V zgodnjem otroštvu sem se navdušil nad košarko. Na začetku sem spremljal predvsem Olimpijo, ki je takrat domovala v meni bližnji Hali Tivoli, nato seveda tudi slovensko reprezentanco. Tako sem se kmalu navduševal nad najboljšimi igralci na svetu in tudi sam začel obiskovati treninge košarke. Trenerji so od nas zahtevali trdo delo, a o košarkarskih veščinah se je govorilo z določeno mero mističnosti. O najboljših igralcih in njihovih vrhunskih potezah se je brez izjeme govorilo, kot da jim je bila ta izjemna sposobnost položena v zibelko. Tako so za hrbtom podajali, atraktivno preigravali in v serijah z razdalje zadevali samo posebni izbranci, ki jim je usoda namenila to izjemno lastnost. Še posebej je to veljalo za ostrostrelce, ki so lahko zadevali z velike razdalje. »Šuterji«, kot se ta vrsta igralcev imenuje v košarkarskem žargonu, so veljali za posebno vrsto košarkarjev, in prav njihovi »mehki roki« so se, v okolju, kjer sem treniral, največkrat pripisovale mistične razsežnosti. Veljalo je, da to lastnost imaš, torej se z njo rodiš, ali pa je nimaš in je tudi nikoli ne moreš imeti.

Patent za košarkarski koš, 1919

Podobno dikcijo, kot so jo imeli moji trenerji na košarkarskih treningih, sem zaznal tudi pri svojih profesorjih na Fakulteti za arhitekturo. Ko se govori o izjemnih in vrhunskih arhitekturnih delih, se jih pogosto mistificira. Ta arhitekturna dela naj bi imela tisto nekaj več, v njihovi zasnovi je nekaj novega, neki presežek, nekaj, kar nas zaboli, se nas dotakne, nekaj, kar nas pripravi do tega, da pod vprašaj postavimo svoj obstoj na tem svetu, in včasih celo nekaj, kar nas spravi v jok. A skoraj po pravilu se teh oznak ne definira, argumentira ali kakorkoli razloži. Velikokrat se razlage ustavijo prav pri označbi tega presežka in tako namigujejo, da se ta zgodi onkraj zmožnosti našega logičnega mišljenja. Način diskurza nakazuje, da se ta arhitekturni presežek kar zgodi, naša naloga pa je, da ga »začutimo«. Med študijem sem na predavanjih večkrat zasledil, da se arhitekture ne da naučiti, in če jo želimo razumeti, moramo aparate za senzibilnost razviti sami. Tako se mi včasih zazdi, da posamezniki, ki jim je s trdim delom uspelo razviti določeno razumevanje in sposobnost načrtovanja dobre arhitekture, tega ne želijo neposredno deliti z drugimi (včasih nehote), saj bi direktno razpravljanje in razčlenjevanje razblinilo domnevno enkratnost ter čarobno in poetično razsežnost arhitekture. Verjetno pa je, da tudi sami niso zmožni sistematične refleksije, saj je bilo njihovo izobraževanje prav tako odeto v težko zaveso mističnosti.

V košarkarskem svetu se je od mojega zgodnjega otroštva marsikaj spremenilo. Največji premik se je zgodil prav v načinu razumevanja in diskurza o posameznih sposobnostih. Teh ne razumemo več kot nekaj prirojenega, danega in nerazumljivega. Mistična zavesa je odstrta in danes poteze največjih mojstrov sistematično razčlenjujemo in podrobno analiziramo. O teh sposobnostih se ne govori več kot o »čarovniji«, ampak kot o veščinah, ki se jih da razumeti in posledično tudi osvojiti. Poglejmo primer – enega najuspešnejših slovenskih košarkarjev Gorana Dragića. Ko je še kot mlad talent igral za ljubljansko Olimpijo, so ga odlikovali odličen prodor, dobra obramba in soliden pregled nad igro, njegova največja hiba pa je bil zagotovo met z razdalje. Seveda je znal včasih tudi zadeti, a prav tako pogosto je proti košu vrgel pravo »ciglo« (zelo slab met). Iz Olimpije se je odpravil v ameriško ligo NBA, kjer se igra košarka na najvišjem nivoju. Danes je Goran Dragić uveljavljen in spoštovan košarkar najvišjega kova, ena od odlik njegove igre v napadu pa je prav met z razdalje. Uspelo mu je pridobiti lastnost, ki je do nedavnega v košarkarskem svetu veljala za prirojeno. Ta primer dobro ilustrira napredek košarke, ki se je začel s spremembo diskurza in vstopne točke v razumevanje in analiziranje njenih prvin. Tako danes praktično vsak profesionalni igralec iz razdalje zadeva tako dobro, kot so pred dvajsetimi leti zadevali samo izbranci, in zagotovo lahko trdimo, da se danes košarka igra na mnogo višjem nivoju.

Morda se v tem pogledu arhitekturna stroka lahko zgleduje po košarkarski. Morda lahko odstre težko mistično zaveso in poskuša vzpostaviti diskurz, ki se aktivno ukvarja z vprašanji, zakaj in kako je artikuliran arhitekturni presežek ter kaj pravzaprav sploh je. Morda se lahko teh vprašanj loti z večjo mero logičnega in kritičnega mišljenja ter na teoretski, pa tudi na empirični ravni poskuša ugotoviti, kaj so lastnosti vrhunske arhitekture, jih kot take definirati in jasno razložiti. Tako bi stroka lažje stremela k dvigu nivoja celotne arhitekture in posledično celotnega grajenega prostora, in ne samo k ustvarjanju enkratnih in neponovljivih objektov, ki so v prostoru prava redkost. Vsi arhitekturni romantiki, ki se bojijo, da bi tak način mišljenja in delovanja arhitekturo oropal njene čarobnosti, pa se prav tako lahko potolažijo s primeri iz košarke, ki kljub takemu miselnemu in praktičnemu preskoku še zmeraj ustvarja vrhunske igralce, katerih poteze lahko brez slabe vesti označimo za čarobne. Tako menim, da bi tudi arhitektura lahko ustvarila svojega Nikolo Jokića, Giannisa Antetokounmpa in Luko Dončića.

Napisal: Blaž Šenica

Vsebine na spletu in v tiskani reviji se razlikujejo. Z naročilom omogočate ustvarjanje kakovostnih vsebin na vseh kanalih in omogoččate izvajanje Outsiderjevih družbenih akcij.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja