Tako, kot je bila dolga in raznolika kariera Jožeta Plečnika, je barvita in častitljiva tudi zgodovina njegovega poshumnega sprejema in vrednotenja. Pravzaprav se ravno v našem času nahajamo na točki, ko lahko arhitektovih aktivnih šest desetletij primerjamo s prvimi šestimi desetletji po njegovi smrti. Prvi izraziti vrh in sprememba v dojemanju takrat trideset let mrtvega Plečnika se je zgodil z razstavo v Centru Pompidou leta 1986. Šele takrat je spet postal mednarodno prepoznaven v takšni meri, kot je bil za časa življenja na Dunaju in v Pragi, to pa mu je simptomatično utrdilo vlogo in težo tudi v domačih logih. Tuje razstave so bile tudi pozneje odločilne za domače spremembe v mišljenju; triumvirat odločilnih razstav, kamor bi morali dodati še češko-slovensko razstavo o delu na Praškem gradu iz devetdesetih, je letos sklenila majhna, a izredno lepo sprejeta razstava Plečnikovih liturgičnih obrednih predmetov v Vatikanskih muzejih. Triintrideseterica kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev je v merilu in številu morda najmanjša Plečnikova razstava do sedaj sploh, vendar pa ji pomen poleg dejstva, da so objekti zaradi lastništva in lokacij zelo redko skupaj, daje predvsem dejstvo, da je Plečnik z njimi po mednarodnem umetniškem centru vstopil tudi v samo središče zgodovinske krščanske umetnosti v Vatikanskih muzejih.

Škorjančev kelih, 1951; foto: Andrej Peunik/MGML

Na srečo se je razstava, ki je bila v Vatikanu na ogled poleti, jeseni preselila v Mestni muzej Ljubljana, kjer si jo lahko ogledate še do začetka decembra. To je še posebej dragoceno zato, ker so razstavljeni predmeti zelo redko na ogled skupaj v istem prostoru: po zaprtju razstave se bodo spet umaknili vsak v svoj etui in nato v cerkve, župnišča in domove po Sloveniji. Skupaj v pretanjeno oblikovanem razstavnem prostoru pa lepo ilustrirajo načelo »Od žlice do mesta«, ki je v Ljubljansko šolo za arhitekturo prišlo ravno s Plečnikom in tu tudi pognalo korenine. Majhni liturgični objekti so namreč arhitekture v malem merilu, podobno kot so mnoge velike Plečnikove arhitekture pravzaprav liturgični objekti. To velja za religiozni pomen, ki ga je arhitekt pripisoval svojemu ustvarjanju, pa tudi za povsem dobesedno motiviko in prostorske ideje, ki jih je Plečnik obenem lahko razvijal municioznem merilu keliha in urbanističnem merilu prestolnice.

Omanov kelih, 1936; foto: Andrej Peunik/MGML

Kot je v radijskem pogovoru poudaril dr. Krečič, je razstavo v Vatikanu razumeti samo kot korak k mestu, ki Plečniku v mednarodnem merilu zares pripada. To mesto je po Krečičevem mnenju v Sikstinski kapeli skupaj z Michelangelom: v najsvetejšem prostoru zahodne umetnosti, torej. To je teza, ki je smela in drzna, ter seveda popolnoma neprilagojena okvirjem, v katerih smo navajeni razmišljati o slovenskih umetnikih. Kar pa ne pomeni, da ni upravičena – pomen velikega ustvarjalca je v razmerah ljubljanske kotline že od nekdaj naletel na ozke in povsem neprimerne okvirje. Te omejitve se danes zložno nadaljujejo, ker kaže, da lahko Plečnika dobro prebavljamo samo kot turistično znamenitost in »zgodbo«, nosilko prepoznavnosti v tujini. Slabše pa nam gre, ko bi morali vzgajati nove generacije raziskovalcev o Plečniku, predvsem pa, ko bi njegova dela morali varovati pred propadom ali nasilnim uničenjem (Bežigrajski stadion!) kot tudi pred intelektualnim nasiljem (zadnja Sobotna priloga vam nudi lep primer takšnega nasilja, če lahko prebavljate kot čreva dolge in iz arbitrarne zmede porojene stavke …).

Plečnikov kelih, 1956; foto: Andrej Peunik/MGML

Če danes še živimo v zgodovinskem trenutku, ki je od Plečnikove smrti približno enako oddaljeno kot je njegova smrt od prvih samostojnih poklicnih dosežkov na Dunaju, se bo v prihodnjih letih takšno razmerje ena proti ena podrlo: živ spomin na ljubljanskega arhitekta se bo vedno bolj odmikal v temo zgodovine. Figura ustvarjalca bo sledila starejšim umetnikom in se preobražala v mit, ki nam bo vedno bolj oddaljen. Po drugi strani pa spomin na Plečnika ravno zaradi narave njegovega dela nikoli ne bo predan samo zgodovinskim knjigam in standardnim pregledom. Ureditve in arhitekture bodo, vsaj če se bomo z njimi kmalu naučili bolje ravnati, ostale del živega tkiva mesta, naši koraki, pogledi, dotiki in misli pa živ pogovor z vedno bolj oddaljenim ustvarjalcem. Živ in razvijajoč se stik z vrhunsko umetnostjo bo najboljši upor pred ljudmi, ki s Plečnikom razen kot s turistično maskoto ali s protokolarnim darilom nimajo kaj početi.

Miloš Kosec

Postavitev razstave ‘Plečnik in sveto. Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec’ v galeriji Vatikanskih muzejev, Pinacoteci Vaticani. Foto: Andrej Peunik/MGML

Razstava Plečnik in sveto je v Mestnem muzeju Ljubljana odprta še do 8. 12. 2019.

MUZEJ IN GALERIJE MESTA LJUBLJANE – Koncept razstave: Blaž Peršin – Vodja projekta: Maja Kovač – Avtor besedil: Peter Krečič – Kustosinja razstave: Ana Porok – Strokovna sodelavka: Katja Ogrin – Konservatorska priprava eksponatov: Katarina Toman Kracina – Produkcija razstave: Maja Kovač, Eva Bolha, Katja Cimperšek – Oblikovanje: Bojan Lazarevič, Agora Proars

VATIKANSKI MUZEJI – Oddelek za razstavni program: Andrea Carignani, Cristiana Usai – Oddelek za medije: Lucina Vattuone – Oddelek za splet: Rosangela Mancusi – Oddelek za konservacijo: Vittoria Cimino, Matteo Mucciante – Oddelek za dogodke: Ilaria Cerlini – Logistična služba: Fulvio Bernardini

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja