Arhitekturo razumemo kot nekaj statičnega, kar je s svojo lokacijo ključno definirano. Toda poznamo primere, ko je arhitektura iz različnih razlogov spremenila svoje prvotno stališče, pozicijo. Eden takšnih je Plečnikova cerkev sv. Cirila in Metoda (1934), ki je stala na območju sedanjega Gospodarskega razstavišča. Ob kongresu CZK leta 1958, leto po Plečnikovi smrti, so cerkev porušili in na njenem mestu postavili paviljon Jurček in obelisk. Cerkev so nato po originalnih načrtih postavili na Vodovodni cesti, v njej pa poustvarili tudi originalni interier in premestili arhitektovo notranjo opremo ter poslikave Izidorja Moleta in Staneta Kregarja.
A tudi sam Plečnik je v realizaciji svoje vizije urejanja mesta Ljubljane večkrat predvidel translokacijo, ne le manjših stvaritev, kot so vodnjaki in ulična oprema, ampak tudi večjih – tak primer je Hradeckega most (znan tudi kot Čevljarski most), ki so ga leta 1931 ob urejanju nabrežij Ljubljanice po Plečnikovi zasnovi prestavili na novo mesto v Mostah, kjer je dobil ime Mrtvaški most. Leta 2011 so ta litoželezni most obnovili in sanirali ter ga postavili na tretjo lokacijo, v Trnovo, kjer je spet dobil prvotno ime, Hradeckega most, in je danes namenjen pešcem in kolesarjem.
Arhitektura v času svojega obstoja lahko spremeni ne le svoj namen, ki ga arhitekt morda ni mogel predvideti. Občasno lahko arhitektura spremeni celo svoje fizično stališče. Kaj pa stališča arhitektov? Poglejmo nekaj uveljavljenih stališč stroke, ki bi bila vredna ponovne presoje, in so v desetletjih izgubila pomen ali pa so celo zlorabljena za agendo, ki z osnovno idejo nima več nič skupnega.
Na primer izčiščenost arhitekture. Jasnost prostorske zasnove je osnova arhitekture. Plečnik je uporabljal izraz »Sauber«, čist, ko mu je bil načrt všeč in je bil po njegovem mnenju primeren za izvedbo. Pri tem je imel v mislih dobro zamišljeno idejo prostora, ki združuje funkcijo, konstrukcijo in lepoto. V arhitekturnem projektiranju je to zaključek procesa snovanja najboljšega načrta, ki ob realizaciji lahko zaživi v dobrem ambientu. Vendar se je pomen v poznejših desetletjih radikaliziral: nekateri arhitekti bi stavbe najraje očistili sledi življenja, da bi le zasijal arhitekturni koncept. Pri tem pa za dosego te v osnovi preproste ideje uporabljajo energetsko zelo potratne materiale, ali takšne, pripeljane z drugega konca sveta, in zgolj formi podrejene izredno zahtevne detajle; ne glede na posledice in širši učinek. Tak primer je interier trgovine Celine arhitekta Valeria Oligatija v Miamiju, fascinanten poseg, leta 2018 narejen iz prestižnega brazilskega marmorja, ki ga bodo za potrebe nove ureditve zdaj zavrgli. Čista izvedba, podrejena zgolj hitri potrošnji, ki nima več nič s presežno idejo arhitekturne čistosti.
Stališča arhitektov, ki so se sprevrgla v nesmiselne predpostavke, lahko najdemo tudi v vsakdanji praksi vsepovsod okrog nas. Poglejmo, na primer, fenomen ravnih streh. Funkcionalne poševne strehe z napušči je modernizem nadomestil z uvedbo ravnih streh. Omogočale naj bi dodatno rabo ali zasaditve, vendar je ta namen le redko realiziran. Ravne strehe so publicirane v arhitekturnih revijah, na fakulteti se naučimo, da so najbolj sprejemljiva možnost, pomanjkljivosti, kot so zamakanje, ob sodobni tehnologiji niso več problem. Pa tudi, če bi bile, vse strehe puščajo: ko so Franka Lloyda Wrighta ob večerji v njegovi stvaritvi, hiši Wingspread, vprašali, kako naj rešijo zamakanje, je imel rešitev – »Premaknite mizo,« je dejal. Za ravno streho bi arhitekti naredili marsikaj. Najprej je investitorja težko prepričati, da mora biti streha ravna, če naj bo stavba prava Arhitektura, potem pa je treba še obiti zakonodajo, saj prostorski akti praviloma predpisujejo dvokapne strehe. Vsem predimenzioniranim dvokapnim hišam, ki so od sedemdesetih let nadomeščale stare tipične kmetije, so se pridružile še škatle, ki rastejo na nekoč kmetijskih zemljiščih. Tako se stavbe na račun skupne krajine prilagajajo odtujeni idealni formi.
Še ena fiksacija sodobne gradnje je čezmerna uporaba betona. Arhitekti veliko govorimo o odgovornosti načrtovalcev prostora v času podnebnih sprememb. Takšne debate, razprave in simpozije spodbujajo tudi številni mehanizmi evropskih in domačih razpisov. Na podlagi takšnih spodbud nastaja čedalje več novih skupin arhitektov in interdisciplinarnih povezav, ki se s podnebno krizo spopadajo na način, da ozaveščajo o slabostih kapitalizma in neoliberalizma. Toda če se ozremo na sodobno arhitekturo, ki se v času takšnih razprav dejansko gradi okrog nas, tudi tisto, ki jo projektirajo najbolj nagrajevani biroji, zaznamo značilno kognitivno disonanco med tem, kar se v arhitekturi govori, in tem, kaj se gradi. Tak primer je Cukrarna, ki bi lahko bila v trenutku, ko se prenova vzpostavlja kot nova prostorska paradigma, in ob investiranem času in denarju, zgleden primer občutljive sodobne arhitekture – toda, namesto bogato zabetonirane stavbe in njene okolice, v kateri ni ostalo dosti avtentičnega in ji težko še rečemo prenova – je pristnejša in zanimivejša arhitektura ravno tisti del stavbe, ki ga še ni doletela drzna, izčiščena intervencija arhitekta. In prav v Cukrarni so omenjene debate tako pogoste. Ob zgodovinski simboliki stavbe je to pomenljiv paradoks.
Tranzicij stavb je v zgodovini kar veliko in dogajale so se na različne načine. V Trsatu blizu Reke je nekoč stala hiša device Marije iz Nazareta. Na Trsatski hrib so jo iz Nazareta prinesli angeli leta 1291 ter jo tri leta pozneje spet dvignili in odnesli v italijansko mestece Loreto, kjer stoji še danes. Zviti Italijani so nad Marijino hišico brž postavili cerkev, tako da je angeli ne bi mogli odnesti še kam drugam. Tako vsaj pravi legenda. Je lažje spremeniti stališče arhitekture ali arhitekta? No, za bolj trajnostno arhitekturo prihodnosti lahko pomaga le prevrednotenje stališč.
Napisala: Nina Granda
