Ob branju opisa gledališke predstave Hlapec Jernej in njegova pravica v priredbi in režiji Žige Divjaka, ki je imela premiero prejšnji teden v Cankarjevemu domu, mi je grenak nasmeh na ustnice zvabil naslednji odlomek: »Izkoriščanja in človeka komaj še vredno življenje nam ni treba iskati v oddaljenih deželah, dovolj je, da se ozremo po naših ulicah. Najeti izvajalci pristaniških storitev v Luki Koper, čistilke na šolah, gradbeni delavci na naših promenadah, vozniki avtobusov na naših izletih, mladi arhitekti v elitnih birojih …« Omemba arhitektov je kajpak v celoti upravičena: če so bili še pred desetletjem ali dvema arhitekti skoraj brez izjeme omenjani v isti sapi kot drugi značilni ugledni poklici srednjega sloja: zdravniki in odvetniki, je situacija danes, po gospodarski krizi in velikem prestrukturiranju trga delovne sile, ki mu je služila za izgovor, povsem drugačna. Kako sta se arhitekt in arhitektka iz zaželenih bodočih zeta in snahe (malo)meščanskih rodbin spremenila v nekoga, ki bi pravzaprav moral uporabljati zadnji vhod za služinčad in akviziterje? Dobro izobražen in visoko kvalificiran kader, ki mora ne le ob vstopu na trg delovne sile, ampak pogosto še leta pozneje, računati s prekarno zaposlitvijo, dolgimi urami dela, odsotnostjo dodatkov in ugodnosti redne zaposlitve ter plačilom, ki največkrat bistveno ne presega minimalne plače, je v vsem razen v stopnji izobrazbe opis skrajne degradacije cele generacije neke stroke. Premalo pa se sprašujemo, kako kakovostno okolje sploh lahko zasnuje časovno izčrpana in finančno podhranjena delovna sila. Kot naročnik bi si vsaj jaz želel, da bi mi prostore, v katerih bom preživel naslednjih nekaj desetletij, zasnoval kdo, ki mu veselje do življenja ni tuje …

Foto: Peter Bennets

Kompenzacija mladim arhitektom za ves ta manko sta »svoboda« in »kreativnost« – lastnosti, ki prekarca vsaj nominalno ločita od bolj klasičnega proletariata, delodajalca pa obenem sumljivo malo staneta, četudi za povrh navrže še nekaj delovnih izkušenj in referenc. Te slednje naj bi bile kar vsesplošna valuta mladih prekarcev, čeprav je njihovo vrednotenje hudo vprašljivo. Enačba statusa sodobnega, dobro izobraženega arhitekturnega proletariata je torej:

(Materialni) status prekariata + (nematerialna) samouresničitev

Kar finančno in statusno bolj pogosto kot ne znese:

Minimalec + 0

Četudi bi, sodeč po kulturno vsiljenih predstavah, naivneži lahko sklepali, da je realnost nesebične in entuziastične arhitekturne mladeži prej:

Minimalec + ∞

Kako smo prišli do te točke? Na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo sem začel študirati leta 2005, kar pomeni,  da smo, ko smo začeli s kolegi nekako v tretjem letniku nabirati izkušnje po birojih, ravno vstopili v prvo leto svetovne gospodarske krize. Do takrat in še nekaj let čez je delovni tempo večine birojev sicer trpel od precej predolgih urnikov, vendar pa niti status zaposlitev niti plačilo nista bila pod vprašajem. Ko pa se je začel sesipavati in vase sesedati naš celoten gradbeni sektor, je udarilo tudi po arhitekturnih pisarnah. Ena za drugim so se začele odpovedovati pogodbe najprej pogodbenim izvajalcem, nato zaposlenim. Tistih nekaj arhitektov, ki so še lahko računali na občasno delo (pogosto je šlo samo še za lastnika birojev), pa so se prekvalificirali v svobodne umetnike, s.p.-je in podobne sodobne prekarne oblike.

