O odprtem pismu anonimnih študentov arhitekture, ki je pred kratkim prišlo v javnost in v katerem opozarjajo na nekatere primere slabe prakse arhitekturnega dela in zaposlovanja, je na tej spletni strani že pisal Miloš Kosec. Moram opozoriti, da pismo odstira le del problematike in se ne dotakne jedra problema, ampak analizira le del posledic. Posledica pisma pa je lahko nepotrebna stigmatizacija statusa samozaposlenega v kulturi (ali s. p.).

Jedro problema arhitekturnega poklica je nekje drugje in problem je precej bolj preprost, kot se zdi: v arhitekturi ni veljavnega cenika, ki bi se ga morali arhitekti držati. To je to. Če bi rešili ta problem, bi se posledično uredila tudi večina pogojev dela v arhitekturi in del težav, ki jih navajajo študenti v pismu.

Sliši se sicer preprosto, vendar ni. Cenik namreč obstaja. Objavil ga je ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor). Objavil ga je tudi DAL (Društvo arhitektov Ljubljana). Trenutno je v veljavi četrta verzija, ki je usklajena z aktualno zakonodajo. Če ste zgornjo povezavo odprli in se prebili skozi kompleksno tabelo, ste morda opazili prvi problem »cenika«. Priporočena vrednost investicije je zapisana kot 600–800 €/m². Sledi preprost izračun GOI (gradbeno-obrtniških del) za 150 m² velik objekt: 120.000 €. Sam imam nekaj izkušenj v arhitekturi in zdi se mi, da je ta cena prenizka. Običajno je realna vrednost GOI okoli 1.000 €/m², in to za manj zahtevne objekte. Zakaj torej zbornica v »ceniku« že v izhodišču znižuje vrednost arhitektovega dela, mi ni jasno. Drugi problem »cenika« in najbolj absurdno pri vsej stvari pa je to, da se ga ni treba nikomur držati in se ga niti nihče ne drži. Pa to ne pomeni, da arhitekti privijejo ceno v višino. Nasprotno, raje pljunejo v lastno skledo in že v izhodišču prenizki ceni dodajo še kakšnih 20–50 % popusta. Nekoč mi je profesor s fakultete priznal, da če doseže 80 % cene po »ceniku« ZAPS, je že zelo vesel. Ta izjava morda najbolje razloži vir nezadovoljstva študentov v omenjenem pismu.

Mislim, da je dobro, da imajo profesorji arhitekture svoje arhitekturne prakse. Tako se prenaša živo znanje iz prakse do študentov. Arhitektura je konec koncev v svojem bistvu »le« obrt. Mislim pa, da bi bilo prav, da bi profesorji, ki imajo že s svojo pozicijo boljše izhodišče na trgu (da ne govorimo o tem, da imajo zagotovljen reden prihodek), dosegali vsaj 120 % cene iz »cenika« ZAPS. To bi ustvarjalo boljše pogoje za celotno stroko.

Nedolgo nazaj sem imel pogovor v enem od avstrijskih birojev, ki naj bi pripravljal projekt v Sloveniji. Takrat so bili v fazi dogovarjanja o honorarju za projekt z investitorjem. Šlo je za večji, zahtevnejši objekt. Partnerica v biroju me je zgroženo vprašala, ali je res, da je v Sloveniji cena za celotno projektno dokumentacijo 4 % od cene investicije. Ja, res je. V Avstriji je 13 % ali vsaj 10 %. Pod to ne morejo iti, ker bi sicer biro financiral projekt. Namreč, v Avstriji redno zaposleni arhitekti rišejo s programi, ki imajo originalne licence (običajno na iMacu), projekte, ki so v dveh, treh letih dejansko zgrajeni, v prostorih, ki imajo poleg delovnih mest tudi knjižnice in delavnice za makete, ter povrhu vsega prejemajo še 13. in 14. plačo, ki sta davčno manj obremenjeni. Običajno delajo 8 ur na dan in nadure so plačane. Stroški bivanja v Avstriji pa niso bistveno višji kot pri nas.

(Da ne bo napačne razlage navedenega: študent mora tudi v Avstriji po diplomi pridobiti izkušnje in tudi tam obstaja status »svobodnjaka«, ki ga nekateri koristijo, nekateri pa izkoriščajo in tudi ko dobiš redno službo, obstaja preizkusna doba, ko te lahko odpustijo. Tudi v Avstriji biroji odpuščajo in nima vsak arhitekt dela. Je pa celostno področje arhitekturnega poklica veliko bolj urejeno in predvsem cenjeno.)

Vrnimo se v Slovenijo in k drugemu delu problema. Pri nas nikoli ne veš, koliko časa boš potreboval, da pridobiš gradbeno dovoljenje. Po zakonu naj bi bil rok omejen na 2 meseca od oddaje popolne vloge. Redkokatera vloga je popolna, ker se ob vsej spreminjajoči se zakonodaji in kompleksnosti projektne dokumentacije vedno lahko najde kakšna manjkajoča vejica, ki je razlog za dopolnitev in dodatna 2 meseca za upravni postopek. Ta lahko traja od nekaj mesecev pa do nekaj let. Pravnomočno gradbeno dovoljenje je za arhitekta velika zmaga, ki jo doseže z velikimi napori in veliko dodatnega vloženega dela (ki pa je že v izhodišču podcenjeno oz. sploh ni predvideno).

Zdaj pa si predstavljajte, da je objekt, ki ima po »ceniku« ZAPS ocenjeno vrednost 120.000 €, zgrajen za 150.000 € in na koncu na trgu prodan za recimo 350.000 €. Arhitektov honorar za nekajmesečno delo – ali celo nekajletno – se giblje okoli 4 % od investicije in znaša ok. 6.000 €. Nepremičninski agent pa zaračuna 4 % od tržne vrednosti posla, kar je v tem primeru okoli 14.000 €. Vložek dela pa se bistveno razlikuje.

To sta, po mojem mnenju, fronti, kjer bi se stroka morala boriti za boljše pogoje dela v arhitekturi, torej minimalni tarifnik (s sankcioniranjem dampinških cen) in boljša zakonodaja na področju prostorskega urejanja. Tega bremena ne morejo nositi posamezni biroji. To je odgovornost zbornice in zakonodajalcev.

Plečnik, neoliberalec pred neoliberalizmom?

V tem zapisu pa ne morem mimo Plečnikovega citata »Maul halten und weiter dienen«: drži gobec in delaj naprej, s katerim Miloš Kosec zaključi svoj komentar pisma študentov arhitekture. Plečnik je to res izrekel (oz. zapisal), vendar ne v kontekstu pod plačanega dela (čeprav se je sam običajno odrekel honorarjem). Zgodilo se je, ko so Plečnikovi študenti na mizi v risalnici kot po naključju pozabili knjigo Augusta Perreta. To je bilo viharno obdobje prehoda v moderno družbo. To je bilo obdobje rojstva modernizma v arhitekturi. S to gesto naj bi študentje spodbodli konservativnega Plečnika. Knjiga se je po nekaj dneh spet pojavila na mizi s Plečnikovim pripisom: »Maul halten und weiter dienen.« Ob tem naj bi tudi izjavil, da tega, kar zna Perret, Plečnik ne zna, in tega, kar zna Plečnik, Perret ne zna. Plečnik se ni podrejal in ni kopiral, Plečnik je bil mojster.

Obstajajo interpretacije Plečnika kot postmodernista pred postmodernizmom. Nevarno in škodljivo pa bi bilo, če bi se zaradi citiranja Plečnika v napačnem kontekstu poleg te lucidne postmoderne interpretacije pojavila še tista iz naslova tega odstavka.

Matevž Granda