O mestu in ljudeh

Poskusil bom najprej na kratko orisati zgodovinski razvoj dunajskega urbanizma. Podobno kot veliko drugih evropskih mest je nastal na rimskem kastrumu enakih dimenzij kot denimo Emona. Vindobona, kot se je kastrum imenoval, je ležala ob rokavu Donave. Že v času Rimljanov so cvetele trgovske izmenjave in mesto je kmalu preraslo obzidje kastruma. Srednjeveški Dunaj je z obzidjem objel rimska predmestja. V času turških vpadov so obzidje še utrdili in razširili. Habsburška prevlada nad Turki je zagotovila razcvet mesta v naslednjih stoletjih. Srednjeveško jedro je dobilo obsežna predmestja: Leopoldstadt, Landstraße, Wieden, Margareten, Mariahilf, Neubau, Josefstadt itd. Z rušitvijo obzidja in zgraditvijo znamenitega Ringa se je pričela modernizacija. Gosta urbanizacija je dosegla svoj višek leta 1916, ko je imel Dunaj več kot 2 milijona prebivalcev.

Od mesta se zdaj premaknimo k ulici, od ulice k hiši, od hiše k stanovanju in od stanovanja do njegovega lastnika. Lastnika sta pravzaprav dva. Par. On in ona. Na Dunaju živita več kot deset let. Po študiju sta si našla delo, ki je vpeto v mednarodne poslovne mreže. Ona veliko potuje. On gre pogosto z njo. Na enem od takšnih skupnih potovanj se je udeležil delavnice Jana Gehla, danskega arhitekta, ki je močno zaznamoval razvoj sodobnih mest, predvsem z zagovarjanjem prednosti pešcev in kolesarjev pred avtomobili. Tudi njega je nekajdnevna delavnica zaznamovala. Na mesta je začel gledati drugače. Pravi, da sta v mestu najpomembnejša človek in način, kako človek lahko mesto uporablja čim bolj udobno in z užitkom. Svoja razmišljanja je samoiniciativno začel snovati v konstruktivne, premišljene predloge, ki jih je pošiljal na naslov mestne občine kot pobude meščanov. V mesta sta oba strastno zaljubljena.

Razumeti njuno stanovanje pomeni najprej razumeti mesto, v katerem leži. Josefstadt je 8. dunajsko okrožje. Ustanovljeno je bilo leta 1850. Je najmanjše okrožje in je gosto poseljeno. Zanimivo je, da je v njem živelo največ dunajskih županov. Ulična mreža je gosta, stavbe so visoke, večinoma zgrajene v zadnjem stoletju in pol. Hiše imajo dve fasadi: ulično in dvoriščno. Dvorišča so notranji deli karejev in so mirna in ozelenjena. Ulice so polne prometa in ljudi.

Taka je tudi hiša, v kateri živita on in ona. Pred prenovo je bilo samoumevno nekaj: nič starega naj se ne odstrani. »Kdor se tega ne zaveda, si ne zasluži takega stanovanja,« pravi on. Arhitekturno zasnovo in izvedbo so vodili Alenka Korenjak, Ana Grk in Blaž Kandus iz ljubljanskega biroja Kombinat. Zasnova je zelo preprosta. Originalni prostori ostanejo enaki. Odstrani se le stena med velikima prostoroma na ulični strani. Nastane ogromen svetel prostor, srce stanovanja. V njem se kuha, je, bere, dela, zabava. V njem se preživi največ časa. Nanj se navezujeta knjižnica in predprostor. Na dvoriščno stran pa se odpira spalnica z garderobo. Vmes so sanitarije in kopalnica.

Moj obisk se zaključuje. Debata o mestih, urbanizmu in ljudeh je pri koncu. Ugotovimo, da Dunaj v zadnjih letih doživlja ponovni razcvet. Populacija strmo narašča in v nekaj letih bo dosegla tisto izpred stoletja. Mesto se razvija na tisočletni tradiciji. Staro dopolnjuje novo. Na vseh nivojih, od stanovanja, hiše, ulice do celote. Ko zapuščam stanovanje nimam občutka, da zapuščam intimen prostor. Občutek imam, da je stanovanje urbani del mesta, ki z njim živi, raste in se spreminja.