Krizna leta so minila, čeprav danes v grafe s petodstotno letno rastjo gledamo precej bolj nezaupljivo in s strahom kot v zlati dobi špekulativnih norij na začetku tisočletja. Prikrita delovna razmerja, prekarnost in slaba plačila pa niso minila, nasprotno: v večini primerov so ostala zaposlitveno pravilo. To je prvi pokazatelj nadvse uspešnega prestrukturiranja trga delovne sile: operacije, ki je krizo izrabila za nadaljnje zniževanje pravic in standardov zaposlitev. Strah pred ponovitvijo »sedmih suhih let« se je pri arhitektih in drugih t.i. kreativcih uspešno spajdašil z ideologijo samouresničitve ter hudo zavajujoče razumljene svobode (ta je reducirana skoraj izključno samo na svobodno tržno izbiro, kjer je edini arbiter vrednosti dela njegova tržna uspešnost). Zraven se je vpletel vsaj po mojem mnenju še hudo zmoten poziv 99% proti 1%, kot da bi živeli v 19. stoletju in kot da bi nam, mnogim in revnim, vladalo majhno število s cilindri kritih bogatašev. Resnica je, kajpak, precej bolj banalna, pa zato nič manj strašljiva. Svobodnjaštvo arhitekturnega poklica skupaj s prekarnimi delovnimi razmerami je povzročila, da je sistem izkoriščanja lepo razdrobljen po skoraj vseh njegovih členih; prekarci imajo pogosto tudi prekarne nadrejene in celo lastnike, ki se bojujejo za vsako naročilo posebej. Menda imamo vsaj v arhitekturi še vedno težave z razumevanjem dejstva, da samo zato, če si izkoriščan, še ne pomeni, da ne moreš tudi sam izkoriščati naprej, oziroma, da ne moreš izkoriščati tudi sam sebe.

Foto: Ragesoss

Ideološka fragmentiranost in vsiljeno svobodnjaštvo arhitekturnega poklica kajpak ne pomeni, da bi se morali vrniti v obdobje gigantskih državnih birojev; majhne kreativne enote so za kakovostno arhitekturo nujne in zdrave, vendar pa se samo zato ne bi smeli odpovedati skupnemu in nefragmentiranemu nastopu na polju obrambe delavskih pravic. Podobno, kot bi se morali skupaj boriti za pravilno razumevanje terminov »svoboda« in »kreativnost«, tako, da jih ne bi prepustili zlorabi »ekonomskih optimizatorjev« in (samo)izkoriščevalcev. Kakovostno individualno in svobodnjaško delo je mogoče samo skozi kolektivno obrambo delavskih pravic. Pri tem pa ključno vlogo igra tudi samokritika oziroma razumevanje lastne strukturne vloge v pervertiranem sistemu dela in proizvodnje vrednosti v arhitekturi. Ta sestavek je imel do te točke značaj tožbe v enem pomenu besede: (pri)tožba nad razmerami na trgu delovne sile v arhitekturi. Zaključni odstavek pa bo privzel značaj tožbe v drugem, pravnem pomenu.

Pogosta realnost zaposlitev slovenskih arhitekturnih birojev je majhno jedro lastnikov oziroma stalno zaposlenih, ki ga po navadi po številu nekajkrat prekaša sistem svobodnjakov, s.p.-jev in svobodnih kulturnikov, ki pa svojemu zaposlovalcu vsak mesec izdajajo račune za sodelovanje. Takšno sodelovanje je po črki naše zakonodaje vsaj sporno, če ne kar nezakonito – in ni čudno, da se to dejstvo po birojih ne omenja prav pogosto. Če pri nekem sodelovanju obstajajo naslednji elementi:

• prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca,
• plačilo za delo,
• osebno in nepretrgano opravljanje dela,
• opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca,

gre za delovno razmerje in je po zakonu potrebno skleniti pogodbo o zaposlitvi. V primeru, da pogodba o zaposlitvi ni sklenjena, gornji elementi pa so v posameznem primeru izpolnjeni pa je obstoj delovnega razmerja (tako za nazaj kot tudi za naprej) možno relativno preprosto iztožiti na delovnih sodiščih. Zdaj pa si hipotetično predstavljajmo vrsto takšnih tožb arhitekturnih svobodnjakov na sodiščih: ali ne bi bila to dejanska kolektivna akcija prekarcev, ki bi imela zelo oprijemljive posledice na razmere in plačilo arhitekturne delovne sile? Premagati bi bilo treba samo še največjo oviro, fragmentiranost in skoraj anarhično svobodnjaštvo arhitektov, ki pa bolj kot zaradi kreativne svobode vztraja zaradi discipliniranja delovne sile in nižanja delovnih stroškov …

Miloš Kosec

Zahvala za pravni nasvet gre Jutri Lotrič.