Prihaja poletje in ukrepi se sproščajo. Nam je uspelo prebroditi še eno večjo krizo brez večjih sprememb? Čas epidemije je zaznamovalo prizadevanje, da bi se čim prej vrnili v prejšnje, utečeno stanje. Vsakdan se vrača v običajne tirnice, ne da bi kaj bistvenega spremenili, se ozrli vase in razmislili. Svet se je le še radikaliziral – in tu sploh ne mislim na politiko, ampak na spremembe v fizičnem prostoru. Epidemija je za hip ustavila svet, ni pa ustavila novih gradenj.

Celo nasprotno. Gradbeništvo cveti kot že dolgo ne. V drugem lockdownu se je izredno povečalo povpraševanje po bagristih za izkop gradbenih jam (skoraj 50-odstotna rast glede na primerljivo obdobje leto prej), podobno velja za izdelovalce fasad (47-odstotna rast). Gradili so tako intenzivno, da že primanjkuje surovin za izdelavo gradbenih materialov. Gradbeništvo je bilo v primerjavi z drugimi gospodarskimi panogami med epidemijo v prednosti, nova gradbišča so nastajala tudi v času, ko se je drugo umaknilo v izolacijo. 

Vendar pa te hitro rastoče novogradnje ne rešujejo različnih prostorskih potreb ali stanovanjske stiske večine ljudi, ampak nastajajo kot investicijske naložbe. »Države so v preteklem letu tiskale ogromne količine denarja, ki so ga delile posameznikom in podjetjem, in ta denar je nekam moral iti,« pojasnjujejo. »Del je šel v gradnjo novih nepremičnin, ki so jih mnogi investitorji ocenili kot dobro naložbo.« To je privedlo do absurdne situacije, da je ob zelo velikem povpraševanju po stanovanjih veliko stavb praznih, a nedostopnih. Njihov edini učinek je zviševanje cene mestnih kvadratur za namen nepremičninskih špekulacij. Ureditev brez obdavčitve nepremičnin tovrstne naložbe še spodbuja. Še več, višanje cen nepremičnin spodbuja celo ravnanje stanovanjskega sklada, ki je s prodajo parcele v centru mesta (na Masarykovi) omogočil novemu lastniku gradnjo luksuznih stanovanj, ljudem dostopnejša najemna stanovanja pa sklad gradi zunaj središča mesta (na Brdu). Namesto zanimive mešane poselitve sklad tako spodbuja ločitev na luksuz v centru in dostopnejša stanovanja na obrobju.

Prostor je omejena dobrina. Ko ga enkrat pozidamo, ga je skoraj nemogoče povrniti v prvotno stanje. Zgrajenih pa je že ogromno stavb. In v Sloveniji je po podatkih SURS petina vseh stavb praznih! Če bi namesto za novogradnje sredstva namenjali za obnovo obstoječega stavbnega tkiva, bi olajšali reševanje stanovanjske problematike, obvarovali prostor, prihranili naravne vire in surovine ter pripomogli k ohranjanju kulturne in arhitekturne dediščine. 

S podobnimi zagatami se soočajo tudi drugod po Evropi. V Nemčiji na to temo prav zdaj potekajo vroče javne polemike. Stranka zelenih je namreč predlagala zakonsko prepoved gradnje novih individualnih hiš. Takšne gradnje porabijo zelo veliko prostora, veliko gradbenega materiala in energije, zidava pa vodi do širjenja mest in tako generira več prometa. »Lokalne oblasti bi morale pri razvojnem načrtovanju zagotoviti, da se v urbanih območjih ustvarjajo cenovno ugodne bivalne površine. To je osrednje socialno vprašanje, zlasti v večjih mestih,« dodajajo v stranki. Priporočili so celo, naj se lokalnim oblastem dovoli, da si prisvojijo zasebne domove, ki so bili zapuščeni ali katerih lastnikov ni mogoče najti, in jih prenovijo namesto novih pozidav. »Čas novogradenj enodružinskih hiš je minil!« so prepričani v stranki.

A predlog je deležen tako pohval kot tudi hudih kritik. Predstavnika stranke Hofreiterja so obtožili, da je populist, ki poskuša Nemcem omejevati svobodo pri izbiri načina življenja.

»To je primer protidružinske, ideološke politike,« je dejal predstavnik stranke z nasprotnega političnega pola. »Ljudje, ki že zdaj živijo v hišah, bi bili tako še dodatno v prednosti, saj bi se vrednost hiš precej povečala. To bi privedlo do zmanjšanja deleža ljudi, ki imajo lastne nepremičnine. Ta delež je v Nemčiji v primerjavi s preostalim svetom že tako nizek. Ljudje bi bili prisiljeni v najemništvo, to pa bi povzročilo še večje socialne neenakosti.«

Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ima v Nemčiji le približno 45 % prebivalstva v lasti nepremičnino, v Združenem kraljestvu približno 65 % prebivalstva. 

V Sloveniji pa je delež lastniških nepremičnin blizu 85 %!

K temu je veliko prispeval Jazbinškov zakon v devetdesetih letih, ki je v roke ene generacije (ne vseh, izbranih po čudnem ključu) praktično zastonj preneslo prej družbena stanovanja – vendar to na različne načine spodbuja tudi sedanja politika. Ena izmed slovenskih posebnosti je denimo plačevanje stroškov prevoza na delo s strani delodajalca (za javni sektor se tu obetajo celo povišice), kar še spodbuja razpršeno gradnjo zunaj zgoščenih urbanih središč.

Začasna umiritev dejavnosti med epidemijo žal ni prinesla novih spoznanj na področju našega odnosa do narave in prostora. Res je, da ločujemo odpadke in da se v zvezi z okoljskimi temami, kot je predvidena sprememba v zakonodaji o vodah, veliko politizira. A pri tem pozabljamo, kako dolgoročne in škodljive posledice ima za okolje nepremišljeno grajenje. To je potratnost, ki se je premalo zavedamo.

Ob vseh obstoječih praznih in propadajočih hišah v Sloveniji je množična gradnja novih stavb ekološki in socialni nesmisel. Namesto spodbujanja novih gradenj raje spodbujajmo rabo in prenove obstoječih stavb!

Obnova stavb pa ni smiselna samo zaradi ekologije. Gre za bogato kulturno dediščino. V stenah hiš je zapisana zgodovina. Stene včasih o preteklosti pripovedujejo bolj verodostojno kot zapisi ali pripovedi ljudi. 

Nina Granda