Arhitekturni jezik je prepreden s klišeji; v stroki radi govorimo o »potencialu« prostora; kjer laiki vidijo odprt in vabljiv ambient, arhitekti raje rečemo, da prostor »steče«; starejši občani posedejo na klopi, mi pa se spočijemu na »urbanem pohištvu«; mimoidoči prečkajo trg, mi pa se pogosteje sprehodimo skozi »dnevno sobo mesta«. Takšni izrazi včasih delujejo nekoliko okorno, niso pa popolnoma zgrešeni, četudi bolj kot na strokovni besednjak spominjajo na oglasni jezik. Še posebej zanimivi postanejo, ko jih spremenjene okoliščine osvežijo in jih iz klišejev nehote spremenijo v mnogo bolj interesantne domislice. Pa vzemimo enega izmed klišejev dobesedno in poglejmo, kam nas takšna naivnost pripelje.

Med ljubljanskimi javnimi prostori je Trg Republike tisti prostor, ki se najpogosteje ponaša z naslovom »dnevna soba mesta«. Verjetno zato, ker njegova monumentalna praznina, nujen urbani oddih od gostega mestnega tkiva, pri mnogih someščanih še vedno ni udomačen. Obenem pa sumim, da je koncept javnega, z drugimi besedami nedefiniranega in nekomercialnega odprtega prostora, za naš s privatizacijo in izkoristkom »potenciala« obsedeni čas dovolj moteč, da bi ga še vedno rad zapolnil. Kjer bi nekateri motečo praznino Ravnikarjevega trga radi popolnili z drevesci in klopmi, ga drugi polnijo s koncepti in klišeji. »Dnevna soba«je takšen koncept, ki prepišno javno ploščad vsaj v besedah udomači. Dnevno sobo ima vsak doma, se v njej občasno zlekne na kavč in jo sploh razume kot intimen sprostitveni prostor. Ravnikarjev ambient je bil zasnovan kot agora modernega mesta, nato pa je z osamosvojitvijo, državnimi proslavami, Cankarjevim domom in preobrazbo republiške Skupščine v Državni zbor neodvisne države svojo javno vlogo še stopnjeval. Človek si v tako dostojanstvenem in državotvornem prostoru še ustraši zlekniti na tlak ali pa popiti kavo! Zato je vsaj po mojem mnenju sintagma »dnevna soba mesta« znak naših težav, da bi zares razumeli ločnico med javnim in zasebnim prostorom. Ker je prvi že dalj časa v umiku, drugi pa v osvajalskem naskoku, se lahko domišljija človeka 21. stoletja pred neizprosnimi zahtevami javnega prostora in političnega angažmaja, ki gresta z roko v roki, zavaruje samo tako, da si oboje udomači. Javni prostor se spremeni v dnevno sobo, politika pa v škatlo – bodisi marmorni kvader Vinka Glanza čez cesto, bodisi v LCD zaslon domače televizije.

Potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega. V dnevno sobo vdrejo nepovabljeni gosti in na našem kavču kar – prespijo. Nekaj takšnega se je pač pred desetimi dnevi zgodilo na Trgu Republike. Iniciativa »Kje bomo pa jutri spali?« je na samozastavljeno vprašanje začasno odgovorila s »Pred parlamentom.« S tem dejanjem so v spalne vreče zaviti posamezniki seveda predvsem opozorili na vedno bolj nevzdržno stanovanjsko situacijo v prestolnici. Medtem, ko bolj fotogenične ulice starega mestnega jedra v zložnem tempu dobivajo nove granitne preproge in kiparske ornamente, ki razveseljuje oko in objektiv priložnostnih obiskovalcev našega mesta, so mladi protestniki tržno-arhitekturne klišeje vzeli malce bolj dobesedno, kot bi bilo marsikomu prav. Če namreč trge in ulice, torej javni prostor mesta, zares primerjamo z domačo dnevno sobo, se moramo enako naivno vprašati tudi, kje so vse spalnice.

Ko človek spi na kavču v dnevni sobi, to navadno pomeni, da je bodisi priložnostni gost ali pa, da živi v garsonjeri. Več kot nekaj dni na kavču je neudobnih tako za gostitelja kot za gosta, ki se, še preden se zave, prelevi v skvoterja. Spati dan za dnem na zložljivem kavču, četudi gre za tvoje in ne gostiteljevo ležišče, pa je v enaki meri neudobno in nezdravo. Ljubljana za meščane in študente vedno bolj postaja nezdrava in tesna garsonjera. Res je, da je obenem tudi lepa in urejena, vendar pa je le malo ljudi, ki bi se iz estetskih razlogov prostovoljno odpovedali bolj normalnemu in zdravemu bivanju. Gradnja stanovanj, kjer bi kupce namesto običajnega spleta kopalnic, kuhinj, spalnic in dnevnih sob pričakale samo in izključno slednje, bi bil fiasko. Zakaj je torej sprejemljivo, da naša mesta v 21. stoletju gradimo in urejamo brez kakršnekoli stanovanjske politike?

Pobuda »Kje bomo pa jutri spali« je s svojo namenoma naivno akcijo istočasno osvetlila dve različni, a povezani problematiki. Še vedno se ne zavedamo dovolj, kako finančno, družbeno, zdravstveno in psihološko nevzdržne so posledice stanovanjskih razmer za cele generacije; računi za trenutno brezbrižnost bodo izstavljeni šele čez desetletja. Obenem pa je akcija vsaj po mojem mnenju upravičeno opozorila tudi na potrebo, da je zadnji čas, da prenehamo z udomačevanjem javnega prostora. Prav je, da se od časa do časa spomnimo, od kod je prišla beseda »idiot«: stari Grki so z njo označevali ljudi, ki jim ni bilo mar skupnih, torej družbenih in političnih zadev. Šlo je za »zasebnike«, ljudi samo s privatnimi skrbi. Državljan se čez dan giba po javni sferi in sodeluje pri urejanju skupnih zadev; idiot pa leži na kavču v dnevni sobi. Trg zato ne sme postati dnevna soba, ampak mora ostati javni prostor. Zato pa ne potrebujemo le prenovljenih dnevnih sob, ampak tudi spalnice. Ne potrebujemo samo kozmetičnih prenov mestnih središč, ampak regulacijo stanovanjskega trga: primerno obdavčitev praznih in sekundarnih nepremičnin ter gradnjo tisočev stanovanj in novih študentskih domov. In to ne v zložnem tempu desetletja ali dveh, ampak zdaj.

Miloš Kosec

Kmalu izide nova številka tiskane revije Outsider! V tisku objavljamo druge vsebine kot na spletu. Z naročilom prejmete skrbno pripravljene vsebine: 4 bogate redne številke letno in dodatne časopisne izdaje.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja