Meta Kutin je arhitektka mlajše srednje generacije. Njena dela smo v Outsiderju že večkrat predstavili, denimo Hišo za preprosto bivanje, Prenovo za srečna leta, Bohinjski apartma za dva, Stanovanje svetlobe in sence, Mansardo za M in Hišo v Stari Fužini (skupaj z Tomažem Ebenšpangerjem), če izpostavimo le nekatera. Vse projekte povezuje arhitektkino premišljeno in dosledno reševanje konkretnih, vsakdanjih problemov naročnikov, do kakršnih se sicer stroka občasno distancira. Metina avtentična arhitektura je usmerjena predvsem v reševanje problematike bivanja starejših. Glede na demografsko stanje torej rešuje izjemno pomembno temo. S potrebami starejših se ukvarja tudi kot mentorica na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO), kjer je osnovala študijski program, namenjen razumevanju mest, urbanizma in arhitekture. Povabili smo jo na pogovor o njenem pogledu na arhitekturo.

Na spletu smo objavili že kar nekaj tvojih projektov. Zaznamujejo jih jasna ideja in izvedba, posluh za želje naročnikov in izbira naravnih materialov. Kako bi sama povzela svoj oblikovalski pristop? 
Vzamem si čas, da zares raziščem specifike posameznih naročnikov, njihovih želja, navad, tudi značaja. Ker rada delam z ljudmi, to zame ni težko. To je tudi recept za dejstvo, da se lahko posamezni projekti različno odzivajo na opredeljene probleme. Svoja spoznanja poskušam prevesti v jezik arhitekture, jih materializirati. Pri tem prostorske rešitve čistim tako dolgo, da ostane le bistveno. Tak prostor omogoča uporabniku, da prispeva svoje zamisli tako, da pri tem sporočilnost arhitekture ni okrnjena. 

Se v te domove vračaš in opazuješ, ali je projekt dobro zaživel?
Rada in res brez stresa se tudi še po nekaj letih vračam v domove, ki sem jih pomagala snovati. Z zanimanjem spremljam, kako se razvijajo dalje, kako živijo. Na takih obiskih se kot arhitektka šele zares učim iz svojih projektov. Sicer pa svojo arhitekturo rada opišem kot tiho. Zanjo si je treba vzeti čas, jo raziskati, saj ne vpije že od daleč.

Posebno področje tvojega zanimanja je načrtovanje prostorov za starejše. Od kod to zanimanje?
Po diplomi sem se kot arhitektka precej iskala. Študij je širok, posreduje veliko splošnega znanja, sam pa moraš odkriti, kako in kje ga uporabiti, in sam moraš poiskati svoj fokus. Iskanje in vedoželjnost sta me pripeljala na Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO), kjer sem kot mentorica osnovala program. Postopoma se je raziskovanje urbanosti starejših, tj. razmerja med starejšimi, procesi staranja in okoljem, sestavilo v področje mojega iskrenega zanimanja in raziskovanja. Nenehno sodelovanje s starejšimi študenti in z izvedenci za področje geragogike vpliva na to, kako projektiram. Od svojih študentov, predvsem v naših skupnih raziskovalnih projektih, se pospešeno učim. Rada delam z njimi, in kot je videti, tudi oni z mano. Študijske skupine starejših študentov so izjemno heterogene, kar mi omogoča, da prihajam v stik z njihovimi izkušnjami, refleksijo, njihovo stroko, pa tudi njihovimi raznolikimi značaji. 

Meniš, da se arhitekti dovolj ukvarjamo s potrebami različnih generacij?
Ne. Jezi me družbena obravnava starejših, takšna z vrha navzdol, tako da danes čutim, da moram pripomoči k prepoznavanju in premagovanju starizmov. Teh je veliko, na vseh ravneh, tudi v politikah, pa skoraj v vseh strokah, tudi v naši, seveda. Mislim, da zaradi svojega dela s študenti SUTŽO dobivam globlji vpogled v potrebe starejših. Zato vem, da moramo na splošno in povsod prisluhniti starejšim in jim končno omogočiti in dovoliti – beseda ni prehuda – da sooblikujejo okolje in družbo!

Kakšno je stanje na tem področju v Sloveniji?
Pri nas, pa tudi denimo v Nemčiji, Franciji itd., je na področje starih preprosto preslikana zakonodaja s področja invalidnosti. A vsi starejši niso hendikepirani, in tudi če so, to ni njihova bistvena značilnost, kajne. Arhitekturne politike v veliki meri vidijo le en, medicinski vidik starosti, zato se o starih govori kot o krhkih, pomoči potrebnih, dementnih, revnih, morda depresivnih in ne vem kaj še vse. Da jih je treba ščititi, jim zgraditi varna, varovana in udobna stanovanja, soseske, jim dovoliti, da opravljajo obrobna, slabo plačana dela, itd. 

Kaj je pri tem najbolj problematično?
Prostore za stare projektirajo po navadi srednje generacije, ki nasploh v družbi držijo niti v rokah in ki lastne izkušnje starosti še nimajo. Tako se naslonijo na stereotipe o nemočnosti starejših. Zakaj ne obrnemo plošče? Poglejmo, kaj vse starejši zmorejo, znajo. Omogočimo starejšim, da ostanejo proizvajalci, razsvetljeni potrošniki, raziskovalci. Omogočimo jim, kakor tudi vsem drugim, da se sredi družbe znanja nenehno učijo. Podprimo njihovo urbanost! V ta namen velja prepoznati in prepoznavati potrebe starejših. Na primer potrebo po doživljanju lepote, ki se s starostjo krepi. Koliko naporov je bilo do sedaj vloženih v estetsko oblikovanje predmetov in pripomočkov za stare? Domove za stare znamo odlično energetsko prenoviti, pri tem pa jih, na primer, oblečemo v žive barvne kombinacije … – da bo veselo, da ne bo turobno! Prepoznati je treba tudi v nebo vpijočo željo starejših, da bi bili lahko koristni in ustvarjalni. Študije o ustvarjalnosti starejših ne obravnavajo! Celo v zadnjem obdobju življenja, v visoki starosti, v četrtem obdobju oziroma v stanju, ko smo potrebni pomoči, star človek lahko daje. Zavedanje, da lahko daješ, je temelj dostojanstva. Zato verjamem v izobraževanje, raziskovanje, delovanje in participacijo starejših. Vključeni starejši so za nas vse vir učenja. Prostorske rešitve bodo s tem samo boljše. Težava je dejstvo, da to zahteva čas, potrpežljivost, tu pa se v procesih spreminjanja prostora zatakne. 

Kaj meniš kot arhitektka – kaj si pri oblikovanju prostorov za starejše zasluži posebno pozornost?
S staranjem se življenjski in doživljajski prostor krčita. Tako postajamo vse bolj dojemljivi, občutljivi za malenkostne razlike v prostorih, ki jih uporabljamo. Pa naj bo to mesto, soseska, hiša, stanovanje, soba v domu. Projektanti moramo razviti in opozarjati na zaznavanje malenkosti, ki starejšim omogočajo življenje, a jim ga lahko tudi krnijo. Družinski prijatelj, ki je vezan na posteljo v domu starejših, mi je potožil, da ga je zmotil premik garderobne omare za 20 cm, s čimer mu je bil prekinjen pogled s postelje na njegovo sliko na steni. Kako naj to vemo, če se s starejšimi uporabniki prostora ne pogovarjamo? Na sliki je on v mladih letih, kot gimnastični reprezentant, ko dela stojo na eni roki na vrhu Triglava. Dobro je, da arhitekti vsaj malo spoznamo celoto življenja starejših uporabnikov prostora, kajti le tako bomo znali interpretirati njihove, tudi emocionalne, potrebe.

Kako lahko arhitektura prispeva h kakovostnemu staranju doma?
Domovanje ni le stanovanje, temveč ga moramo razumeti kot sistem prostorov različnih meril – intimnih, zasebnih, skupnih in javnih prostorov mesta. Tudi ko smo fizično omejeni na eno sobo ali posteljo, nam arhitektura lahko omogoča pogled skozi prostore stanovanja, pogled ven, skratka, stik z življenjem okoli nas. 

Trenutno pripravljaš razstavo Društva arhitektov Ljubljane VIZIJE SO 16. Kaj je tvoja tema?
Izbrala sem naslov Mesto 65+, Staranje med umikom in urbanostjo. Ne po naključju, seveda! Predstavljeno bo raziskovalno delo naših študentov na SUTŽO, s katerimi smo spomladi preučevali prenovljeno Poljansko cesto. Prišli smo do nekaterih spoznanj o tem, v kakšnem prostoru se starejši počutijo dobro. Pomembno se mi zdi, da smo iz njihovih konkretnih opažanj izluščili spoznanja, ki jih je mogoče z malo premisleka prenesti v vsa merila arhitekture, naj gre za prostore umika v zasebnost ali pa za javne prostore urbanosti. 

Kaj želiš, da bi razstava prinesla v prostor? Katera spoznanja? 
Upam, da bo razstava pripomogla k temu, da si začnemo na področju staranja v urbanem prostoru postavljati prava vprašanja, da bomo lahko dobivali vse več pravih odgovorov. Pri tem igra osrednjo vlogo participacija. Cenim participativno arhitekturo, participativni urbanizem. Vprašanja prostora zadevajo vse nas, zato so lahko arhitekturni projekti in razprave odlično orodje, ki povezuje skupnosti.

Kako kot arhitektka skupnost vključuješ v lastne projekte? Kaj je najpomembnejše pri odnosu z naročniki? Se lahko navežeš na kak novejši primer?
Če pomislim na nedavno zaključeni projekt garsonjere v Nebotičniku – naročnica je izvedenka na področju staranja in razvoja starejših. Med projektiranjem sva obe spoznali ogromno novega. Upam, da bom tudi prek takih realizacij pripomogla k poglobljenemu razumevanju starosti na področju urejanja prostora.

Kaj bi svetovala mladim arhitektkam ali študentkam arhitekture?
Popolnoma isto kot študentom in arhitektom … Nedavno sem naletela na delo Paula Chemetova, projektanta številnih socialnih stanovanjskih sosesk in pomembnih javnih stavb. Njegova knjiga se imenuje »Biti arhitekt.«, njen naslov se nepričakovano konča s piko. Sem arhitekt in »to je to«, pravijo danes. Paul Chemetov to pojasni takole: »Sem arhitekt. Pika. Sem predvsem arhitekt, kar ne pomeni, da ne pijem, ne jem, ne berem, toda biti arhitekt je moja identiteta, nekaj, kar me v vseh pogledih določa.«  Študentom želim, da bi vložili trud, ne le v izpopolnjevanje ozkih znanj s področja projektiranja, temveč v iskanje in oblikovanje lastne tematike, ki morda sprva niti ne bo v glavnem toku dogajanja. Toliko je tem, ki bi jih veljalo zgrabiti …! Zavzetost in oranje ledine gradita našo identiteto, tudi identiteto arhitekta ali arhitektke. Naj se mladi arhitekti podajo na stična območja, tista med strokami. In naj vztrajajo, tako dolgo, da bodo našli tisto, kar jih zares veseli, kjer bodo lahko dobivali odzive na svoje delo, v čemer bodo odkrili sebe. Samo tisto, kar je zares, nas žene dalje, tudi kadar je cesta makadamska. 

Pogovarjala se je: Nina Granda
Portret: Janez Marolt