Takoj po novem letu je v medijih in na družabnih omrežjih zaokrožilo odprto pismo študentov na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo rektorju Univerze v Ljubljani, ki opozarja na sporne ter tudi nezakonite oblike dela v arhitekturi nasploh ter v zvezi s Fakulteto za arhitekturo še posebej. Pismo, ki ga objavljam tudi pod tem kratkim zapisom, opozarja na prekarne oblike zaposlitve v birojih nekaterih profesorjev na fakulteti in na problematično povezavo med izobraževalnim procesom, dolžino študija in na trgu delujočimi arhitekturnimi pisarnami. Pri tem še posebej bije v oči naravnost nevzdržna in splošno razširjena praksa angažmaja arhitektov po birojih v obliki s.p.-jev in kulturniških statusov kljub temu, da ima večina takšnih sodelovanj nekatere ali vse znake rednega delovnega razmerja in je zato kršitev delovne zakonodaje, o čemer smo na naši spletni strani že pisali.

Najpomembnejša posledica pisma pa se vsaj meni zdi, da jasno kaže, da stroka za sabo ne skriva ene, homogene in v ciljih poenotene skupine, ampak več popolnoma nasprotnih si, konfliktnih in različno izkoriščanih interesnih skupin. V arhitekturnih birojih vlada strah že vsaj od časov krize (ki kljub temu, da je že davno minila, še vedno skozi navado in ustrahovanje disciplinira vse pozive k spremembi delovne zakonodaje in delovnih navad). Pismo študentov nagovarja resne strukturne probleme in samo upam lahko, da se izzvani in nagovorjeni naslovniki ter zaenkrat še anonimni pisci pisma ne bodo vkopali vsak na svojem stališču, ampak bodo vsaj na Fakulteti odprli že desetletje in več nujen dialog o arhitekturni delovni kulturi in načinu izobraževanja arhitektov pri nas. Pri tem pa ne sme nihče pozabiti, da so študenti, četudi anonimni, v tem dialogu strukturno šibkejši in ranljivejši partner – tako zaradi svoje trenutne vloge na fakulteti kot tudi zaradi bodočih zaposlitvenih zmožnosti na trgu arhitekturne delovne sile.

Med mnogimi dovtipi in anekdotami našega svetovno najbolj znanega filozofa Slavoja Žižka je meni ena najljubših menda resnična zgodba o njegovem gostovanju na eni izmed ameriških univerz. Na sprejemni večerji je predsedujoči zbranim, samim uglednim univerzitetnim imenom iz celega sveta, v duhu razsvetljene liberalne elite predlagal, da naj drug za drugim javno izrazijo svoje spolne preference in svojo najljubšo seksualno prakso. Prisotni so izziv med smehom sprejeli, dokler ni  Žižek izrazil svojega protipredloga: kaj pa, če bi v slogu popolne transparence prisotni drug drugemu namesto svojih spolnih praks raje razkrili svoje celotne letne prihodke? Plače mednarodne univerzitetne elite so tako kot v vrhunskem športu in poslovnem svetu pač predmet individualnih in tajnih dogovorov, pogajanja pa so podobna prevzemom nogometašev in menegerjev. Temu predlogu je, jasno, sledila nelagodna tišina.

Kaj kaže zgornja anekdota? Danes je dopuščeno vse, še tako radikalno izražanje, dokler neposredno ne napada vloge posameznika kot samostojnega in nepovezanega akterja na prostem trgu delovne sile. Da se je kulturna elita v 18. stoletju  izogibala »vulgarnim« pogovorom o denarju, je razumljivo, saj je bila sestavljena iz homogenega in podobno premožnega sloja. Današnje nelagodje govorjenja o denarju in delu pa ni dediščina aristokratskega 18., ampak zelo neoliberalnega 21. stoletja, kjer razkrivati svoje delovne pogoje in plačilo ter povezovati se s podobno izkoriščanimi pomeni rušiti konkurenco na prostem trgu delovne sile. Tak neoliberalni konsenz je potrebno rušiti povsod, predvsem pa na izobraževalnih ustanovah. Ravno univerza bi morala biti odločilno orodje o mišljenju novega, ne pa orodje reprodukcije obstoječih nepravičnosti. Fakulteta za arhitekturo je v svoji zgodovini že kdaj bila obrtniška delavnica, kjer so profesorji od svojih študentov zahtevali izključno poslušnost in pridnost. Bila pa je tudi že laboratorij avtonomne in stimulativne misli, pomoči razvijajočim se posameznikom pri samozavestnem mišljenju novega in preseganja starega. Za kakovostno arhitekturno izobraževanje, za kvaliteto bodoče slovenske arhitekture, predvsem pa za dostojno in spodobno življenje vseh, ki sedaj oblikujejo in bodo tudi v prihodnosti oblikovali življenjski prostor nas vseh, je ključno, da nikoli več ne pristanemo pri tisti najbolj žalostni plečnikovski dediščini: »Maul halten und weiter dienen«: drži gobec in delaj naprej …

Miloš Kosec

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja