O odprtem pismu anonimnih študentov arhitekture, ki je pred kratkim prišlo v javnost in v katerem opozarjajo na nekatere primere slabe prakse arhitekturnega dela in zaposlovanja, je na tej spletni strani že pisal Miloš Kosec. Moram opozoriti, da pismo odstira le del problematike in se ne dotakne jedra problema, ampak analizira le del posledic. Posledica pisma pa je lahko nepotrebna stigmatizacija statusa samozaposlenega v kulturi (ali s. p.).
Jedro problema arhitekturnega poklica je nekje drugje in problem je precej bolj preprost, kot se zdi: v arhitekturi ni veljavnega cenika, ki bi se ga morali arhitekti držati. To je to. Če bi rešili ta problem, bi se posledično uredila tudi večina pogojev dela v arhitekturi in del težav, ki jih navajajo študenti v pismu.
Sliši se sicer preprosto, vendar ni. Cenik namreč obstaja. Objavil ga je ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor). Objavil ga je tudi DAL (Društvo arhitektov Ljubljana). Trenutno je v veljavi četrta verzija, ki je usklajena z aktualno zakonodajo. Če ste zgornjo povezavo odprli in se prebili skozi kompleksno tabelo, ste morda opazili prvi problem »cenika«. Priporočena vrednost investicije je zapisana kot 600–800 €/m2. Sledi preprost izračun GOI (gradbeno-obrtniških del) za 150 m2 velik objekt: 120.000 €. Sam imam nekaj izkušenj v arhitekturi in zdi se mi, da je ta cena prenizka. Običajno je realna vrednost GOI okoli 1.000 €/m2, in to za manj zahtevne objekte. Zakaj torej zbornica v »ceniku« že v izhodišču znižuje vrednost arhitektovega dela, mi ni jasno. Drugi problem »cenika« in najbolj absurdno pri vsej stvari pa je to, da se ga ni treba nikomur držati in se ga niti nihče ne drži. Pa to ne pomeni, da arhitekti privijejo ceno v višino. Nasprotno, raje pljunejo v lastno skledo in že v izhodišču prenizki ceni dodajo še kakšnih 20–50 % popusta. Nekoč mi je profesor s fakultete priznal, da če doseže 80 % cene po »ceniku« ZAPS, je že zelo vesel. Ta izjava morda najbolje razloži vir nezadovoljstva študentov v omenjenem pismu.
Mislim, da je dobro, da imajo profesorji arhitekture svoje arhitekturne prakse. Tako se prenaša živo znanje iz prakse do študentov. Arhitektura je konec koncev v svojem bistvu »le« obrt. Mislim pa, da bi bilo prav, da bi profesorji, ki imajo že s svojo pozicijo boljše izhodišče na trgu (da ne govorimo o tem, da imajo zagotovljen reden prihodek), dosegali vsaj 120 % cene iz »cenika« ZAPS. To bi ustvarjalo boljše pogoje za celotno stroko.
Nedolgo nazaj sem imel pogovor v enem od avstrijskih birojev, ki naj bi pripravljal projekt v Sloveniji. Takrat so bili v fazi dogovarjanja o honorarju za projekt z investitorjem. Šlo je za večji, zahtevnejši objekt. Partnerica v biroju me je zgroženo vprašala, ali je res, da je v Sloveniji cena za celotno projektno dokumentacijo 4 % od cene investicije. Ja, res je. V Avstriji je 13 % ali vsaj 10 %. Pod to ne morejo iti, ker bi sicer biro financiral projekt. Namreč, v Avstriji redno zaposleni arhitekti rišejo s programi, ki imajo originalne licence (običajno na iMacu), projekte, ki so v dveh, treh letih dejansko zgrajeni, v prostorih, ki imajo poleg delovnih mest tudi knjižnice in delavnice za makete, ter povrhu vsega prejemajo še 13. in 14. plačo, ki sta davčno manj obremenjeni. Običajno delajo 8 ur na dan in nadure so plačane. Stroški bivanja v Avstriji pa niso bistveno višji kot pri nas.
(Da ne bo napačne razlage navedenega: študent mora tudi v Avstriji po diplomi pridobiti izkušnje in tudi tam obstaja status »svobodnjaka«, ki ga nekateri koristijo, nekateri pa izkoriščajo in tudi ko dobiš redno službo, obstaja preizkusna doba, ko te lahko odpustijo. Tudi v Avstriji biroji odpuščajo in nima vsak arhitekt dela. Je pa celostno področje arhitekturnega poklica veliko bolj urejeno in predvsem cenjeno.)
Vrnimo se v Slovenijo in k drugemu delu problema. Pri nas nikoli ne veš, koliko časa boš potreboval, da pridobiš gradbeno dovoljenje. Po zakonu naj bi bil rok omejen na 2 meseca od oddaje popolne vloge. Redkokatera vloga je popolna, ker se ob vsej spreminjajoči se zakonodaji in kompleksnosti projektne dokumentacije vedno lahko najde kakšna manjkajoča vejica, ki je razlog za dopolnitev in dodatna 2 meseca za upravni postopek. Ta lahko traja od nekaj mesecev pa do nekaj let. Pravnomočno gradbeno dovoljenje je za arhitekta velika zmaga, ki jo doseže z velikimi napori in veliko dodatnega vloženega dela (ki pa je že v izhodišču podcenjeno oz. sploh ni predvideno).
Zdaj pa si predstavljajte, da je objekt, ki ima po »ceniku« ZAPS ocenjeno vrednost 120.000 €, zgrajen za 150.000 € in na koncu na trgu prodan za recimo 350.000 €. Arhitektov honorar za nekajmesečno delo – ali celo nekajletno – se giblje okoli 4 % od investicije in znaša ok. 6.000 €. Nepremičninski agent pa zaračuna 4 % od tržne vrednosti posla, kar je v tem primeru okoli 14.000 €. Vložek dela pa se bistveno razlikuje.
To sta, po mojem mnenju, fronti, kjer bi se stroka morala boriti za boljše pogoje dela v arhitekturi, torej minimalni tarifnik (s sankcioniranjem dampinških cen) in boljša zakonodaja na področju prostorskega urejanja. Tega bremena ne morejo nositi posamezni biroji. To je odgovornost zbornice in zakonodajalcev.
Plečnik, neoliberalec pred neoliberalizmom?
V tem zapisu pa ne morem mimo Plečnikovega citata »Maul halten und weiter dienen«: drži gobec in delaj naprej, s katerim Miloš Kosec zaključi svoj komentar pisma študentov arhitekture. Plečnik je to res izrekel (oz. zapisal), vendar ne v kontekstu pod plačanega dela (čeprav se je sam običajno odrekel honorarjem). Zgodilo se je, ko so Plečnikovi študenti na mizi v risalnici kot po naključju pozabili knjigo Augusta Perreta. To je bilo viharno obdobje prehoda v moderno družbo. To je bilo obdobje rojstva modernizma v arhitekturi. S to gesto naj bi študentje spodbodli konservativnega Plečnika. Knjiga se je po nekaj dneh spet pojavila na mizi s Plečnikovim pripisom: »Maul halten und weiter dienen.« Ob tem naj bi tudi izjavil, da tega, kar zna Perret, Plečnik ne zna, in tega, kar zna Plečnik, Perret ne zna. Plečnik se ni podrejal in ni kopiral, Plečnik je bil mojster.
Obstajajo interpretacije Plečnika kot postmodernista pred postmodernizmom. Nevarno in škodljivo pa bi bilo, če bi se zaradi citiranja Plečnika v napačnem kontekstu poleg te lucidne postmoderne interpretacije pojavila še tista iz naslova tega odstavka.
Matevž Granda
Ves čas trdim in to že 27 let od kar sem diplomiral na Arhitekturi, da je osnovni in izvirni greh za stanje na področju arhitekturne dejavnosti to, da je arhitektov v tej »nano« državi ENOSTAVNO PREVEČ. In produkcija arhitektov še kar ne pojenja – ravno nasprotno! Vsi ti nadobudni arhitekti pa morajo od nečesa živet in če so že študirali arhitekturo je nekako samoumevno, da pač živijo od – arhitekture – ja, kaj pa drugega! In če že gre za glagol »živeti« hitro pridemo, da pojma »preživeti«. In za preživeti potrebuješ hrano – če je nimaš si pač lačen – in če si lačen boš pristal na marsikaj, če ne že NA VSE. Nizke cene, nadure, delovni vikendi so itak samoumevni…. Samo, da nekaj zaslužiš, si nabereš reference – tudi, če so slabe (koga briga!),…. Kar pa je najbolj absurdno pri celi stvari je to, da vsi ti mladi nadobudni arhitekti, večinoma brez izkušenj (tudi kriza je naredila svoje), skorajda avtomatično naredijo za povrhu še strokovni izpit. Noro! Nekaj let po končanem faksu vsak lahko dela kar hoče s pisnim potrdilom države! Tega najbrž ni niti v kakšni afriški državi. Jaz sem se kakšnih 20 let tolažil, da bo nekoč bolje. Sedaj več ne računam na to. Leta pač naredijo svoje, pamet te sreča…..bolje pozno, kot nikoli…. Sedaj mi je popolnoma jasno, da BOLJE NE BO NIKOLI(!), ker ni predpogojev, da bi bilo bolje in se nihče niti ne trudi na pravi način, da bi stvari premaknil na bolje. Tako da ja – dragi mladi kolegi, izbrali ste si poklic v katerem je stanje stvari takšno kakršno pač je. V arhitekturni dejavnosti pozabite na urejene odnose, normalen delovni čas in pogoje dela, ustrezno plačilo za opravljeno delo ipd. To so vam zamolčali, ko ste masovno vstopali skozi vhodna vrata na Zoisovi 12…žal…..sedaj ste v tej gnojnici in moj nasvet je – ali se naučite plavati v tej gošči ali hitro na obalo, ker BOLJE NE BO….
Glede Plečnikovega “Maul halten” samo tole: seveda ni bil neoliberalec, kvečjemu kaj obratnega. Kot pričajo številna pričevanja različnih arhitektov, ki so šli čez njegov dril (morda najbolj znana je knjiga Izpoved Janka Omahna), pa zgornji citat le ni povsem izkrivljena podoba njegovega pogleda na izobraževanje na arhitekturni šoli. Bil je brezprizivni absolutistični vodja delavnice v obrtniški maniri, ki je zahteval popolno zvestobo; res je pogosto delal brez honorarja. njemu pa so podobno brez honorarja projekte za realizacijo risali študenti. So se ob tem česa naučili? Nedvomno. Poleg tega je Plečnik bil in ostaja velikan med arhitekti. Vendar pa zame to ni dovolj dober razlog, da bi že takrat (kaj šele danes!) sporno plečnikovsko prakso vzeli za vzor – to bi bilo resnično “nevarno in škodljivo”. Namesto Plečnikovih delovnih razmer v seminarju/ateljeju bi morali ščititi njegovo še ohranjeno arhitekturo – to je Plečnikova dediščina s trajno vrednostjo.