V Izoli nameravajo zgraditi novo stavbo inštituta InnoRenew, ki se osredotoča na raziskovanje uporabe lesa v grajenem okolju z namenom izboljšave inovacijskega potenciala slovenskega gospodarstva. Sliši se zanimivo in smiselno, sploh glede na dejstvo, da je Slovenija bogata z lesom in da je ta vir (pre)slabo izkoriščen. Inštitut je nastal leta 2017 na podlagi evropskega projekta in do leta 2022 naj bi v Izoli zgradil sodoben nov objekt. Dobra novica pri tem je, da ima inštitut zagotovljena sredstva za gradnjo takega objekta: 15 mio. € so pridobili od Evropske unije, 30 mio. € je primaknila država. Končno projekt, ki ima zagotovljena sredstva že na začetku!
Slaba novica pa je, da je vodstvo inštituta ubralo nenavadne in zelo sporne korake za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki mečejo slabo luč na mladi inštitut in celo ogrožajo zgraditev nove stavbe.
Soustanoviteljica inštituta je Univerza na Primorskem (UP). Ta je leta 2006 razpisala javni arhitekturni natečaj za univerzitetni kampus na območju Livade v Izoli. Zmagal je biro Dekleva Gregorič arhitekti (DGA). Predvideni kampus je zelo obsežen – očitno preobsežen za finančne zmožnosti UP. Do sedaj so zgradili le en objekt od predvidenih osmih na tem območju. Dokončan je bil leta 2016 in je pred kratkim prejel Prešernovo nagrado.
Foto: Miran Kambič
Izkupiček od nagrade bodo Dekleva Gregorič arhitekti investirali v tožbo proti inštitutu InnoRenew. Ta namreč predvideva gradnjo na območju kampusa Livade in ob tem ne upošteva avtorskih pravic, ki pripadajo arhitektom, ki so zmagali na javnem natečaju. Še več, do gradbenega dovoljenja so pri inštitutu prišli na zelo sporen način. Šlo je nekako takole: pred štirimi leti je Andreja Kutnar, sedanja direktorica inštituta, takrat predstavnica UP, na podlagi idejnega projekta DGA pridobila 15 mio. € nepovratih sredstev iz evropskega razpisa za gradnjo objekta. Leto kasneje je ministrstvo za javno upravo obvestilo InnoRenew, da mora za gradnjo objekta izvesti javni natečaj, saj bo objekt zgrajen z javnimi sredstvi. Da bi se UP izognila sodelovanju z DGA, se je odrekla stavbni pravici na delu območja kampusa in jo prenesla na InnoRenew. Da pa bi se izognili javnemu natečaju, so inštitut osnovali kot zasebni zavod (čeprav 100-odstotno podprt z javnim denarjem!), ki ga ne bi obvezoval zakon o javnem naročanju, po katerem mora biti za vsako investicijo nad 2,5 mio. € javnega denarja razpisan javni natečaj. Inštitut je privatiziral javna sredstva, da bi lahko kršil avtorske pravice. Da pa je zgodba še bolj zapletena: gradbeno dovoljenje je bilo izdano.
(Podrobnejšo razlago spornih korakov inštituta lahko preberete na tej povezavi: Sporocilo za medije.PDF . Pred časom je bilo na RTV Slovenija v oddaji Odmevi soočenje Tine Gregorič in Andreje Kutnar, od koder tudi povzemam zgoraj opisano dogajanje).
Soočenje 29.4.2019 v Odmevih na RTV Slovenija.
V tej zgodbi ne bo zmagovalca. Vsi bomo poraženci. Morda bo biroju DGA uspelo uveljaviti pravico na sodišču. Izdano gradbeno dovoljenje bo razveljavljeno, morebitne začete gradnje bodo morali rušiti. Na območju kampusa Livade pa najverjetneje še dolgo časa ne bo stal nobeden od manjkajočih objektov. Kampus ne bo nikoli zaživel.
Če pa bo inštitutu uspelo zgraditi objekt na opisani sporni način, bo stal na trhlih temeljih. Morebitne politične menjave, ki bi bile inštitutu nenaklonjene, bi lahko postopek vrnile na sodišče, kjer bi bile ugotovljene nepravilnosti, in najbrž bi to lahko pomenilo konec inštituta. Poleg tega bi zgraditev stavbe, ki krši avtorske pravice, izhajajoče iz instituta javnega natečaja, ogrozila njegovo kredibilnost.
S konstruktivnim dialogom vseh vpletenih bi lahko prišli do rešitve, kjer bi bili zmagovalci vsi. Vprašanje je le, ali je ta možnost že izgubljena.
In ko smo že ravno pri problematiki javnih natečajev v Izoli in njihovi kredibilnosti. V Izoli je bilo razpisanih že vsaj šest javnih natečajev, in edino, kar je bilo od tega zgrajenega, je ena osmina objektov kampusa Livade. Vse drugo je ostalo na papirju. Če bi bilo vse, kar je bilo predmet natečajev, tudi zgrajeno, bi to mesto in njegove prebivalce zelo obogatilo. Tako pa so natečaji izčrpali mestni proračun. Javna sredstva so bila zapravljena brez učinka in za to nihče ni nikoli odgovarjal.
1. 2005: Mladinski center Arrigoni v Izoli – NEIZVEDENO
2. 2006: EUROPAN 7 – NEIZVEDENO
3. 2007: Območje ob svetilniku v Izoli – NEIZVEDENO
4. 2007: Univerzitetni kampus Livade v Izoli – DELNO IZVEDENO (en objekt od osmih)
5., 6. 2008: Urbanistični natečaj za hotel in apartmajsko naselje s športno-parkovnim območjem – NEIZVEDENO
Ob kampusu Livade v Izoli, katerega prihodnost je vse bolj negotova, je leta 2010 Univerza na Primorskem razpisala natečaj za še en kampus v Kopru. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi ta kampus daleč od realizacije.
Leta 2005 sem z ekipo sodeloval na natečaju za mladinski kulturni center v Izoli. Prejeli smo prvo nagrado in kot mlad arhitekt sem se veselil izvedbe. Pogodba je bila podpisana in občina je zgraditvi namenila že kar nekaj denarja. Štirinajst let kasneje je območje še vedno degradirano in še malo bolj zaraščeno.
Nekaj let za tem sem bil povabljen k eni od urbanističnih delavnic o razvoju Izole. Na predstavitvi rezultatov je prof. Janez Koželj slikovito povzel problem tega mesta: »Izola je samojed. Sama sebe razjeda.« Vsak neizveden natečaj pomeni pravno in ekonomsko posledico za mesto. Pomeni blokado razvoja prihodnosti mesta. Tako strokovne zamisli in rešitve ostajajo na papirju, v prostoru pa ostaja stihija, ki degradira prihodnost.
Pripravil: Matevž Granda
