Ljubljana je nepopolnjeno mesto – o tem smo pred kratkim že pisali. Tudi v časih, ko se je slovenska prestolnica najbolj intenzivno razvijala in gradila, ni niti v centru nikoli povsem popolnila razpoložljivega prostora, ponekod pa ga je z rušenji hiš celo pridobila. Gradbene jame nedavnega recesijskega šoka so le zadnje v vrsti takšnih mestnih praznin, ki jih ustvarjajo nerazčiščeni gospodarski, prostorski, pravni in politični odnosi. Mestne praznine pa so neke vrste lakmusov papir urbane družbe – tam, kjer mesto ni takšno, kot ga sugerirajo vzpostavljene prometne povezave, obstoječe hiše in javni servisi, pomeni, da je nekaj šlo po svoje in mimo želja ter pričakovanj skupnosti. Če je ta »nekaj« poleg vsega deloma celo pokrit z obstoječo zakonodajo, pa je nujen zaključek, da je problem sistemski. Prav takšen lakmusov papir je križišče med Resljevo cesto in Trubarjevo ulico, kjer je mestna občina že pred osamosvojitvijo zasnovala in nato redno urejala majhen park z nekaj klopmi in nekaj velikimi in že starimi drevesi, lastnik zemljišča pa je julija letos celoto porušil in splaniral ter na stranici ob Resljevi postavil »gradbiščno« ograjo, ki služi kot platforma za oglaševanje.

Sekanje dreves letos poleti …

Že na prvi pogled je pri zgodbi nekaj čudnih podrobnosti. Če je bil park javen, kako ima lahko zasebnega lastnika? Park je bil urejen na po drugi svetovni vojni nacionaliziranem zemljišču in je bil v času urejanja torej družbena lastnina. Ker pa ga občina ni nikoli uradno uvrstila med javne površine, je bil v denacionalizacijskem postopku upravičencem vrnjen v naravi. Natančnejši razvoj dogodkov, ki je dejansko javni prostor čez noč spremenil v zasebno zemljišče, porušil javno ureditev in ga ogradil, ima dokaj kompleksno zgodovino, ki je bila nas strani ZAPS in s strani Inštituta za politike prostora že v času samega spornega posega natančno predstavljena javnosti. Nas pa bolj zanima, na kakšen način se na tej majhni parceli v središču Ljubljane kažejo skoraj vse sporne prakse »urejanja« prostora pri nas. Kljub načelno izraženim dobrim namenom in pogosto spreminjajoči se zakonodaji, ki naj bi nepravilnosti omejila, lahko zadnji dve desetletji nemočno spremljamo radikalne posege v javni prostor in njegovo pospešeno privatiziranje. Nekdanji park ob Resljevi, ki – to je treba povedati – ni bil niti oblikovalski niti programski presežek (je pa bil javen!), že kar nekaj desetletij ni bil več »urbana praznina«, ampak artikuliran javni prostor s točno določenim namenom. Urbana praznina, ki kliče po zapolnitvi s »plombo«, je z destrukcijo parkovne ureditve in posekom dreves nastala šele julija letos. Gre za pri nas priljubljeno investitorsko strategijo izvršenih dejstev, manj ocvetličeno rečeno: prostorsko-politično izsiljevanje. V najslabšem primeru mora investitor plačati odškodnino ali izvesti kakšen simbolični izravnalni ukrep. Še bolj skrajne manifestacije takšne strategije na Slovenskem vključujejo »skrivnostne« požige in rušitve nekaterih za lastnike nerentabilnih objektov kulturne dediščine, ki prav tako niso nobena redkost in za katerega v novi zakonodaji obstaja celo legalna možnost v primeru t.i. nepopravljive poškodovanosti.

Začetno trditev, da je izginuli park lakmusov papir slabih praks, moramo skleniti s pripombo o oglaševanju. Tako kot ob robovih mnogih ljubljanskih gradbišč je tudi tu ograja le podlaga za oglasne panoje (ograja sama namreč ne varuje ničesar, saj je postavljena le ob za oglase bolj zanimivi Resljevi, ob Trubarjevi pa ne, tako da je splanirana in prazna parcela pešcem še vedno dostopna). Splošen trend takšnih zemljišč pri nas je, da jih zaradi neperspektivnosti novih gradenj ali dokončanja že začetih investitorji raje pretvarjajo v vedno bolj dobičkonosna podvige same po sebi – gradbišča tako postajajo v času zamrznjene pustinje sredi najbolj elitnih mestnih lokacij, ki z oglaševanjem in improviziranimi parkirišči dajejo lastnikom ob ničelnih vložkih vsaj minimalen dobiček.

Na koncu se je morda vredno spomniti, da se je stanovanjska pozidava na vzhodni strani Resljeve ceste, ki se konča z danes v oči bijoče razgaljeno slepo fasado z vidnim sanitarnim jaškom, gradila v nekih drugih postrecesijskih letih, namreč takoj po koncu velike krize v tridesetih let. Če postopne ponovne rasti domačega gospodarstva ne bi prekinila druga svetovna vojna, bi špekulativna stanovanjska pozidava svoj zmagoviti pohod skoraj zagotovo nadaljevala navzdol proti Ljubljanici in vsaj v elitnem območju Zmajskega mostu pregazila nekdanjo usnjarsko Sv. Petra cesto, danes Trubarjevo ulico. Takšna pozidava bi morda delovala bolj mestotvorno, kar koli že nam ta izmuzljivi izraz pomeni. Po drugi strani pa je drobno, a izrazito urbano merilo Trubarjeve eden redkih mestnih ambientov, kjer se še ohranja razpršen trgovski in družabni ustroj obrtniško-malomeščanskega mesta. To gotovo ni najbolj razsvetljen ambient, je pa avtentičen spomin na predpotresno patriarhalno deželno prestolnico, kar je Ljubljana nekoč bila; navsezadnje Trubarjeva ulica tudi v današnjih hipsterskih časih odlično živi in funkcionira ne glede na to, kaj si o hipsterski (sub)kulturi pač mislimo. Na kratko, ulični utrip je na Trubarjevi vitalen in avtentičen. Zakaj bi bil torej naš ideal nekakšna post-postmoderna hausmanizacija Ljubljane, ki bi ga dosegli s polnjenjem lukenj – menda ne nameravamo graditi malega Pariza 150 let prepozno?
Miloš Kosec