»Če bi prednikom izpred 250 let razkazali naša mesta in soseske, bi bili ti začudeni nad našo tehnologijo, prevzeti nad našim bogastvom, osupli nad napredkom naše medicine – in šokirani nad grozotami, ki nam jih je uspelo zgraditi.« Tako so zapisali v eseju kolektiva Living Architecture, ki je dvignil kar nekaj prahu. Skupino vodi Alain de Botton, v Veliki Britaniji živeči filozof in avtor več knjižnih uspešnic, nekaj jih lahko beremo tudi v slovenščini. Popularni komentator družbe se rad vtakne tudi v arhitekturo, pri tem pa ne ostaja le pri besedah. Leta 2006 je ustanovil iniciativo Living Architecture, ki naj bi »krepila razumevanje sodobne arhitekture«; v okviru pobude premožni filozof vabi priznane sodobne arhitekte, naj zasnujejo hiše na izbranih lokacijah. Do zdaj so zgradili devet objektov, vsak izmed njih v arhitekturnem jeziku odgovarja tudi na vprašanja o lepoti.

Esej nosi neprizanesljiv naslov – Zakaj je sodobni svet tako grd? – in je vreden pozornosti zato, ker dregne v razkorak med dojemanjem sveta, kot ga vidijo mnogi arhitekti, in dojemanjem sveta, kot ga vidijo mnogi drugi, ki se v arhitekturi gibljejo in jo uporabljajo. Posebej kritični so v eseju do modernizma, ki naj bi zaradi funkcije povsem zanemaril podobo; to naj bi bilo mračno obdobje, ko je »lepota postala tabu«, še huje, ko so »arhitekti lepoti napovedali vojno«.

Ob takšnih obtožbah je le vredno nameniti nekaj vrstic zagovoru sodobne arhitekture. 

Ta je opredeljena kot arhitektura 20. in 21. stoletja, torej časa, ki ga v arhitekturi zaznamujejo tehnološka odkritja – armirani beton, prefabriciranje, izolativni materiali, plastika; kasneje računalniško načrtovanje namesto ročne risbe – ki omogočajo hitro, poceni in množično gradnjo. Arhitekti so svoje sile v skladu s socialnimi težnjami sodobnega sveta usmerili v gradnjo, dostopno čim več ljudem, tej funkciji pa prilagodili tudi arhitekturo.

Funkcionalizem sicer ni izum 20. stoletja; funkcija, moč in lepota so temelji arhitekture že po definiciji Vitruvija iz starega Rima. 

Funkcionalistično arhitekturo je teoretsko utemeljil ameriški arhitekt Louis Sullivan, ki je leta 1896 zapisal geslo »oblika sledi funkciji« in ga izpostavil kot »univerzalni zakon, ki velja tako v organskem kot v anorganskem svetu, v mišljenju in čutenju, v vseh manifestacijah fizičnega in metafizičnega izvora«. Tako je Sullivan postavil temelje arhitekturi, ki je želela v času industrijske revolucije prekiniti tradicijo in se posvetiti resničnim potrebam novega sveta. 

Geslo »oblika sledi funkciji« je nadgradil arhitekt Adolf Loos v slavnem eseju Ornament in zločin (1908) – oblika je posledica uporabnosti objektov in predmetov; okrasje pomeni zapravljanje delovne sile, materiala in sredstev. Loosova arhitektura danes nagovarja mimoidoče z jasno in prefinjeno estetiko – čeprav brez odvečnega okrasja.

Esej Ornament in zločin smo objavili v 5. številki revije Outsider, v monografiji, posvečeni Adolfu Loosu (razprodano)

A iskanje lepote je tudi v modernizmu izrazita tema. Eden izmed največjih modernistov, Mies van der Rohe, je vpeljal »univerzalni volumen« – neopredeljen, odprt, svoboden prostor, ki nima vnaprej določene funkcije in spodbuja ljudi k različnim načinom uporabe. Tako je vpeljal drug pogled na funkcionalizem, kjer prostor svobodno definirajo uporabniki. Miesov slogan »manj je več« ni samo smernica, kako z manj sredstvi zadovoljiti potrebe več ljudi, ampak tudi estetska izbira. Ideji odprtega, neopredeljenega prostora je sledil tudi Edvard Ravnikar pri oblikovanju Trga republike v Ljubljani.

Nekoč je veljalo, da je lepota presežek, drag in nedostopen množicam; privilegij elite. Dovolj denarja naj bi sčasoma zagotovilo dovolj lepote vsem. Pisci kolektiva Living Architecture ugotavljajo, da to ne drži: »Sodobnost nas je naučila mračnejše lekcije – tisto, kar naredi dobro arhitekturo, so smiselne ideje. Grd svet smo zgradili zaradi neumnosti, ne zaradi pomanjkanja virov in sredstev. Neumnost je tisto, za kar drago plačujemo! Neumno knjigo ali zanič pesem odložimo na polico in ne bo zmotila nikogar. Neumna stavba pa bo kazila obličje zemlje in dražila mimoidoče še naslednjih 300 let.«

Primeri, kjer je bila vodilna misel pri zasnovi podobe mest izrecna želja po lepoti, so se praviloma izkazali za klavrne. V Skopju so dediščino modernizma, ki se novim oblastem ni zdel dovolj lep, prenovili po antičnem vzoru, s sloganom »Skopje 2014 – gradimo dediščino!«, a namesto lepote so ob vsem prizadevanju dobili njeno puhlo nasprotje; kvaziantično okrasje, izdelano iz cenenih materialov, pa po nekaj letih že odpada z modernističnih stavb. Prenova v slogu neoantike je sprožila srdite kritike in proteste meščanov, ki so jim avtentično modernistično mesto spremenili v posnetek nečesa drugega.

Outsider 14 – Smeti

Ponavljanje preteklosti ni pravi odgovor na iskanje lepote v sodobni arhitekturi; a tudi zanikanje preteklosti ne. Prihajajo novi materiali in novi pristopi, ki lahko – tudi na temeljih funkcionalizma – zagotavljajo dostopno, a smiselno gradnjo. Takšna je arhitektura biroja Lacaton & Vassal, letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca, ali pa arhitektura iz zemlje, po kateri je prepoznavna Anna Heringer in kjer arhaični material s sodobno tehnologijo omogoča povsem nove načine in oblike; od množične gradnje z lokalnimi viri do tehnologije 3D-tiska.

Anna Heringer: Potrebujemo lobi za zemljo

Komentarji pod člankom kolektiva Living Architecture so povedni. Nekdo je zapisal, da bi »težko našli kogarkoli zunaj stroke, ki se s pomisleki o grdoti sodobne arhitekture ne bi strinjal«, že v naslednjem komentarju pa je neki arhitekt menil takole: 

»Kaj pa, če bi raje napisali članek o tem, kako zanič so sodobni filozofi – ne moremo jih primerjati z Nietzschejem in njegovimi sodobniki, in kako smešni so šele v primerjavi s Sokratom in Platonom – kako grda je sodobna filozofija in kako morajo ti reveži vtikati svoje nosove v arhitekturo, da bi dobili svojih pet minut slave in prodali kaj svojih trapastih knjig.«

No, če se ozremo po aktualnih in načrtovanih gradnjah, bi bila debata o lepoti v arhitekturi na mestu. O funkcionalnosti tudi.

Nina Granda

Naslovna slika: Mies van der Rohe, Hiša Farnsworth

Celoletna naročnina

Ena misel na “Nina Granda: Kdo se boji lepote v arhitekturi?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja