Pred nekaj dnevi so avstrijske oblasti oznanile, da bodo po več desetletjih razprav, prepirov, tožb in alternativnih predlogov podrle rojstno hišo Adolfa Hitlerja v Braunau na reki Inn in jo nadomestile z novo. Ker je njena lastnica državi ni želela prostovoljno prodati, bodo hišo s posebnim postopkom prisilno razlastili. Poleg tega bo zaradi dejstva, da je hiša del spomeniško zaščitenega centra Braunaua, potrebna tudi poseg in sprememba avstrijskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, da bo legalna rušitev sploh mogoča. Razlogi za rušenje so znani; v preteklosti je bila hiša za nekatere skrajne desničarje romarski cilj (pa ne le za nemške; menda so jo obiskovali tudi italijanski in francoski simpatizerji, verjetno pa še kdo).

1

Z izbrisom fizičnih ostankov objekta, kjer se je Adolf Hitler leta 1889 rodil in skupaj z družino v drugem nadstropju v najetem stanovanju preživel prva tri leta svojega življenja, avstrijska država ponavlja zavezniško in nemško povojno strategijo fizičnega uničenja sledov osrednjih nacističnih krvoločnežev. Posmrtne ostanke nacistov, ki so jih na smrt obsodili v Nürnbergu oziroma so sami storili samomor, so zavezniki upepelili in pepel raztresli v reke, da za njimi ne bi ostala nikakršna geografsko določljiva sled, ki bi lahko postala mesto čaščenja. Italijani v nasprotju z zavezniško-nemškim modelom še danes dopuščajo neprikrito čaščenje Mussollinijeve družinske grobnice z grotesknim doprsnim spomenikom diktatorja. Rojstni kraji nacistov so bili redkeje na udaru. Tudi zato 71 let po koncu druge svetovne vojne nekoliko preseneti neomajno prepričanje, da je arhitektura na nekakšen nedojemljiv, skoraj fizični oziroma vsaj mistični način povezana z enim izmed nedvomno mnogih ljudi, ki so se v teku stoletij v njej rodili.

V nekaterih medijih se sicer namesto zagotovil, da bodo od hiše ostali kvečjemu temelji, na katerih bodo zgradili novo zgradbo, pojavljajo drugačni nameni: hiša da bo ostala, vendar bo tako spremenjena, da je več ne bo mogoče prepoznati. Dokler ne postane povsem jasno, katero pot bodo ubrale oblasti, pa lahko izluščimo vsaj neizrečeno jedro: podoba zgradbe, kakršna je danes (in kakršna je bila v grobem že vse od Hitlerjevih otroških let), mora biti izbrisana oziroma vsaj kamuflirana. Lokalni pristop do nenavadne zagate je praktičen in, kot lahko morda trdimo, pristno avstrijski. Večina je za podrtje hiše, »pa še grda je,« pristavi ena od Braunaučank. Jasno, hišo, ki ni nikakršni arhitekturni dragulj niti posebej dragocena sestavina mestnega jedra, bi samo na sebi po mojem mnenju lahko porušili, če bi bil razlog drugačen oziroma upravičen. Tako pa ostaja sum, da gre samo za odstranitev lokalne sramote in za odrešitev od nenehnega kritičnega preizpraševanja svoje preteklosti. Sposobnost živeti ob in skupaj s svojo preteklostjo vsak dan, tudi mimo obletnic katastrofalnih dogodkov (za kar se  je dan Hitlerjevega rojstva vsekakor izkazal), šele priča o želji po soočenju s temačnimi poglavji svoje zgodovine.

4

Dogodek postaja še bolj zanimiv, dalj kot beremo retoriko, ki spremlja (zaenkrat enoglasno) politično odločitev. Posebna komisija, ki je bila ustanovljena prav za razsodbo o najbolj primernem pristopu do neimpozantne rumene trške hiše iz 19. stoletja, je oblastem svetovala, da samo rušenje ne bi bilo dovolj. Prazna parcela naj bi namreč napeljevala na že večkrat očitano zanikanje lastne avstrijske zgodovine. Vendar pa se lahko upravičeno vprašamo, ali rušitev in nova zgradba na mestu stare ne napeljuje na popolnoma enak sklep? Rušenje namreč predpostavlja prepričanje, da je fizična substanca zgradbe, njene opeke, omet in ostrešje na mističen način zvezani z Adolfom Hitlerjem. Drugače kot pri raztrosu pepela v reke, ki fizične sledi umrlih v resnici deteritorializira, bo mesto rojstva Adolfa Hitlerja še vedno fizično določljivo, vedno bo ostalo na enakih koordinatah v središču mesta Braunau ne glede na to, ali tam stoji bidermajerska meščanska hiša, ali pa minimalistična sodobna mojstrovina. Morda bodo zgradili celo eko-hišo z zeleno fasado, kot da bi prihranek pri porabi energije in navezava na naravo nekako »nevtralizirala« zlobni diktatorjev duh.

braunau_hitlerhaus_gedenkstein

Edino obeležje, povezano z na rušitvijo obsojeno hišo: kamen iz koncentracijskega taborišča Mauthausen, na katerega so vklesane besede: “Za mir svobodo / in demokracijo / nikoli več fašizma / svarijo milijoni mrtvih”.

Preizkus zrelosti in politične odgovornosti v Avstriji prav gotovo ni, ali je lokalna in državna politika sposobna sprejeti sklep o rušitvi enega zadnjih fizičnih sledov svojega najbolj slavnega in najbolj osovraženega rojaka. Kvečjemu ponovno zbuja dvome v pripravljenost  po odkritem priznanju in razpravi o vlogi Avstrijcev v vojno-uničevalnem stroju Tretjega rajha. Vendar pa pri rušenju Hitlerjeve rojstne hiše ne gre samo za specifično vprašanje zanikanja in brisanja zgodovine – gre tudi za vrnitev še pred kratkim vsaj na videz brezupno zastarele strategije »damnatio memoriae« – prekletstva nad spominom. Egipčanski vladarji so svojim osovraženim prednikom brisali hieroglife na slavilnih napisih, da bi jim – tako so verjeli – z izbrisom iz zapisane zgodovine odvzeli tudi nesmrtnost. Pri starih Rimljanih je bilo prekletstvo nad spominom in uničenje vseh zapisov hujše od smrti. Da se moramo danes, v dobi informacijske tehnologije in vsaj nominalno obstoječim debatam o preteklosti in odgovornosti zateči k buldožerjem in bagrom, da bi »pozdravili preteklost«, pa ni samo smešno, ampak predvsem žalostno. Napeljuje nas namreč k spoznanju, da nimamo drugih orodij za spopad s preteklostjo, ali pa, da prikrito verjamemo, da bi fizična prisotnost »zlobne hiše« negativno vplivala na mlade generacije. Pravi preizkus politične zrelosti naših severnih sosedov bo nedvomno prej povezan z decembrsko ponovitvijo drugega kroga predsedniških volitev kot pa z načrti, ali je mogoče opeko in omet začarati oziroma odčarati, uročiti oziroma odročiti… V politiki in posledično tudi v arhitekturi pa je naenkrat spet preveč mistike in neizrečenega – kar je samo še ena od strašljivih navezav na trideseta leta preteklega stoletja. Upajmo, do bodo politiki od arhitektov sčasoma prenehali pričakovati, da postanejo vrači.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje kakovostnih vsebin spletne in tiskane revije Outsider z naročilom.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja