Spoštovani kolegi Matej Gašperič, Matevž Granda in dr. Jernej Markelj,

Čestitam za vašo pobudo za spremembo in dopolnitev Gradbenega zakona in poenostavitev postopkov izdaje gradbenega dovoljenja in oblikovne presoje, ki smo jo lahko prebrali v 19.-ti številki naše revije Outsider!  

Z veseljem se pridružujem vašim predlogom in argumentom za predlagane spremembe. Moram reči, da sem že kar malo obupal, ker so vsa moja pisanja in pozivi na to temo naleteli na molk in/ali nerazumevanje mojih kolegov. Delim prepričanje z vami, da je eden glavnih vzrokov za slabe arhitekturne rešitve in  mizerno stanje prostora prav dejstvo, da o umestitvi objektov v prostor odločajo nekompetenti upravni delavci.

Ob tem pa bi želel opozoriti, da do spremembe Gradbenega zakona v smeri, ki jo predlagate ne vodi prav lahka pot, ker bi taka sprememba ogrozila primat upravnih enot, kot državnih inštitucij (glej obarvane poudarke v mojem pismu spodaj!).

Prepričan sem namreč, da se je prav zaradi tega v zadnjem trenutku ob sprejemanju Gradbenega zakona spremenila dikcija iz soglasij v mnenja, ker pač ni bilo moč zavrniti  argumentov o sodelovanju občin, oz.urbanistične stroke pri izdaji gradbenih dovoljenj.

Želim uspešno rešitev in vas lepo pozdravljam,

Gregor Rihar, univ.dipl.ing.arh., PA

Drage kolegice, dragi kolegi!

Z velikim zanimanjem in veseljem sem prebral letošnjo »prvo« številko Outsiderja od začetka do konca, od spredaj in od zadaj in se vsem vam zahvaljujem  za odlično opravljeno delo!

Zame ta številka namreč ne pomeni samo prvo številko v letošnjem letu, temveč tudi prvo številko, ki sem jo sploh kdajkoli prejel in seveda prebral. Do sedaj sem le sporadično spremljal vašo spletno stran, letos pa sem se,  glede na zanimive vsebine  odločil, da postanem naročnik in redni spremljevalec vašega dela.  Kar sram me je, da sem potreboval leta za to spoznanje.

Kot dolgoletni član ZAPS-a sem s  prav posebnim zanimanjem prebral pogovor z v.d.predsednikom arhitektom Tomažem Krištofom  in bi ob tem želel dodati nekaj svojih misli na dve temi, ki sta bili zajeti v tem pogovoru, in sicer določitev cenovnega minimuma in problematika pridobivanja gradbenih dovoljenj.

Po mojem globokem prepričanju je moč prave cene za arhitekturne storitve, ki bodo omogočile legalno izvedbo del doseči samo z zakonsko uveljavljenim tarifnim pravilnikom, ki bo določal način vrednotenja, obračunavanje in plačilo arhitekturnih storitev, ki jih bodo naročniki storitev dolžni plačati arhitektom, oz.arhitektonskim birojem za izvršene arhitekturne storitve tako kot imajo to že regulirano odvetniki. Dobra osnova za izdelavo takega pravilnika je že uveljavljen cenik arhitekturnih storitev Arhigram, na katerega bi bilo potrebno pridobiti še  soglasje pristojnega ministrstva.

Arhitektura in urbanizem sta nesporno dejavnosti v javno korist in kot taki posebnega javnega pomena, kar bi moral biti zadosten argument za sprejetje. Nadaljevati bi bilo potrebno pred leti začeto delo, z novimi mladimi močmi in elanom.  Zavedam se, da pot do sprejetja ne bo lahka, vendar je potrebno na njej vztrajati.

Problematika izdajanja gradbenih dovoljenj, absurdnost postopkov in enigmatičnost, kot sami ugotavljate je posledica velike napake, pri sprejetju nove zakonodaje in se ne bo rešila, ko se bo stanje »ščistilo«, kot je prepričan kolega Krištof. Rešitev ni v tem, da se na upravnih enotah zaposli več arhitektov in urbanistov, ker upravne enote niso strokovni organ, temveč samo upravni organ, ki skrbi za pravilno in pravno korektnost postopka izdaje gradbenih dovoljenj, kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve ali policije.

Več arhitektov in urbanistov bi se nasprotno moralo zaposliti na občinskih oddelkih za urejanje prostora, ki so po novem zakonu vključeni v postopek izdaje gradbenih dovoljenj.

Naj podrobneje pojasnim namerno ali nenamerno napako, ki se je zgodila pri čistopisu novega gradbenega zakona in so jo sodelujoči predstavniki arhitekturne stroke spregledali.

Tudi sam sem namreč sodeloval pri pripravi novega Gradbenega zakona s svojimi predlogi in mnenji. Vztrajno sem se med drugim zavzemal za to, da se kot obvezni soglasodajalec vključi tudi  urbanistična stroka, to je občinski oddelki za urejanje prostora, kot pripravljalci in skrbniki občinskih prostorskih aktov, ki naj bi strokovno presojali o ustreznosti umestitve novih objektov v prostor.

Po starem Zakonu o graditvi objektov je bila namreč urbanistična in arhitekturna stroka popolnoma  izključena v fazi izdaje gradbenih dovoljenj, če ne štejemo občinskih soglasij za promet, oz. soglasij za priključitev novih objektov na javne ceste.  O umestitvi novih objektov v prostor, kot najpomembnejšem segmentu pri presoji za izdajo dovoljenja za gradnjo pa so odločale referentke in referenti na upravnih enotah, večinoma brez ustreznih znanj in neadekvatne strokovne usposobljenosti.

Z zadovoljstvom in olajšanjem sem sprejel prvo vest, da je v novem zakonu, kot soglasodajalec za presojo umestitve novih objektov v prostor vključena stroka, to je občinski oddelki za urejanje prostora in ne dolgo za tem doživel hladen tuš ob branju čistopisa novega zakona, da soglasja niso več soglasja, temveč samo mnenja, ki jih lahko referentke in/ali referentni na upravnih enotah upoštevajo ali pa tudi ne, kakor se jim zahoče, popolnoma arbitrarno.    Soglasje je namreč pravni akt in kot tako obvezujoče, mnenje pa je samo mnenje!

Argumentacijo tistih, ki so se zavzemali za spremembo v taki obliki in jo uspešno izvedli z utemeljitvijo, kako bodo referentke in/ali referenti na upravnih enotah na ta način razreševali morebitne neskladnosti med posameznimi soglasodajalci, oz.mnenje-dajalci, namreč ne sprejemam in jo odločno zavračam, ker to predstavlja dodaten korak v brezpravje!

Po novem torej referentke in/ali referenti na upravnih enotah »po najboljših močeh« razsojajo o vseh strokovnih vprašanjih v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja, sic!?

Zato je bilo očitno potrebno spremeniti tudi dikcijo in soglasja pretvoriti (samo) v mnenja, kar so na moje presenečenje soglasodajalci (upravljalci komunalne infrastrukture, spomeniško varstvo, ARSO…) mirno sprejeli.

Ne morem se znebiti misli, da je bila ta sprememba sprejeta izključno za to, da se nevtralizira in izniči vpliv občin, oz.urbanistične stroke, to je občinskih oddelkov za urejanje prostora pri presojah o umestitvah novih objektov v prostor, ker bi bil v nasprotnem ogrožen dosedanji primat upravnih enot, kot državnih inštitucij.

Ne samo, da ta sprememba pomeni korak nazaj pri našem stremljenju za boljše in bolj odgovorno urejanje okolja temveč se s to spremembo nesprejemljivo povečujejo tudi korupcijska tveganja.

Zato menim, da je nujno potrebno spremeniti  novi Gradbeni zakon in dikcijo »mnenja« zamenjati z dikcijo »soglasja«!

Toliko za danes in lep pozdrav vsem,

Gregor Rihar