Z arhitekturo se ukvarjam od leta 1996. Svoje prvo gradbeno dovoljenje sem v sodelovanju s starejšimi kolegi pridobival leta 1998. Takrat smo še imeli lokacijsko dokumentacijo, torej posebno obliko dovoljenja za poseg v prostor, ki je presojalo vplive na okolje, vplive na stranke in skladnost s prostorskim aktom. Tako imenovano »lokacijsko« so izdelovali več ali manj urbanisti, na podlagi idejne zasnove arhitekta. Naročnik je, s sorazmerno malo vložka v dokumentacijo, v eni ali dveh iteracijah prišel do jasne predstave, kakšen je stvaren kompromis med njegovimi ambicijami in javnim interesom, začinjenim s sosedskimi spori seveda.
Od takrat je minilo 18 let in zamenjali smo – če se ne motim – pet zakonov o graditvi objektov. Ob prvem sem si pulil lase, pri drugem verjel, da bo bolje, na predlog tretjega sem posredoval uradne pripombe, nato pa me je na nove verzije opozarjala le še upravna enota, saj sem v vodilni mapi narobe navajal člene, termine in bistvene zahteve. A ko pogledam nazaj, je bilo vedno vprašanje le, kdo (in na kakšen način) presoja o vsebini, kdo je stranka v postopku in kdo (in v kakšnem roku) mora izdati soglasje. Vse ostalo so le tehnične podrobnosti. Povzamem lahko, da je odgovorne presoje o vsebini posega v prostor vedno manj, da postajajo prostorski akti vse bolj suhoparno deklarativni in eksaktni, da sta vključitev in mnenje strank v postopku vse bolj arbitrarna in da je upravni postopek iz procesa usklajevanja reduciran na proces de facto odločbe.
A k sreči so za vsem papirjem in uradnimi listi v pisarnah upravnih enot še zmeraj ljudje, ki jih birokratizacija in stalni updati postopka begajo na enak način kot nas, arhitekte. In najboljše, najbolj življenjske izkušnje sem, ne glede na takrat trenutno veljavno verzijo zakona, doživel pri tistih upravnih postopkih, kjer je pridobivanje dovoljenja iz »črtenja« in navajanja pomanjkljivosti prešlo v konstruktivno sodelovanje med upravnim delavcem in projektantom. Navsezadnje sta oba »poklicana«, da vsak po svoji moči, znanju in volji prispevata h kakovostni gradnji in urejanju prostora. A medčloveških odnosov, medsebojnega spoštovanja, razumevanja pridobivanja gradbenega dovoljenja kot kompleksnega procesa ne more in verjetno tudi ne želi predpisati nobena oblika zakona.
Zato me ob novih in novih verzijah zakona iskreno žalosti le še dejstvo, da celoten proces poseganja v prostor postaja izrazito linearen – enodimenzionalen. Predpisanih in določenih je vedno več pogojev, človekove samostojne presoje in odločitve, seveda skupaj s prevzemom pričakovane odgovornosti, pa je vedno manj – oziroma je ni več. Upravni delavec, morda celo ustrezno prostorsko izobražen, o vsebinskih vprašanjih ne odloča več. Težnje stroke po uvedbi »mestnih arhitektov« ali strokovnih svetov, ki bi imeli diskrecijske pravice odločanja o posegih v prostor, so s strani zakonodajalca, predvsem pa »gospodarstva«, vedno manj zaželene in v zakonih odsotne. Zato je seveda prav, da opozorim na preprosto in večno dejstvo. Prostor je večplasten, večdimenzionalen in nepredstavljivo kompleksen. Ideja, da bi ga bilo mogoče deklarativno, nedvoumno in za daljši čas zapisati v obliki stavka oziroma člena v uradnem odloku, je v jedru napačna. Vsi poskusi, da bi urejanje prostora – predvsem v stanju, s katerim se dandanes sooča Slovenija – zapisali v vrsticah, odstavkih, členih in aktih, so brez vzporedne aktivne in interpretativne prisotnosti odgovornih, izobraženih in integralnih osebnosti pogubni. V Sloveniji se lokalni pogoji spreminjajo na meter natančno, vsak poseg v prostor je enkraten, četudi se opira na splošna določila prostorskih aktov lokalnih skupnosti. Zato je po mojem iskrenem prepričanju nujno, da na sistemskem nivoju prek procesov izobraževanja, zakonodaje in nadzora skrbimo, da se na relaciji predlog – odločitev vključi tudi faktor osebne presoje. Ob tem se seveda zavedam, da smo tako arhitekti kot uradniki na upravnih enotah podvrženi močnim pritiskom neprostorskih interesov, kar naš položaj postavlja v primež potencialne korupcije. A žal druge možnosti preprosto ne vidim. Noben zakon, noben prostorski akt, noben podrobni načrt ne more predvideti vseh relevantnih okoliščin raznovrstnega slovenskega konteksta, ki v ključnem momentu ločijo ustrezen poseg v prostor od povsem napačnega.
Zato je moj odgovor o ustreznosti aktualnega predloga spremembe zakonodaje razmeroma preprost. Noben, še tako dober zakon ne more nadomestiti neizobraženih, nestrokovnih in neetičnih odločevalcev. Za naš prostorski razvoj, za našo prostorsko identiteto, za našo samobitnost je zato preprosto nujno, da smo sposobni vzgojiti preudarne, odgovorne in od družbe spoštovane osebnosti, na katere z zakonom prelagamo odgovornost o trenutni in bodoči ustreznosti poseganja v prostor. In kako slednje zapisati v zakon – preprosto, in kako obenem zagotoviti ustrezno izobrazbo in strokovno neodvisnost – dolgoročni izziv za univerzo in družbo.
Napisal: Matej Blenkuš
Na fotografiji: hiša v Trebčah, arhitektura: Matej Blenkuš in Katja Cimperman
Objavljeno v Outsider#05, pomlad 2016
Podpri ustvarjanje neodvisne revije Outsider z naročilom!
