Od nekdaj se mi je zdelo imenitno, da je ozemlje diplomatskega predstavništva v tujini kot neke vrste enklava, območje, kjer veljajo zakoni tiste države. To je vedel recimo tudi Imre Nagy, ki je ob zatrtju madžarske pomladi v Budimpešti leta 1955, ko so po mestu že hrumeli sovjetski tanki, preskočil ograjo jugoslovanske ambasade in se tako rešil. Kar pa ga na dolgi rok žal ni obdržalo pri življenju … Bolj srečno se je izteklo za aktivista Juliana Assangea, ki so ga leta 2010 v Londonu aretirali zaradi nekoliko za lase privlečenih obtožb posilstva, čeprav se je vedelo, da je glavni motiv njegovo delovanje pri vzpostavitvi strani Wikileaks, kjer je razkrival nekatere najbolj problematične državne skrivnosti ameriške vlade. Assangeu se je uspelo zateči na ekvadorsko veleposlaništvo, kjer biva še danes.

Toda obstajajo tudi stvari, ki domovino utelešajo bolj intimno kot državne zastave, himne in potni listi. Nekaj, ob čemer vztrepeta srce tudi tistim izseljencem in gastarbajterjem, ki na uradno podobo svojih držav morda nimajo najlepših spominov. Nekaj, kar se jim je zasidralo globoko v podzavesti in se sproži – ob vonju ali okusu ljubljene jedi ali pijače. Prodajalne z jestvinami, značilnimi za določeno državo ali predel sveta, so zategadelj tista prava, neuradna in politično nevtralna predstavništva na tujem.

Gotovo se vam je kdaj zgodilo, da ste med pohajkovanjem po kakšnem avstrijskem, nemškem ali belgijskem mestu zašli v četrt, v kateri je dehtelo po pleskavicah in ražnjičih, mogoče tudi burekih, in kjer so se s polic v trgovinah ponujali artikli, ki so vtisnili pečat otroštvu vsem, ki smo odraščali v Jugoslaviji: napolitanke Jadro, Cedevita, Vegeta, Munchmallow, sir Buco in mogoče celo mesni dorućak ali kakšna turistična pašteta (za mlajše, nepoučene: to ni pašteta, narejena iz turistov). Čeprav večina ni iz slovenskih tovarn, se ob pogledu nanje ponavadi raznežijo tudi Slovenci na začasnem bivanju v tujini. Prodajaln z izključno slovensko hrano v inozemstvu ni ravno na pretek, morda zato, ker nas je vendarle premalo – izjema so menda mesnice s kranjskimi klobasami po severnoameriških mestih, kjer biva številčna slovenska izseljenska skupnost. Prijetno presenečenje pa je tudi restavracija s slovensko hrano Pikapolonica, ki deluje nikjer drugje kot na daljnem Japonskem, v Kjotu.

Slovenija je, po drugi strani, postala že kar svetovljanska, kar se tiče založenosti s tujimi prehrambenimi artikli. Ne bomo se ustavljali ob policah z azijskimi začimbami, steklenimi rezanci in pločevinkami s kokosovim mlekom, ki jih je najti že malone v vsaki špeceriji srednje velikega mesta. Častno omembo si ob taki ponudbi zasluži le prava eksotika. In ta je na voljo – v Spodnji Šiški pri Ljubljani.

Po razdrapanih asfaltnih ploščah, mimo betonske kotanje, kjer voda že davno ne žubori več, temveč je deževnica, ki se v njej zbira, le hvaležno gojišče komarjev, vodi pot do afriške ambasade v Šiški. »La Petit’Afrique,« piše na izvesku nad prodajalno, kjer se s stalaž ponujajo artikli, ki so ponavadi naprodaj v zahodnoafriških državah (nekaj pa je tudi ekskurzov v Južno in Srednjo Ameriko). Karitejevo maslo v vseh možnih stopnjah (ne)rafiniranosti, palmovo vino in ingverjevo pivo, kava iz Senegala in zelene banane platane, ki po okusu bolj kot na svoje rumene sestrične spominjajo na krompir – kdor je prej v potu svojega obraza poskušal najti vse našteto (in bil pri tem neuspešen), si zdaj lahko končno oddahne. Vse te dragocenosti so za nameček razstavljene v avtentičnem okolju – prostor je razmeroma tesen, artefakti pa razpostavljeni malone naključno in zelo prvinsko, brez tistih po evropsko prekanjenih prijemov, ki zapeljujejo k nakupu. Če k temu dodamo še trojico prikupnih čokoladnih skodranih otrok, naraščaj lastnice trgovine, ki se podijo po njej, se z malo domišljije res počutimo kot v kateri od zahodnoafriških držav.

Pa ne samo to, kot bi rekli v TV-prodaji, s katero ta trgovina sicer nima nič skupnega. Med ponudbo najdemo tudi posebne losjone, šampone in ostale preparate za skodrane lase, ki pa jih, kot pojasni prodajalka, mirne duše lahko uporabljamo tudi vsi, ki o kodrih lahko samo sanjamo in nam iz glave raste repa.

In prav to, da La Petit’Afrique ni samo trgovina za bele ljudi, ki bolehajo za mal d’Afrique in v celinski zimi s hrepenenjem premikajo prst po zemljevidu Afrike, temveč tudi za Afričane v Sloveniji, Spodnjo Šiško dela za najbolj kozmopolitsko četrt v Ljubljani. Odkar so nedaleč stran od omenjene trgovine odprli tudi afriški frizerski salon z imenom Black Diamond, pa o tem sploh ni več nikakršnega dvoma.

Piše: Agata Tomažič

Ilustrira: Milanka Fabjančič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja