinka B. Prekovič

Fotografije: Jana Jocif

V sredo, 9. oktobra, bodo Thonetovi stoli razstavljeni v prvem preddberju Cankarjevega doma. Ne zamudite!

Radovedni?

Naročite Outsider!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja