Slovenija je gosto prepredena z gradovi, dvorci in stolpi. Bogato grajsko dediščino bi lahko razumeli kot ključno arhitekturnozgodovinsko izročilo. Toda znaten del je prepuščen počasnemu, a vzdržnemu propadanju. Ob vsaki naravni ujmi se dediščina oddalji od možnosti revitalizacije. Ob koncu leta je tresenje tal dodatno poškodovalo ranljivo dediščino, med drugim zidove gradu Hošperk iz 18. stoletja, nekoč slikovitega baročnega dvorca. 

Miloš Kosec: Pet pred dvanajsto za Haasberg

Zakaj je v dediščino gradov smiselno in vredno vlagati? Kakšne programe bi lahko umestili vanje, da bi jim zagotovili plodno novo življenje? Jih lahko odrešimo ideološkega bremena? To so vprašanja, ključna za ohranjanje plemenite arhitekturne kulturne dediščine v Sloveniji.

Grajski zidovi pričajo o razgibani zgodovini, pa tudi o sporih, preobratih in prikrivanjih. V letih druge svetovne vojne so na nekaterih slovenskih gradovih potekali požigi in zločini. Dokumentiranih je 61 požganih gradov. Bistvo teh napadov je bilo v simboličnem poraženju fevdalne nadvlade, da bi lahko uresničili nov družbeni red. Usoda gradov se je zasukala. Nekdanje lastnike je zamenjal sistem javne lastnine. Nekatere gradove so degradirali v servisne stavbe, grajske umetnine iz razkošnih interierjev pa prenesli v domove in zbirke, sprejemljivejše za novi sistem. Nekateri gradovi so sicer postali muzeji, galerije ali protokolarni objekti in so kot takšni zgledno ohranjeni še danes, na primer Blejski, Predjamski grad ali grad Otočec. Večino tistih, ki niso bili prepuščeni naravnemu propadu, pa so namenili umobolnicam, živalskim farmam ali pa so služili kot bogat vir kamnoseških detajlov, ki so pristali v raznih vikendih ali zidanicah. 

Raketa: Gredič

Z osamosvojitvijo so javno lastnino začeli vračati nekdanjim lastnikom ali njihovim potomcem. V pol stoletja propadanja se je nekdanji blišč spremenil v breme. Grajski zidovi so prej kot obete razkošja vzbujali zadržane pomisleke ob izredno visokih stroških obnove in vzdrževanja. V tem pogledu je še tako vzvišen grad – kot stavba, grajena pred stoletji, davno pred standardi energijske varčnosti – v resnici jama brez dna! Nekateri dediči, ki bi lahko v postopkih denacionalizacije dobili v posest gradove, so raje izbrali odškodnino, stavbe pa pustili v lasti države. Tudi v času samostojnosti številni gradovi in dvorci niso dočakali lepših časov, ampak so umaknjeni od aktualnih tem prepuščeni statusu quo.

Če želimo stvarno rešiti številne gradove in dvorce pred propadanjem, je nujen pogoj, da najdemo čim oprijemljivejše, tehtnejše in tudi donosnejše razloge, zakaj investirati v prenovo – poleg etične dolžnosti, da dediščino ohranjamo našim zanamcem. Predvsem pa moramo gradove očistiti ideološkega bremena, jih razumeti kot arhitekturne vrhunce preteklih dob in jih kot takšne ohranjati.

Preigrajmo nekaj možnosti, kako bi lahko gradovom zagotovili nove vsebine. 

Prva zajema prevladujoči program in vodilo nekaj zelo zanimivih revitalizacij gradov – omenimo grad Gredič, prenovljen po zasnovi biroja Raketa. Gradovi že dajejo prostore številnim muzejem, galerijam in drugim kulturnim ustanovam – med temi so gradovi v Brežicah, Brestanici, Otočcu, na Bledu, pa tudi Vetrinjski dvorec in grajska pristava v Ormožu, za prenovo katerih je Maruša Zorec skupaj s sodelavci prejela Prešernovo nagrado. V gradovih bi lahko zaživele še dodatne galerijske in umetniške dejavnosti z ateljeji ter programi umetniških rezidenc, ki so uveljavljen sodobni način bivanja in dela umetnikov – in tudi dobro podprt z evropskimi finančnimi sredstvi. 

ARREA: Obnova prostorov v gradu Grad

Zanimive so tudi pobude, da bi v nekaj gradov namestili državne upravne programe in arhive. S tem bi pospešili decentralizacijo, hkrati pa bi za državne službe dobili bistveno bolj reprezentativne prostore od sedanjih. 

Še utopična ideja. V gradove bi ob primernih pogojih lahko umestili domače knjižne zbirke, potem ko jih doleti neizogibna usoda, da izgubijo svoje stvaritelje. Takšnih strastnih zbirateljev z obsežnimi knjižnicami, ki so nastajale prek več generacij, je v Sloveniji zelo veliko, vsi pa se soočajo z vprašanjem, kje bodo skrbno izbrane zbirke našle mesto v prihodnosti. Dvorci kot varuhi knjižnih zakladov bi lahko izvirno zaživeli v prostoru, ki ceni kulturo in umetnost in identiteto močno gradi tudi na besedi.

Miloš Kosec: Sedeži pokrajin v gradove?

Posebej vznemirljiva se mi zdi še ena možnost vzpostavitve vsebine gradov, ki bi upravičila obnovo. Epidemija je izpostavila prednosti in slabosti dela na domu. V Sloveniji lahko spremenjeni način dela dolgoročno omogoči tudi drugačen način bivanja, premik iz mesta na podeželje. Gradovi bi lahko postali sodobne stanovanjske skupnosti, kjer bi bilo pod skupno grajsko streho združenih več bivalnih enot. To bi visoke stroške vzdrževanja razdelilo med stanovalce in ga tako racionaliziralo, izkazalo pa bi se celo, da za dostopno ceno lahko živimo kot graščaki. Nekaj takšnih primerov sodobnih stanovanjskih zadrug je po svetu že realiziranih. Doba izolacije je pokazala, kako pomembno je mikrookolje, v katerem bivamo, skupnost sodelavcev, kolegov in znancev iz sosedstva pa razpršila na virtualna omrežja brez omejitev v kvadratnih metrih. Ideja bivanja v gradu je bolj življenjska in sodobna kot kadarkoli prej – vsaj odkar se poslovno in družabno gibljemo v spletnih oblakih!

Grad za 50 evrov

Načrtovana nova stanovanjska politika Ministrstva za okolje in prostor v letošnjem letu napoveduje okrepitev stanovanjskih skladov in novih načinov stanovanjskih skupnosti, Ministrstvo za kulturo pa napoveduje dodatna sredstva za obnovo dediščine. To je odlično izhodišče. Z obnovo gradov bi simbolično rešili nekatere boleče zgodovinske rane. Namesto sekanja najvišjih vrhov kulturne zgodovine bi lahko presežke varovali in nadgrajevali s sodobnimi programi. Dediščino lahko razumemo kot breme in se z njo ne ukvarjamo, ali pa kot priložnost za premišljeno, drzno in sodobno arhitekturo – pa čeprav moramo za takšne vizije imeti glavo v oblakih.

Nina Granda

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja