Začel bom pri vila blokih. Ti so danes najpogostejša tipologija stanovanjske gradnje. Vila blok je na prvi pogled idealna rešitev nepremičninskih sanj: stanovanje v mestu, a hkrati sredi zelenja. Vila blok je hibrid med večstanovanjskim objektom in samostoječo hišo sredi vrta. V svojem imenu združuje to, kar bi si želel vsak: vilo, simbol prestižnega udobja, in blok, ki sugerira ugodno ceno množične produkcije.

Vila bloki pa niso rezultat premišljenega razvoja in študija sodobnih bivanjskih oblik. Pogosto so najmanj tvegana rešitev, ki jo določajo zelo podrobni in zelo zapleteni prostorski akti. Ti določajo različne faktorje, odmike od parcelnih mej, število parkirnih mest, ozelenitev okolice, otroška igrišča, komunalno infrastrukturo … V praksi se prostorske omejitve srečajo z investicijsko logiko o čim večjem izkupičku. Zato je razumljivo, da se investitor, če želi biti uspešen, najprej odpove inovativnosti. Ve, da bo proces pridobivanja gradbenega dovoljenja trajal dolgo, in zato ne želi eksperimenta. Če so vila bloki postali splošno sprejemljivi, je to formula za uspeh in ni časa za preizpraševanje.

Vendar pa imajo vila bloki eno veliko pomanjkljivost: ne gradijo mesta. So izrazito izključujoči. Običajno so ograjeni z žično ograjo, znotraj katere skušajo na minimalni (v prostorskem aktu predpisani) nepozidani površini zagotoviti čim večje število parkirnih mest, predpisano število dreves in otroških igral (ki jih načrtovalci in investitorji prej razumejo kot nujno zlo, in ne kot dodano vrednost). Glavni cilj je čim več prodajljivih stanovanjskih površin. Vila blok je tako v danih zakonskih (urbanističnih) okvirih idealna tržna oblika.

Problem pa ni v vila blokih, problem je v urbanizmu. Kot sem že omenil, se urbanizem izvaja prek prostorskih aktov. In samo za občutek: izvedbeni del občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana (neuradno prečiščeno besedilo) po obsegu presega znameniti roman Dostojevskega Zločin in kazen. Prvi obsega 218.400 besed, drugi 6.800 manj.1 Prostorski akt želi določiti vse možne situacije pri oblikovanju prostora in vnaprej predvideti tudi nepredvidljivo. Želi predvideti vse »zločine« in predpisati vse »kazni«. Tako obsežno delo pomeni tudi velik napor za upravne delavce, ki so odgovorni za gradbena dovoljenja. Ob stalno spreminjajoči se zakonodaji tako ni čudno, da slovimo po rekordno dolgem času birokratskih procesov.

Prostorske akte pišejo ljudje (niso nekakšna univerzalna zakonitost ali lastnost). Zakaj ima naša družba tako zapletene in tako prostoru škodljive prostorske akte, mi ni jasno. Urbanizem je orodje, ki naj bi zagotavljalo kakovosten prostor za razvoj potencialov, ki jih ima družba. Je gen, ki bi moral narekovati, kako naj se določen del organizma razvija, da bo celota skladna.

Vendar pa je človeška družba podvržena zelo različnim interesom, ki so lahko izključujoči ali pa celo destruktivni za celoto. Močni so interesi kapitala, včasih še močnejši ideološki interesi.

Naš sodobni urbanizem temelji na modernističnem prelomu s tradicijo v povojnem obdobju druge polovice prejšnjega stoletja. Modernizem je utemeljil francoski pionir sodobne arhitekture Le Corbusier. V petih točkah je na novo definiral arhitekturo: namesto zidov naj objekti stojijo na stebrih (1), s tem nastane prosti tloris (2), ki omogoča prosto nenosilno fasado (3), na kateri so lahko obsežne kontinuirane horizontalne zasteklitve (4), na strehi pa naj bi naravi vrnili to, kar smo ji z gradnjo odvzeli – zelenje (5). Uporaba novega materiala (armirani beton) in družbene spremembe so bile plodna podlaga za razcvet modernizma. Ta se je bistveno bolj »prijel« v vzhodnem bloku kot na zahodu. Dobil je ideološko komponento prekinitve s preteklostjo.

Za modernistični urbanizem je značilno funkcionalno coniranje: stanovanja, uprava, industrija …, in podrejanje prostora avtomobilu (ki je bil takrat v vzponu množične produkcije). Modernistični urbanizem zanika tradicionalni mestni kare in zagovarja velike prostrane zelene površine, v katere so postavljeni veliki »stroji za bivanje«.

Modernizem je rodil mnogo danes kultnih zgradb. Pri nas je bil vodilni modernistični arhitekt Edvard Ravnikar. In Ljubljane si ne moremo predstavljati brez njegovega Trga republike, stolpnic na njem, Maximarketa in Cankarjevega doma. Modernizem je odlično odgovarjal tudi na reševanje strme rasti prebivalstva. Cenovno ugodno in množično so gradili stanovanjske soseske, ki so še danes nedosegljiv ideal kakovostne stanovanjske gradnje.

Ta ugotovitev se mi zdi alarmantna. Pomeni namreč, da od časa gradnje socialističnih sosesk naša urbanistična stroka ni razvijala konceptov mesta, še slabše, ni niti sledila globalnim trendom. Prostorske potrebe je družba reševala stihijsko, pogosto v spremstvu raznih političnih, finančnih in korupcijskih afer. Razvila se je sodobna generična ureditev, ki probleme rešuje potem, ko so že nastali, in ne v fazi načrtovanja, ki nehote spodbuja prometni kolaps in v kateri je kot ideal našel svoje mesto vase zaprti in pred okolico zagrajeni vila blok.

Čas je, da naredimo obračun z modernizmom: ocenimo, kaj je prinesel dobrega, in nadgradimo slabosti. Predvsem pa si moramo dovoliti podvomiti o »nedotakljivih resnicah« in iskati lastne vizije. Cena, ki jo plačujemo z zbirokratiziranimi modernističnimi načeli, so vila bloki, odtujena nakupovalna središča, prometni kaos, nerazvit in nedelujoč javni promet, jumbo plakati, generična predmestja in neskončni birokratski postopki.

Piše: Matevž Granda

1 Vir: Srđan Nađ, Urška podlogar Kos: https://outsider.si/247-dni-do-gradbenega-dovoljenja/

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja