Na dan, ko to pišem, je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) razglasila svetovno pandemijo. Ko smo začeli pripravo vsebin številke o sožitju, je bil svet drugačen kot tik pred oddajo v tiskarno. Ne vem, kaj se bo zgodilo v desetih dneh, ki bodo minili do izida revije. Sožitje je v zadnjih tednih postalo temeljno vprašanje človeštva. Ne zaradi staranja prebivalstva, neenakomerno razporejenih dobrin, begunske krize in podnebnih sprememb. Ko smo že mislili, da bomo svet uničili sami, ga je iznenada globoko zamajal – virus. Tihi opomin na človeško majhnost, krhkost in nestabilnost, na vpetost v zakonitosti biologije. Glavna moč, ki jo imamo, da se izognemo najhujšim posledicam, je moč sožitja. Virus ne izbira svojih žrtev, nalezejo se ga lahko ljudje vseh nazorov in stališč. Najhuje pa prizadene najšibkejše. V tem se zrcali zrelost človeštva. Kako skrbimo za najšibkejše? Na tem področju je arhitektura eno glavnih orodij.
Posledic reakcij na način sobivanja, svetovno arhitekturo in gospodarstvo se niti ne zavedamo in si jih ne predstavljamo. V tednih priprave pričujoče številke je bila zaradi virusa običajna vsakdanjost arhitekturne zgodnje pomladi prestavljena na nekaj mesecev kasneje. Mnogo naših partnerjev je utrpelo posledice prestavitve milanskega pohištvenega sejma in drugih zbirališč po svetu. Beneški arhitekturni bienale so zamaknili na konec avgusta in njegovo trajanje tako skrajšali za tri mesece. Tik pred zdajci je odpadla proslava ob 100-letnici ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Želenih aktivnosti v naslednjih mesecih ne moremo z gotovostjo načrtovati. Večdnevni festival Zrela arhitektura, ki ga načrtujemo za konec aprila, bomo najverjetneje korenito spremenili ali pa v celoti prestavili. V najgloblje bistvo arhitekturnega poslanstva je vpeto inoviranje, stalno izumljanje novih načinov in izmišljevanje rešitev problemov, ki bi na različnih nivojih koristile ljudem. Na Kitajskem sta v desetih dneh zrasli bolnišnici za 1000 in 1600 ljudi, arhitekturno-oblikovalski biro pa je zasnoval oblačila, ki ščitijo pred virusom. Arhitektura je v svojem bistvu globoko humanistična, se sliši iz intervjujev arhitekturnih velikanov, od Stanka Kristla do letošnjih Pritzkerjevih nagrajenk Yvonne Farrell in Shelley McNamara. Bistveno humanistično vprašanje za arhitekte ta hip je – kako olajšati sožitje različnim ljudem.
Virus je drastično izpostavil vprašanje skrbi za ranljive skupine. V arhitekturni infrastrukturi v Sloveniji primanjkuje primernih rešitev na vseh ravneh; primanjkuje stanovanj za najbolj dinamične in produktivne mlade ljudi, starejši pa pogosto živijo v revščini, v neprimernih bivališčih in izolirani od sveta. Infrastruktura bolnišnic je slaba, dotrajana in premajhna. Domovi za starejše so prenatrpani in zastareli. Povsod primanjkljaje rešujejo sposobni in srčni ljudje, ki s svojim odnosom in zrelostjo krpajo luknje v zidovih.
Arhitektura, ki bi odgovorila na vprašanja starajoče se družbe in ki bi bila razumljena in podprta s strani odločevalcev (kot je bila v nekem drugem času, ko so nastali vsi bistveni infrastrukturni objekti, ki so v rabi še danes), bi lahko bistveno olajšala naša življenja. Zato je pomembno, da arhitekti jasno izpostavimo področja, kjer lahko pripomoremo, in pridobimo posluh najvišjih političnih odločevalcev. Po mojem mnenju je dobra arhitektura pravi odgovor na skoraj vsa družbena vprašanja.
V zadnjih tednih se življenje z ulic, trgov, iz kavarn, s kulturnih prizorišč in iz pisarn seli na medmrežje. V arhitekturnih revijah se pojavljajo članki, ki preizprašujejo smisel pisarn in skupnih delovnih prostorov. Družbena omrežja so polna nasvetov, kako optimizirati »skype sestanke«, kako si urediti pisarno v karanteni, kako učinkovito delati na daljavo. V izrednih okoliščinah nastajajo izredne rešitve. A tudi virtualna realnost je ranljiva za razne uničujoče viruse.
Stanje se bo slej ko prej normaliziralo. Ko se po premoru vrnemo v običajno življenje, bo to najbrž drugačno kot pred pandemijo. Če bosta sožitje in sočutnost v njem bolj pomembna, ima konec sveta, kot ga poznamo, vsaj v tem pogledu smisel (– in počutim se dobro).
Nina Granda
Uvodnik v Outsider#21: Medgeneracijsko sožitje (marec 2020)
Slika: Conor Walton, olje na platnu, 2007, privatna zbirka
