»Javni prostori par excellence«
»Pet ljudi vstopi v sobo s štirimi stoli. Kdo sedi kje? Lahko se igrajo glasbene stole, tako da se za mesta na stolih borijo in vsakokrat bo nekdo ostal brez. To je ena prostorska pogodba. Lahko pa stole postavijo drug poleg drugega in naredijo klopco, na kateri lahko sedijo vsi. To je druga.« Spreminjanje in prilagajanje »prostorske pogodbe«, ki ju v svoji izjavi opisuje Hashim Sarkis, kurator letošnjega Arhitekturnega bienala, smo v zadnjem letu in pol izkusili morda bolj akutno kot kadarkoli prej. Javni prostori – tako zunanji kot notranji – so se iz krajev srečevanja in druženja spremenili v območja nevarnosti, dostopna zgolj pod določenimi pogoji. Imperativ, da moramo pred novim in neznanim virusom zaščiti najranljivejše, je korenito posegel v načine, na katere uporabljamo te prostore, nas za več mesecev hkrati omejil na privatnost domov, osebnih avtomobilov, samotnih sprehodov po naravi. S tem pa pokazal na že prej obstoječe, a slabše vidne (prostorske) neenakosti: nekateri domovi so manjši drugih, ali pa bolj oddaljeni od gozdov in parkov; nekateri posamezniki si izolacije sploh niso mogli privoščiti in so se morali kljub nevarnosti še naprej vsak dan gibati med ljudmi, mobilnost drugih je bila povsem odvisna od javnega prevoza in je tako že pot v trgovino v novih pogojih predstavljala hud logistični problem …
Zato Hashim Sarkis pravi, da ne verjame zares, da je sovpadanje teme letošnjega bienala »Kako bomo živeli skupaj?« z izkušnjo življenja med pandemijo zgolj rezultat naključja. Res je sicer, da so temo določili nekaj mesec pred izbruhom virusa, a vsi ti problemi – »vedno bolj intenzivna podnebna kriza, velike migracije, politične nestabilnosti, rastoče rasne, socialne in ekonomske neenakosti« – so obstajali že prej, ustaljeni politični odgovori nanje pa so se že davno izkazali za nezadostne. Zato se je Sarkis s tem vprašanjem obrnil na arhitekte, rezultat tega klica pa je – sicer dvakrat prestavljen, 22. maja letos pa končno odprt – 17. Arhitekturni bienale v Benetkah.
Program bienala je razdeljen na dva dela, osrednjo razstavo in nacionalne paviljone. Prva je sestavljena iz petih sklopov; vsak od njih predstavlja eno od razsežnosti sobivanja: med posameznimi bitji – v gospodinjstvih, v skupnostih, v mednarodnih skupnosti in na enem planetu. Pri razstavi sodeluje 114 umetnikov iz 46 držav z vsega sveta, med njimi tudi slovenska umetnica in arhitektka Marjetica Potrč (intervju). Skupaj z arhitekti skupine OZEE ustvarja projekt Otok prihodnost, v okviru katerega bodo na kampusu Stockholmske univerze do leta 2022 postavili umeten otok. Ta bo razdeljen na dva dela, pri čemer bo severni del ogrevan in stalno pet stopinj toplejši od južnega, otok pa bo tako predstavljal nekakšen vpogled v prihodnost segrevajočega se podnebja. »Otok prihodnosti« bo tudi poseljen z lokalno floro in favno in bo v naslednjih sto letih – predvidenem času trajanja projekta – služil tudi kot »laboratorij« za bolj ali manj formalno raziskovanje odzivov rastlin in živali na razlike v temperaturi.
Na razstavi nacionalnih paviljonov pa letos sodeluje 61 držav, med njimi prvič Irak, Uzbekistan in Grenada, majhna otoška država v Karibskem morju. Slovenija se predstavlja s paviljonom Skupno v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene arhitekture, ki je plod prve sistematične raziskave in popisa zadružnih domov v Sloveniji. Paviljon so v produkciji Muzeja za arhitekturo ustvarili arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko.
Kot je v pogovoru ob otvoritvi poudarila Martina Malešič, je ustvarjalce pri gradnji zadružnih domov pritegnilo predvsem dejstvo, da je šlo pri tej za dvosmerno mobilizacijo. »Od zgoraj navzdol, saj je projekt opredelila in začela centralna oblast, in od spodaj navzdol, saj so ga nato izvedle lokalne skupnosti same.« Gradnja prvih zadružnih domov se je na poziv Ljudske fronte Jugoslavije začela decembra 1947, prve domove pa so v Sloveniji začeli graditi že spomladi naslednjega leta. Grajeni so bili prostovoljno in udarniško, pri gradnji pa so si lokalne skupnosti pomagale s tipskimi načrti, ki so jih pripravili arhitekti Ministrstva za gradnje. Te so bili, skupaj s praktičnimi nasveti za gradnjo in izbiro lokacije doma, objavljani v dnevnem časopisju, predvsem Slovenskem poročevalcu, in v posebnem glasilu Zadružni dom. Načrti so predvidevali več različnih tipov, prilagojenih tako velikosti vasi (mali, srednji in veliki tip), kot pokrajinskim značilnostim (ravninski, gorski in primorski tip), graditelji pa so načrte nato še dodatno prilagajali glede na dostopnost gradbenega materiala in svojo zmožnost. Kot je v tekstu »Zadružni dom kot arhitekturi projekt«, izdanem v katalogu ob razstavi, zapisala Martina Malešič: »Prvotna ideja je torej bila, da se domovi ne bi gradili po enotni šabloni, temveč bi se razlikovali, sledeč raznolikim značajem pokrajin z njihovo naravno, kulturno in kmetijsko pestrostjo.« Oblast je na ta način za Slovenijo v petih letih predvidela gradnjo 523 zadružnih domov in čeprav ta načrt ni bil uresničen, je do zgodnjih šestdesetih vseeno nastalo več kot 350 domov, ki so se v veliki meri ohranili do danes.
Blaž Babnik Romaniuk pa poudarja, da so zadružni domovi »javni prostori par excellence«. Čeprav so nastali kot del kolhozne politike zgodnjega jugoslovanskega socializma in so imeli zato tudi gospodarsko funkcijo, so hkrati – z dvorano, namenjeno gledališču, filmu in glasbi, ter sejnimi sobami – predstavljali centre družbenega in kulturnega življenja krajev, v katerih so bili zgrajeni. Babnik Romaniuk pravi, da so ta občutek odprtosti in javnosti hoteli postvariti tudi pri oblikovanju paviljona. To so poskušali doseči z dvema povednima elementom: veliko mizo, ki obiskovalce pripravi do tega, da se obrnejo drug proti drugemu, in tako omogoča debato, ter luknjo, izrezano v steno paviljona, ki prostor odpira proti zunanjosti. Paviljon dopolnjujejo še na mizi razporejeni različno veliki leseni stolpci, ki predstavljajo »različnost v tipičnosti« zadružnih domov, element na stropu, sestavljen iz 523 delov, ki predstavlja ambicijo in razsežnost projekta gradnje, ter video režiserja Vida Hajnška. Ob razstavi je izšel tudi katalog, v katerem so v slovenščini in angleščini objavljeni rezultati raziskave ter razmisleki o preteklosti in prihodnosti zadružnih domov. Kot ugotavlja Matevž Čelik, komisar projekta, se zadružni domovi danes namreč spet »ponujajo kot prostori današnje kulturne preobrazbe, ki je potrebna, da bomo lahko spremenili svoj odnos do planeta, na katerem živimo.«
Ali kot v svoji izjavi pravi predsednik Bienala Roberto Cicutto: »Identiteta družbe ali skupnosti sloni na kvaliteti projektov, ki jih je ta sposobna oblikovati za svojo prihodnost.«
Napisal: Martin Justin
Foto: Jana Jocif
