Ko so moskovske mestne oblasti pred kratkim predstavile načrte za rušitev 5.000 zastarelih in energetsko potratnih sovjetskih montažnih blokov, ki naj bi jih nadomestila nova, sodobnejša in bolj varčna stanovanja, se je na ulicah ruske prestolnice zbralo kar 60.000 ljudi, večinoma prebivalcev naselij, ki so predvidena za rušenje (če bi verjeli ocenam ruske policije – pa jim ne bomo – je bilo protestnikov skoraj desetkrat manj …). Protesti niso popolno presenečenje, saj gentrifikacija, tako kot povsod po Zahodu, nujno vključuje tudi izrinjenje in marginalizacijo izvornih prebivalcev sosesk. V moskovskem primeru je predvidena selitev nepredstavljivega milijona ljudi, med katerimi je mnogo starejših, ki se bojijo, da jih bodo investitorji iz ugodno umeščenih lokacij z dobro mestno infrastrukturo preselili kam na oddaljeno periferijo. Kljub temu pa sta bila čustven odziv do načrtov za rušenje in nostalgija po »hruščevkah«, pet- do šestnadstropnih sovjetskih blokih iz šestdesetih, ki slovijo po svoji slabi kakovosti, vsaj nekoliko presenetljiva. Strah pred marginalizacijo kot posledico gentrifikacije je upravičen in razumljiv; od kod pa prihaja nostalgija do premajhnih prostorov in slabega ogrevanja?
Boter hruščovk (ki so hudomušno znane tudi kot hruščobe) je kajpada prvi Stalinov naslednik, Nikita Hruščov, ki se je v petdesetih letih zavezal, da bo v luči nikoli rešene stanovanjske krize vsem sovjetskim državljanom v dvajsetih letih priskrbel človeka vredno prebivališče. Hruščovke so bile stanovanjski del načrtov za »Komunizem v dvajsetih letih«. Država, ki je imela poseben dar za strategije s komičnimi imeni in je čas rada štela čisto po svoje (spomnimo se tudi »Petletke v štirih letih!«), pa je ravno v osemdesetih, ko naj bi nastopila zlata doba, zašla v nepovratno krizo, ki je preko Perestrojke rodila današnjo konservativno Rusijo oligarhov in njene bolj ali manj uničene nekdanje satelite. Kakorkoli že, v času dvajsetih let so ne samo Moskvo in druga večja mesta, ampak celo državo preplavili stotisoči prefabriciranih blokov (narejenih po standardiziranih načrtih). Obljubljeni komunizem ni nikoli prišel, zato so bloki, ki niso bili nikoli mišljeni kot trajna rešitev, ostali. Najstarejši bodo kmalu stari sedemdeset let.
Sovjetski žargon je danes kar prelahka tarča satire, zato radi pozabljamo, da se je tudi na Zahodu dogajalo nekaj podobnega, četudi nekaj desetletij prej. Se še spomnite rušitve soseske Pruitt-Igoe (avtorja soseske arhitekta Minora Yamasakija se spominjamo še po eni spektakularno porušeni zgradbi, po Dvojčkih v New Yorku)? S kriminalom prepredena modernistična soseska je postala žrtveno jagnje postmoderne, ki je na njenih ruševinah začela šteti novo dobo:
Vendar pa z naslovnim »Vzhodno od svobode« nisem želel pesniško opevati hruščevk; East of Liberty je naslov ameriškega dokumentarnega filma, ki ga je na začetku tisočletja posnel pittsburški režiser Chris Ivey. Dokumentarec spremlja rušitev rasno in socialno pisane soseske East Liberty v Pittsburghu. Očitki so bili znani, podobni tem o hruščevkah in Pruitt-Igoe in vnaprej predvidljivi. Po izjavah mestne administracije naj bi slabo zasnovan in s kriminalom »okuženo« sosesko nadomestila nova, bolj zdrava in bolj prijazna arhitektura. Rušitev obsežnega kompleksa so mestne oblasti zasnovale kot barvit festival. Dobesedno barvit: pred že izpraznjeni in na rušitev pripravljeni blok so namestili ogromen katapult z barvnimi izstrelki, ki naj bi staro fasado popolnoma prekrili z mavričnimi madeži in tako odprli novo, bolj barvito poglavje tega zanemarjenega mestnega predela. Vendar pa z izjemo enega ali dveh stanovalcev lokalnih prebivalcev ni bilo na spregled; namesto njih so barvne izstrelke na koncu morali sprožiti župan in mestni uradniki v poslovnih oblekah, ki so se jim pridružili pretežno beli »turisti« iz bogatejših delov mesta. Stanovalci, ki naj bi imeli največ razlogov, da bi sovražili nevarno in menda nehumano naselje, svojih nekdanjih domov niso želeli pacati z županovim katapultom. Chris Ivey jih je po za mnoge izrazito neprijetnem dogodku intervjuval in poskušal izvedeti misli tistih, ki jih ni nihče nikoli vprašal za mnenje.
Na koncu lahko spet ponovimo izjavo Rema Koolhaasa, ki je dejal: »Ljudje lahko naseljujejo karkoli. Lahko so nesrečni ali presrečni v katerikoli arhitekturi. Bolj in bolj sem prepričan, da arhitektura s tem nima nič. Kar je za arhitekte obenem osvobajajoče in alarmantno.« Hruščevke in East Liberty so bile obenem neprimerni in nujni objekti, odtujeno in domače okolje. To zahtevno ambivalentnost bi morali vsaj poskusiti razumeti, preden preveč jadrno ponavljamo pretekle napake in poskušamo davne planerske odločitve korigirati z enim obsežnim in radikalnim kirurškim rezom. Izvorno administrativne odločitve in »trdi funkcionalizem« sosesk so namreč v vseh desetletjih od njihovega končanja naprej dodatno prepletale, strukturirale, zapletale in v mnoge raznolike odtenke zrcalile množice osebnih in raznolikih zgodb ljudi, ki so jih in jih še vedno naseljujejo. Hruščevk to še ne dela bolj kakovostnih ali manj potrebih sprememb; nostalgija po razmerah, ki se nam morda zdijo nevzdržne, pa nas opozarja na omejen domet dobre arhitekture.
Miloš Kosec
