V Ljubljani je le malo urbanih potez, ki so tako zelo pozabljene in obenem v tako intenzivni vsakodnevni uporabi, kot je trasa nekdanje Pionirske proge. Nasip ozkotirne železnice, ki je že zdavnaj ni več, pod podplati nedeljskih sprehajalcev, športnimi obuvali rekreativnih tekačev in gumijastimi zračnicami koles preživlja dolgo in nesorazmerno cvetoče posmrtno življenje. Tu je namreč, že davno je tega, parna lokomotiva vozila potnike, upravljali pa so jo otroci, stari od devet do petnajst let. Pogoj je bil, da imajo v šoli odličen ali prav dober uspeh, opravljali pa so vse poklice na progi: prodajali so vozovnice, vozili lokomotivo, upravljali kretnice, nadzorovali stroje in postaje. Pionirska železnica je delovala samo med leti 1948 in 1954 – nato je bila proga, ki je vodila od nikoder do nikamor, ukinjena, lokomotiva razrezana, vagoni odpeljani, tiri odstranjeni. Pionirska proga je obstajala tako kratek čas, da so nanjo pozabili tudi mnogi, ki so jo še doživeli. Ostala je samo njena posmrtna gomila: železniški nasip med hosto Večne poti.

25. maja letos pa je Pionirska proga za en večer vstala iz svoje posmrtne gomile. Umetniško intervencijo Od nikoder do nikamor je zasnoval kolektiv Nonument v okviru festivala Svetlobna gverila. Nonument je neologizem, ki označuje raziskovanje pozabljene, opuščene in rekontekstualizirane dediščine dvajsetega stoletja. Pionirska proga je na nek način vse troje: nikoli ni bila samo ideološki spomenik, okostnel monument, vendar pa tudi ni bila kakšna posebej nujna infrastruktura. Raziskovala je vmesni prostor med podlago vsakdanjega življenja in visokoletečo ideološko nadgranjo: bila je velika igrača in majhna prevzgojna šola, entuziastična pot v prihodnost in brezglavo naivna trasa. Nasprotujočo dvojnost nonumenta je podedoval tudi današnji preprost nasip sredi gozda, ki ga med tekanjem in kolesarjenjem lahko doživljamo kot nekoliko predimenzionirano trim stezo ali pa kot slovesno grobno gomilo.

Umetniška akcija je bila osnovana na skrbno opravljeni raziskavi o zgodovine proge, dokumentacije gradnje in predvsem na osebnih spominih sodelujočih. »Če si se peljal do konca proge, tam ni bilo ničesar, tam nisi imel kaj početi. No, lahko si posedel v čakalnici, tam so bile klopi. Ali pa si lahko zakorakal po polju,« je dejal eden od sogovornikov. Nekaj časa je veljalo, da bo ta del proge le del širše železniške mreže do Polhovega Gradca ali okrog Ljubljane, že v petdesetih letih pa se je izkazala njena nerentabilnost, ki jo je obsodila na smrt.

V večernem mraku je na sodobno obuditev Pionirske proge krenilo blizu sto ljudi. Udeleženci pohoda so prejeli predvajalnike in slušalke, sodelovanje pa je bilo mogoče tudi z lastnim pametnim telefonom in slušalkami. Svetlobni ambienti v gozdu so skupaj z zvočnimi posnetki parol in strojev oblikovali doživetje na pol nostalgične, na pol futuristične ljubljanske zgodbe, za katero še danes ni jasno, ali je prišla prezgodaj in je bila preveč vizionarska, ali pa se je zgodila prepozno in je bila preveč naivna. Skupino so tej dilemi primerno vodile futuristične pionirke iz prihodnosti. Nočni sprehod je zaokrožila projekcija Obzornika 24 v redakciji Ernesta Adamiča o gradnji proge, izdana pa je bila tudi brošura s spomini, izreki, odlomki in kratkimi eseji o progi.

Umetniška akcija Pionirska proga je slovenski umetniško-raziskovalni prispevek k mednarodnemu projektu Nonument, ki združuje raziskovalce in umetnike iz področja srednje in vzhodne Evrope. Z umetniškimi intervencijami, teoretskimi prispevki in razpravo udeležencev iz vse Evrope se bo večletni projekt o evropskih nonumentih sklenil 13. in 14. junija v Pragi. Registracija in udeležba sta brezplačni – vabljeni!

Miloš Kosec

Fotografije: Peter Giodani

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja