Gradbeni zakon (GZ), ki je nadomestil Zakon o gradnji objektov (ZGO-1), je v postopek pridobivanja dokumentacije za gradnjo in gradnje same prinesel mnogo pozitivnih sprememb. Kljub dobronamernosti pa je nekaj sprememb tudi neustreznih oz. so se zakonska določila, ki so se v praksi izkazala kot slaba, prenesla iz stare zakonodaje v novo. Z namenom konstruktivnega prispevka k izboljšanju razmer v nadaljevanju podajamo konkreten predlog za spremembo zakonodaje.

I. POSPEŠITEV IZDAJE GRADBENEGA DOVOLJENJA

PROBLEM
Prejšnja »soglasja« institucionalnih soglasodajalcev (npr. elektro, vodovod, ipd.) je novi zakon spremenil v »mnenja«, ki za upravni organ niso zavezujoča. S tem je upravnim delavcem neupravičeno naložil odgovornost, da odločajo o stvareh, za katere niso kompetentni, in jim naložil tudi nepotrebno dodatno delo, kar podaljšuje čas za izdajo gradbenega dovoljenja čez vsako razumno mero.

PREDLOG REŠITVE
Vsa »mnenja« iz GZ se spremenijo nazaj v soglasja, ki so za upravno enoto (UE) pri postopku izdaje gradbenega dovoljenja zavezujoča.

ARGUMENTI ZA REŠITEV IN PRIČAKOVANI POZITIVNI VPLIVI
S predlagano spremembo se odgovornost za presojanje strokovnih rešitev v projektu prenese nazaj na kompetentne službe. UE v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako samo preveri, ali vloga vsebuje vsa zahtevana soglasja, ne presoja pa strokovne ustreznosti posameznih soglasij, s čimer se postopek pospeši, roki za izdajo gradbenega dovoljenja pa bistveno skrajšajo.

II. STROKOVNA PRESOJA OBLIKOVANJA STAVBE

PROBLEM
Tako prejšnji zakon (ZGO-1) kot tudi novi GZ poskušata oblikovno varovanje prostora uveljavljati prek mnoštva t. i. »oblikovnih določil« v občinskih prostorskih načrtih (OPN) in občinskih podrobnih prostorskih načrtih (OPPN). Dodaten problem pomeni dejstvo, da je celotna množica (včasih tudi dikcijsko spornih) oblikovnih določil podvržena interpretacijam upravnih delavcev na občinah in UE, ki pogosto tudi niso strokovno usposobljeni za njihovo kompetentno presojanje.
Tako pride do ozkogledih in neživljenjskih interpretacij »oblikovnih določil«. Posledica tega so slabe arhitekturne rešitve, na silo prilagojene neživljenjski dikciji in interpretaciji prostorskih aktov, ter neupravičene zahteve po spremembah in prilagajanju zasnove dikcijam prostorskih aktov z nepotrebnim podaljševanjem postopkov.

PREDLOG REŠITVE

Na občini o skladnosti projektov z »oblikovnimi določili« prostorskega akta oz. ustreznosti glede na celovito specifiko makro- in mikroprostora odloča »občinski urbanist«, ki je predviden po novi zakonodaji (ZureP-2).

Če občina (oz. občinski urbanist) izda mnenje, da projekt ni ustrezen, lahko investitor ali projektant / pooblaščenec zahteva možnost, da projekt predstavi in argumentira pred t. i. »arhitekturnim svetom«.

ARGUMENTI ZA REŠITEV IN PRIČAKOVANI POZITIVNI VPLIVI

Pristojnost za presojanje skladnosti projekta s prostorskim aktom se tako prenese na strokovno usposobljeno osebo na občini – tj. na občinskega urbanista. Občine imajo tako možnost strokovno in življenjsko presojati o ustreznosti projekta glede na zapisana oblikovna priporočila in specifike prostora, ki ga varujejo.
V primeru nesoglasja med občinskim urbanistom in predlogom gradnje dobi investitor s projektantom možnost argumentirane predstavitve projekta, o skladnosti katerega nato presoja in odloči kompetentno telo, ki se ima čas posvetiti tako prostoru kot tudi projektu. Predvideni postopek omogoča, da to lahko stori sorazmerno hitro in za dosegljivo ceno.

