Pred časom sem na spletni strani medijske hiše The New York Times brala članek o prebivalcih grškega otoka Ikarija, ki živijo nenavadno dolgo. Pri osemdesetih letih imajo še dokaj aktivno spolno življenje, pri devetdesetih počasi umirijo strasti in se raje posvetijo svojim vrtovom, čebelnjakom in penzionom, v katerih sprejemajo turiste. Znanstveniki z vsega sveta jih hodijo opazovat in preučevat, da bi dognali, kaj je skrivnost njihovega dolgega in vitalnega življenja. Ugotovili so, da Ikarijci radi dolgo spijo in sploh veliko počivajo, da ne poznajo stresa v službi, da je otok strm, zato kar naprej hodijo v hrib in se s tem razgibavajo, da so veliko na svežem zraku in da njihova sredozemska dieta vsebuje veliko oljčnega olja, stročnic, svežega sadja in zelenjave, rib, kozjega mleka, kave in čaja iz zelišč, ki rastejo na otoku. Ampak! Vse to počnejo tudi prebivalci sosednjih otokov, ki ne živijo tako dolgo kot oni. Kaj je torej tisto, kar ljudi na Ikariji ohranja živahne tako dolgo v stara leta?
Pa so ugotovili, da na Ikariji nihče ni sam. Lahko se sicer za nekaj ur zaprejo v hišo ali se umaknejo v naravo in uživajo v samoti, a nikoli niso sami, če življenje malce zaškripa. Sovaščani bodo vedno našli dovolj hrane za vse. Danes ješ kosilo pri prijatelju, jutri bodo prijatelji jedli kosilo pri tebi. Vrtičke obdelujejo zato, ker so jih podedovali po starših in prastarših in ker je z nečim treba postreči sosedom. In kaj je boljšega kot domači pridelki? Jedi pripravljajo po starodavnih receptih, ki se prenašajo iz roda v rod, in ne poznajo bližnjic iz industrijsko predelane hrane. Ko pripravljajo kosilo, v lonec vedno dajo malce več, kot potrebujejo zase, ker bo med kuhanjem gotovo kdo potrkal na vrata. In tako se kosilo prevesi v popoldansko kavo v družbi, kava pa se prevesi v žgoče vaške debate ob kozarcih vina in soju zvezd. Hrana je tiha spremljevalka in stična točka družabnega življenja na otoku. Njena glavna sestavina je misel na sočloveka, na vse pogovore, ki se bodo odvijali ob njej, na skupne zgodbe in povezanost.
Medtem ko na Ikariji čas teče počasi, nam prehranska industrija visoko civilizirane zahodne družbe obljublja srečo, zdravje in lepoto, če bomo le uživali organsko, bio, čisto, super in kar je še sinonimov za drago hrano. In tako vsak za svojimi zaprtimi vrati mešamo smutije iz kopriv, eksotičnega sadja, azteških žit in japonskega jagodičja, da bi le živeli večno do konca svojih dni. A večnost je le še ena visoka številka iz osebne statistike, za katero se vsi potni pehamo v zaprtih telovadnicah, s slušalkami varno ograjeni od naključnih ljudi, ki bi želeli z nami izmenjati nekaj besed, pa čeprav le »ali lahko, prosim, umaknete brisačo z bencha?«. Na kaj se bomo sploh lahko ozrli ob koncu te naše večnosti? Na premagane kilometre, minute in višinske razlike, s katerimi nas priganjajo naše digitalne naprave. Ali na lepe, dobro osvetljene in s pravega kota posnete selfije, na katerih smo, kot ime pove, vedno self, sami.
Prehranjevanje, ki je ena najbolj osnovnih življenjskih potreb, smo od starodavnega poganjka civilizacij prek antičnega hedonizma, srednjeveške skromnosti, baročnega razvrata in moderne učinkovitosti privedli do sodobne nevrotičnosti, ko hrana postaja naš imaginarni sovražnik na poti do uspešnega življenja. Vcepljajo nam strah pred glutenom in mlekom, da bi nam lahko drago prodajali hrano, ki ju ne vsebuje. Kupujemo cenovno zasoljeno organsko pridelano zelenjavo, ki v hladilniku pol leta ne spremeni oblike in barve. Zahajamo v restavracije, ki strežejo fotogenične ikebane namesto jedi in iz preproste priprave hrane delajo nuklearno znanost. Vsak košček čokolade, ki smo ga v trenutku šibkosti pustili, da se nam stopi na jeziku, preračunavamo v število trebušnjakov, s katerimi se bomo odkupili božanstvom lepotnih idealov, h katerim moli naša slaba vest. Pa smo zaradi tega kaj bolj zadovoljni in pomirjeni sami s sabo? Ali nas vse to dela bolj žive?
Morda res nisem objektivna. Hrana je namreč vezivno tkivo naše širše družine in mojega ožjega kroga prijateljev. »Hej, pridete na obisk?« se pri nas prevaja v dolge pogovore o smislu življenja, vesolja in ljubezni, medtem ko se na mizi drug za drugim vrstijo razni slastni prigrizki, s katerimi dežurni kuharji tekmujejo, čigavi krožniki bodo hitreje prazni in kdo bo izvabil več pohval. Za mizo se zbadamo, spremo, pobotamo, izpovedujemo, razčiščujemo, včasih vse, še preden se shladi juha. Nekoč smo si priznali, da celo partnerje izbiramo z mislijo na to, kako se bodo obnesli pri družinskih kosilih. Kot je nekoč rekla ameriška TV-kuharica Julia Child: »Ljudje, ki radi jedo, so najboljši ljudje.« In zdaj vas bo verjetno zanimalo, ali zaradi vsega tega kaj dlje živimo, če ravno pišem o tem. Babica in dedek sta sicer doživela čisto spodobno število let, zlato slovensko povprečje, tudi razmeroma zdrava sta bila. A se mi to ne zdi tako pomembno kot to, da sta skoraj do konca svojih dni po gozdovih strastno iskala jurčke in lisičke, okopavala velik vrt ob hiši in vsako pomlad obirala češnje, pa čeprav samo z nizkih vej. In vse to sta delila z nami, ki smo kot termiti poglodali vse, kar sta nam z veseljem kuhala.
Seveda vsaka družina nima svojega vrta, pa tudi časa ne, da bi okopavala zelenjavo in molzla koze. Niti ji tega ni treba, saj imamo to srečo, da je podeželje že deset minut vožnje iz večjih mest in lahko domače pridelke oziroma hrano kupimo skoraj na vsaki kmetiji in tržnici. A kot so nam dokazali otočani z Ikarije, je to le eden od korakov do dolgega in zdravega življenja. Naredite še tistega najpomembnejšega in skuhajte malce več kosila kot običajno. Morda pa kdo potrka na vrata.
Napisala: Nina Kožar
Besedilo je objavljeno v 11. številki revije Outsider, ki je posvečena temi hrana.
Revijo lahko naročite ali kupite na 498 mestih po Sloveniji – na bencinskih črpalkah Petrol, v trafikah Delo in Tri2, hipermarketih in bolje založenih knjigarnah.
foto: www.ikaria-people.com