– Uvedba takšnega sistema bi bila koristna za prostor, ker omogoča preseganje neživljenjskih določil in njihovih subjektivnih interpretacij, saj se odgovornost za ustreznost odzivanja na pogoje makro- in predvsem mikrolokacije preseli na projektanta oz. na arhitekturni svet.

– Pripravljavci OPN so razbremenjeni odgovornosti, da poskušajo opisno zajeti in ustrezno predpisati vse primere v prostoru.

– Na kulturnovarstveno občutljivih področjih vse kompetence presoje ohrani ZVKDS, ki mora k projektu še vedno izdati soglasje.

– Upravni delavci na UE so odvezani odgovornosti za presojo o stvareh, ki presegajo njihove kompetence.

– Celoten postopek je cenejši in hitrejši, instrumenti pa so dosegljivi posamezniku.

Podprite pobudo s podpisom:

POBUDA ZA POENOSTAVITEV POSTOPKOV IZDAJE GRADBENEGA DOVOLJENJA

Deli s svojimi prijatelji:

   

CELOTNO BESEDILO POBUDE NA TEJ POVEZAVI.

Pobudniki:
Matej Gašperič, u.d.i.a.
Matevž Granda, u.d.i.a.
dr. Jernej Markelj, m.i.a.

4 misli na “POBUDA ZA POENOSTAVITEV POSTOPKOV IZDAJE GRADBENEGA DOVOLJENJA

  1. Komentar uradne osebe na predlagano pobudo poenostavitve postopkov izdaje gradbenega dovoljenja:

    – Pobuda predpostavlja, da so projektanti kompetentni interpretirati določila prostorskih aktov, še posebej določila glede oblikovanja, samo zato, ker imajo arhitekturno izobrazbo. Prav tako predpostavlja, da naj bi bili projektanti pri svojem delu strokovni, pošteni in vestni. Praksa na upravni enoti kaže ravno obratno realnost: projektne dokumentacije so prevečkrat pomanjkljive, z mnogimi neusklajenimi tekstualnimi in grafičnimi podatki, skladnost s prostorkim aktom slabo ali pomanjkljivo utemeljena. Mnogi projektanti zavestno poskušajo zaobiti določila prostorskih aktov, ker je tako želel investitor. Pri tem ne nosijo nikakršne odgovornosti za svoje (slabe) izdelke, saj jih uradniki nimamo časa prijavljati na ZAPS, naročniki projektov pa ustreznih postopkov ne sprožijo. Ob tem naj dodam, da so nekateri projekti pripravljeni tudi zgledno (beri kompetentno).

    – Pobuda predpostavlja, da smo uradniki nekompetentni interpretirati določila prostorskih aktov, samo zato, ker najverjetneje nismo arhitekturne izobrazbe. Praksa na naši upravni enoti kaže, da se za vsak projekt posebej trudimo poiskati ustrezne definicije pojmov, ki jih prostorski akti seveda ne nudijo, tako v strokovni literaturi kot v sodbah Upravnega sodišča, ki se je s kakšnim podobnim primerom že spopadlo. Dopuščam možnost, da ni tako na vseh upravnih enotah.

    – Pobuda nikjer ne omeni dejstva, da naj bi prostorske akte napisale za to kompetnetne osebe (arhitekti?) in ne kdorkoli. Težavo prezapletenih, neuskajenih, neživljenskih določil bi lahko odpravili s sestavo preprostjših vsebin členov, ki bi jih spremljale ustrezne definicije. Ustrezno zapisana določila prostorskih aktov posledično ne bi omogočala možnosti različnih interpretacij (predlog: priloga prostorskega akta z grafičnim prikazom uporabljenih pojmov, izrazov).

    – Občinski urbanist, ki naj bi kompetentno presojal ustreznost projektov, bi bil zelo verjetno podvržen neznosnim pritiskom kapitala, politike oz. župana, ki bi mu omogočal takšno delovno mesto. Dvomim v nepristransko presojanje osebe, ki bi bila v povsem odvisnem razmerju s svojim delodajalcem. Kdor presoja skladnost posegov s prostorskim aktom, bi moral imeti omogočene nepristranske razmere za svojo odločitev. Izkušnje na upravni enoti kažejo, da v trenutnih razmerah občine izdajajo pozitivna mnenja glede urbanizma vsepovprek, brez argumentiranega poglabljanja v projekte, čeprav jih potem velik delež ne pride do gradbenega dovoljenja ravno iz razloga, ker projekt ni skladen z vsemi določili prostorskega akta.

    zapisala Maja Zalar, upravna delavka

    1. Spoštovana ga. Maja Zalar,

      najprej se vam želim iskreno zahvaliti za vaš odziv. Zelom sem namreč vesel, da smo končno uspeli v dialog pritegniti tudi vas – upravne delavce.

      Zahvaljujem se vam tudi za lepo artikuliralo pismo, ki jasno izrazi vaše stališče. Prejeli smo namreč tudi nekaj pavšalnih, lahko bi dejal že kar žaljivih odzivov, na katere niti ne vidim smisla odgovarjati. Vaše pismo pa mi omogoča, da nanj konstruktivno odgovorim.

      Preden pa pričnem z odgovorom, pa želim poudariti, da ko uporabljam besedo “nekompetenten” s tem nikakor nimam v mislih kakega slabega namena. Nihče med nami ni kompetenten za vse.

      Glede prvega dela prve alineje imate povsem prav.
      Da, pobuda predpostavlja – in sam v to globoko verjamem – da so arhitekti, ki imajo za seboj uspešno opravljen petletni študij arhitekture, bolj kompetenti za presojanje in interpretacijo oblikovnih določil prostorskih aktov, kot n.pr. pravniki, organizatorji dela ali celo morda kolegi arhitekti na upravnih enotah, ki so že leta ali desetletja izven arhitekturne prakse.

      Moje osebno mnenje je, da je uradnikom na UE neupravičeno naloženo presojanje skladnosti projekta z oblikovnimi določili. Za to so poklicani mestni arhitekti, ki to storijo v imenu Občine in izdajo ustrezno soglasje.
      Enako velja tudi za presojanje skladnosti projekta z ostalimi strokovnimi podlagami, kot n.pr. priključevanje na komunalno infrastrukturo, zaščita pred erozijsko ogroženostjo, ipd. Pregled skladnosti projekta s temi določili in prjetimi projektnimi pogoji opravijo strokovno usposobljene osebe pri dotičnih soglasodajalcih (oz. sedaj mnenjedajalcih). Nobene potrebe ni, oz. je to celo neodgovorno, da se z odločanjem o tem nato še enkrat obremenjuje upravnega delavca.

      Prav imate tudi glede drugega dela prve alineje – t.j. da projektanti mnogokrat skušamo zaobiti določila prostorskih aktov. Žal tej trditvi dodate že kar malce žaljiv dodatek: “… ker je tako želel investitor”. Kot da smo vsi arhitekti lakaji pohlepnih investitorjev. Ne rečem, da se sem ter tja to ne dogaja.
      A kljub vsemu – ali ste morda kdaj pomislili, da skušamo – pogosto povsem neživljenska določila – zaobiti zato, ker nam tako zapoveduje naša lastna vest in strokovna etika.

      Osebno sem imel že večkrat primer, da so uradniki določila interpretirali maksimalno možno ozkogledo. In ko sem si vzel čas, da sem – ne samo v obrazložitvi ampak celo osebno na sestanku – utemeljil mojo rešitev, sem bil celo deležen banalnosti, da se je uradnik z menoj sicer strinjal in mi ob enem dobronamerno svetoval, kako naj iznakazim mojo arhitekturno rešitev, da bo “šla skozi”. Žal na to ne morem in ne želim pristati.

      Naj ob tem tudi jaz povem, da imam tudi jaz zelo različne – med njimi tudi zelo dobre – izkušnje z različnimi UE in upravnimi delavci. Dodal pa bi še, da za stanje, kjer temu ni tako, ni nujno krivda na ljudeh, ampak na zakonodaji, ki je v tem delu preprosto slaba in zaposlenim na UE nalaga odgovornost za nekaj, kar jim ne bi smela.

      Kar se tiče druge točke se ne strinjava.
      Nikdar nisem dejal, da so / ste uradniki nekompetentni interpretirati določila prostorskih aktov na splošno.
      Omejli sem se le na, že prej omenjena oblikovna določila in druge strokovne pogoje.

      Kot rečeno s tem nisem želel nikogar omalovaževati. Vsakdo med nami je izobražen in strokovno usposobljen za določeno področje.

      Tudi ko greste na operacijo srca ali sedete v letalo, za kirurgom ali pilotom ne stoji upravni delavec in mu odobrava vsako potezo. In tudi arhitekt ne stoji za pravnikom, ko zastopa stranko na sodišču in ne odloča o njegovih dejanjih. Zakaj? Ker arhitekt v načelu ni kompetenten, da bi presojal in odločal o tem.

      Kot rečeno že zgoraj – z nekaterimi UE in posamezniki imam tudi pozitivne izkušnje. In samo vesel sem, da se tudi na vaši UE trudite. Bojim se le, da v določenih primerih, vaš trud z doslednim upoštevanjem pravnega pogleda na problematiko, povzroči morda celo več problemov kot manj. Vsega se v OPN in OPPN preprosto ne da zapisati. In to še posebej velja za tako občutljivo področje kot so oblikovna določila.

      Kako bizarnim interpretacijam so lahko, gledana skozi strogo pravno logiko, podvržena določena oblikovna določila, sem skušal v zadnjem tednu ponazoriti s kupom primerov iz prakse, ki sem jih objavil na nekaterih družabnih medijih.

      Sicer pa vam na to temo predlagam tudi branje izredno dobrega članka v enem od prejšnjih OUTSIDER-jev, ki ga je napisal dekan Fakultete za Arhitekturo – prof. Matej Blenkuš.

      Da.
      Se strinjam z vašo tretjo alinejo.
      Prostorske akte so napisali arhitekti – urbanisti.
      In – ponovno zaradi zakonodaje – je v njih danes napisano prej preveč kot premalo.
      A še enkrat… ideja, da se da v oblikovna določila vse zapisati in predpisati tako enoznačno, da bo uradnik samo šel skozi projekt in delal kljukice, je iluzija. In poleg tega takšen sistem tudi ne prinaša oz. vzpodbuja arhitekturnih rešitev, ki bi bile najboljše za prostor in ljudi – kar naj bi v načelu bil temeljni smisel prostorskega akta.

      Drugi problem je, da prostorski akti včasih pokrivajo izredno široko in raznoliko področje. In tudi tu ni rešitev, da se predpiše več, temveč raje manj.

      Arhitekt – projektant je nato tisti, ki se poglobi v mikro in makro prostor in je dolžan priti na dan z najboljšo možno rešitvijo.
      Njegovo rešitev pa mora ustrezno in življensko evaluirati za to strokovno usposobljena oseba. In za evaluacijo po oblikovni plati to pač ni uradnik z izobrazbo neke druge stroke.

      Tu – v četri alineji – imate verjetno deloma prav.
      A še vedno to ne pomeni, da je rešitev v tem, da vam srce operira upravni delavec, ker je kirurg pod pritiskom delodajalca, da uporabi najcenejše metode in materiale.

      V pobudi smo se oprli na institut občinskega urbanista, ker je le ta že uveden z novim zakonom.
      Se pa strinajm, da bi, prav zaradi vašega gornjega pomisleka, kazalo morda to oblikovno preveritev zapeljati tudi drugače. Morda to niti ni toliko potrebno za vsako individualno hiško. Za vse večje projekte pa se strinjam, da bi bilo to vsekakor na mestu.

      Da ne izumljamo tople vode, je v tujini na voljo dovolj dobrih primerov, kot n.pr. regijska arhitekturna komisija, katere člani se menjajo ali celo izbirajo po naključju iz določenega vnaprejšnjega nabora, ipd. Določeni kolegi se bolj spoznajo na to področje in ne dvomim, da bodo lahko predlagali kako boljšo konstruktivno rešitev.

      Vedno seveda lahko obstaja dvom v takšno ali drugačno navskrižje interesov in / ali koruptivnost.
      A v primeru, da pristanemo na to logiko, tudi upravni delavci niso nad tem dvomom.

      Kakorkoli že to zapeljemo – ključno se mi zdi le, da o tem (o skladnosti z oblikovnimi določili) odločajo kompetentni ljudje iz stroke.

      Menim namreč, da je varovalk v sistemu dovolj.
      In, kot ste morda opazili, smo v pobudi ohranili zahtevo po spoštovanju določil prostorskih aktov – kakršnikoli že so. Želimo se le izogniti bizarnim interpretacijam teh določil, ki so nedvomno v škodo vseh.

      Škodo projektantov, ki se morajo boriti s takšnimi interpretacijami, če želijo vestno opraviti svoje delo.
      Škodo upravnih delavcev, ki jim je neupravičeno naloženo kup dodatnega nepotrebnega dela in odgovornost.
      Škodo investitorjev, ki so podvrženi dolgotrajnim prostopkom pridobitve dovoljenj.
      In, ne nazadnje, škodo prostora, v katerem živimo mi vsi.

      S spoštovanjem
      Matej Gašperič, arhitekt

  2. Pobudo pozdravljam kot poskus uvajanja, sprotne, vsebinsko celovite in strokovne komunikacije med akterji udeleženimi v vsakokratnem procesu nastajanja in preoblikovanja življenskega prostora.

    V njej vidim tudi nekaj nerodnosti in pristranskosti, oz. številne možnosti za nadgradnjo. Predlog se dotika kompleksnega polja družbenega delovanja pri čemer se omejuje na zgolj nekaj vidikov: hitrost oz učinkovitost dela, pristojnosti in večjo ustvarjalno svobodo pri reševanju problemov. Osebno se mi hitrost oz. počasnost postopkov pri časovno in materialno tako inertnem in javnemu rezultatu kot je gradnja ne zdi sporna, pod pogojem, da je čas potreben zanje dejansko namenjen za aktivno iskanje in zorenje najboljše rešitve in ne za čakanje na arbitrarno (ne)komunikacijo.

     Pristranskost vidim recimo v tem, da je napisana kot da predvsem zakonski akti kot neživljenski, preveč splošni in togi povzročajo probleme in ovire na poti do boljših rešitev v prostoru. To je v marsičem res, a hkrati vemo, da se soočamo tudi z velikim številom realiziranih predlogov, ki so iz najrazličnejših subjektivnih vzrokov in okoliščin (tudi slabih arhitekturnih zasnov) egoistični in ne dosegajo potenciala, ki ga prostor za doseganje najbolj splošnih in hkrati predvsem kulturnih in naravnih družbenih ciljev ponuja in omogoča v vsej svoji celovitosti.  

    Eno od nerodnosti predloga vidim v naslednjem: možnost, da pobudniki predlog, potem ko je bil ta s strani občinskega urbanista zavrnjen, predstavijo še pred urbanističnem svetom, se lahko razume kot slabljenje strokovne avtoritete, ki bi jo pristojni urbanist ves čas praviloma moral imeti. Temu bi se dalo izogniti v kolikor bi bil instrument predstavitve svetu dan obema stranema kot možnost občasnega iskanja rešitve v širšem krogu strokovnjakov.

    Naj, pa čeprav le površno in na hitro, nekoliko širše odprem polje razmišljanja in delovanja, ki se ga dotika predlog: 
     
    Za boljše in lažje doseganje soglasij in dobrih rezulatov v grajenem okolju nedvomno potrebujemo prakso z bistveno večjo stopnjo neposredne komunikacije in celovite osebne presoje, takšno, ki bo omogočala kreativne, dolgoročno premišljene in precedenčne rešitve, torej take, ki bodo lahko zgled za naslednja ravnanja. Da bi to v resnici lahko postale, rabimo na vseh stopnjah odločanja povratne zanke, ki bodo omogočale, da dobri primeri, za katere lahko rečemo, da zanje velja, oz. da je zanje mogoče pridobiti družbeni konsenz, v prostoru ne bodo osamljeni ampak bodo v procesu nastajanja novih primerov predstavljali zavezujoče (beri: jasno in prezentno) izhodišče za aktualno delo in napredek. Dobre rešitve naj se skozi prakso ohranjajo, ponavljajo in dopolnjujejo, ter postajajo standard, slabe pa opuščajo oz popravljajo. 

    Govorim o doseganju rešitev, ki so v skladu z osnovnimi in bistvenimi cilji družbe, tiste, za katere, kot že rečeno velja, da je zanje možno oblikovati oz. za katere, na primer z ustavo, že obstaja, najširši družbeni konsenz. To so obče človeški cilji kamor poleg vseh splošnih človekovih pravic sodijo prizadevanja za varno, stabilno, zdravo in čisto okolje (zdrava zemlja, zdrava zrak in voda, vitalnost, stabilnost oz. pestrost eko-sistemov…) To nas vse usmerja k dobro premišljeni zadržanosti do ekspanzije gradnje in škodljivih posledic, ki jih ima gradnja na prostor. V Evropi že poznamo okolja, kjer so se prebivalci odločili in zavezali k ničelni (0) stopnji rasti pozidave. To pomeni, da družba ne gradi več na ledini – izven obstoječih stavbišč oz. le ta, v kolikor odstopajo od racionalnih pogojev grdadnje, takšnih, ki omogočajo eko logično in ekonomično učinkovito dostopnost in komunalno oskrbo, nadomešča! z njihovim ekvivalentom znotraj in ob robovih naselbinskih struktur. 
    Takšna zavestna in jasna omejitev, ki jo glede na kritično stanje razpršenosti v prostoru potrebuje tudi Slovenija nujno vodi v odločen prehod od današnjih kvanitativnih meril in ciljev h kvalitativnim merilom razvoja. Spoštovanje in razumevanje nujnosti prizadvanj v luči posledic dosedanjih podnebnih sprememb pomeni novo paradigmo in zavestno drugačno angažiranost vseh udeležencev v procesu.  Človek si želi, da bi nas koraki, ki jih deloma spodbuja in vsebuje tudi ta pobuda, postopoma vodili od birokratsko togih (legalističnih in potencialno povsem umetnih) mehanizmov odločanja naprej, k večji organskosti in bolj celoviti in stvarni presoji vsakega posameznika; k temu, da ljudje ne bomo vse bolj in bolj ujeti v svoje interese, svoje specialnosti in ločene pristojnosti ampak bo lahko vsak kot strokovnjak iz svojega ožjega področja znanja, ali laik na podlagi svojih vrednot in izkušenj kreativno in zavestno prispeval k smiselnosti in skladnosti celote. V luči tega ideala, ki kaže smer, se na sveže postavljena figura lokalno pristojnega človeka/arhitekta/urbanista lahko po dolgem času, ko so v prostoru prevladovale po interesih in znanju ločene namere in pristojnosti, pokaže in vzpostavi kot vloga dirigenta v orkestru, kjer izvajalci razumejo in cenijo stvarno in dragoceno celoto skladbe, ki jo izvajajo.

    Lep pozdrav!

  3. Predlagam še dopolnitev predloga:
    – soglasodajalci imajo rok max 30 dni in velja staro določilo če se ne odzove pomeni da nima pogojev oz. je soglasje dano (ne pa sedaj ko mora UE prosit mnenjedajalce da se izjasnijo)

    – Gradbeno dovoljenje se lahko razveljavi kadarkoli vkolikor se ugotovi napake ali hude kršitve v postopku (zavajanje UE z netočnimi podatki kot rec. kanalizacija ø1250 tretirana kot nezahtevni objekt) ter materialna in kazenska odgovornost kršitelja (tudi UE kar je bilo že v ZGO davnega leta 2007).

    – Pogoj za vpis v kataster stavb je uporabno dovoljenje!!! (ne pa sedaj ko imamo sicer evidenco vsega tudi “pasjih ut” a od tega pol objektov nelegalnih – neskladnih da ne omenjam nevarnih)

    – Aktivno delovanje inšpekcijskih služb tudi ob nedeljah, odzivnost na vsako prijavo kot policija, vkolikor je lažna krije strošek prijavitelj.

    Potem pa se lahko gremo pravno državo po zgledu Avstrije ko si noben ne upa delati brez računa, brez ustrezne dokumentacije,…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja