V ponedeljek (22.6.2020) so bile v zgodnjepoletnem večernem razpoloženju na vrtu Plečnikove hiše podeljena Plečnikova odličja za leto 2020. Ena izmed redkih bolj prijetnih posledic ukrepov ob spomladanski epidemiji je bila gotovo tudi prestavitev podelitve in pogostitve iz običajnih dvoran ljubljanskih kulturnih ustanov na cvetoč in miren trnovski vrt, tako da je imel večer manj ceremonialen značaj in je prej spominjal na veliko družinsko praznovanje. Nič hudega, če se ta velika družina, recimo ji raje cehovski klan, o maločem strinja (je mar na družinskih slavjih kaj drugače?) – pomembno je, da se na glas pogovarja ter da javno in aktivno vrednoti svoje dosežke. Udeležencev arhitekturnega dogodka ni treba posebej prepričevati, da ima tudi prostor poseben, včasih celo bistven vpliv na dogodek, ki se odvija v njem. Verjetno je imela letošnja podelitev Plečnikovih odličij tudi zaradi spremenjenega kraja, letnega časa, izkušnje epidemije in spremenjenega protokola drugačno vzdušje kot navadno. Zanimiva novost so bili zahvalni govori, ki verjetno niso bili načrtovani, pa jih je drugačna prostorska in protokolarna zasnova večera iz nagrajencev izvabila kar sama. Videli bomo, ali bodo nagrajenci naslednje leto tako kot na Oskarjih tudi ob podelitvi Plečnikovih odličij nadaljevali to novo tradicijo.

Arhitekturno stroko pa je preteklo leto še dodatno zaznamovalo kar nekaj odmevnih polemik, ki še niso zaključene in ki so se vsaj med vrsticami pojavile tudi v nagovoru Tine Gregorič, letošnje predsednice strokovne žirije, ki je še posebej opozorila na ključno pomembnost inštituta javnega natečaja tako za stroko kot za zrelo prostorsko kulturo v državi. V zaključku je govornica izpostavila še nujnost, da se sestava žirije prevetri tudi s tujimi arhitekti in kritiki, kar bi odličjem gotovo dodalo svetovljanskost in samozavest. Slavnostni govornik pa je bil dunajski arhitekt Boris Podrecca, ki je le nekaj dni pred tem za dolgoletne zasluge prejel tudi najvišje državno odlikovanje. V svojem govoru je Podrecca orisal stanje globalne in slovenske arhitekture na precepu med teorijo in prakso, ko se zdi, da so se veliki narativi preteklosti končali, ali pa jih vsaj ne znamo še povezati v koherenten okvir.

Podeljene so bile: ena nagrada, tri medalje, dve študentski priznanji in dve nominaciji. Letošnjemu izboru bi težko oporekali v katerikoli točki: gre za tehten izbor visokokakovostnih javnih realizacij in prispevkov, ki segajo od velikega merila javnega kompleksa do sveže publikacije in dolgoletnega osebnega angažmaja. Letošnje nagrade jasno kažejo, da znamo in zmoremo s prostorom upravljati zrelo, če za to dobimo možnost in priložnost. V dobi, v kateri grozi deregulacija, ekonomska kriza in ekološka katastrofa, pa bo takšna arhitekturna zrelost prav prišla samo, če bomo arhitekti kot posamezniki in kot stroka dobro organizirani in če bomo postali še bistveno bolj bolj neomajni zagovorniki javnega in trajnostnega upravljanja s prostorom. Med zmožnostjo in realnostjo je pač velik razkorak. Zato letošnja Plečnikova odličja niso »koronska« samo zaradi novega datuma in lokacije podelitve, ampak bodo postala tudi mejnik relevantnosti arhitekturne stroke v realnosti, ki pride po epidemiji. Letošnje nagrade so znak, da lahko še vedno prispevamo k grajenju boljšega sveta; če pa nam bo to dejansko tudi uspelo, pa bo vsaj toliko kot od odločevalcev v oblastniških palačah odvisno tudi od organiziranosti in odločnosti stroke.

Plečnikovo nagrado za leto 2020 so prejeli Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christophe Riss za nedavno odprt Islamski versko-kulturni center v Ljubljani. Žirija je izpostavila ne samo nacionalni, ampak tudi širši, evropski pomen kompleksa. Ker smo se v preteklih desetletjih v Sloveniji povsem odvadili novih večjih javnih kompleksov, sem prepričan, da bo ljubljanska džamija šele postopoma pronicala v zavest rednih in naključnih obiskovalcev kot v detajlu in v celoti izreden prispevek k prostoru in k družbi. O kompleksu ljubljanske džamije lahko berete tudi v pravkar izdani 22. številki revije Outsider.

Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo sta prejela Rok Žnidaršič in Žiga Ravnikar za telovadnica Osnovne šole Vižmarje Brod. V predmestni kontekst razpršene nizke gradnje je monumentalni volumen nove telovadnice, ki je enakovredno del šolske infrastrukture in tudi okoliške skupnosti, vnesel novo merilo in zakoličil novo urbanost. O telovadnici arhitekturne pisarne Medprostor ste lahko brali tudi v oktobrski, 19. številki revije Outsider.

Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko je prejel Tomaž Vuga za knjigo Projekt: Nova Gorica. Dolgoletni mestni urbanist v novem mestu na slovenski zahodni meji je pokazal, da je mogoče napisati biografijo tudi o mestu, o katerem na prvi pogled vemo vse. Kmalu se izkaže, da ima Nova Gorica kljub svojemu relativno nedavnemu nastanku vsaj toliko, če ne še več zgodb, legend, slepih cest in prikritih alternativ, kot marsikatera še v srednjem veku nastala naselbina. Sploh pa: koliko mest se lahko pohvali z urbanistom in kronistom, ki je obenem tudi vrstnik mesta?

Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture je prejel Matevž Vidmar Čelik za vodenje Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter uveljavitev muzeja v mednarodni arhitekturni skupnosti. MAO se je v zadnjem desetletju korenito spremenil in postal stičišče med slovensko in mednarodno strokovno javnostjo, obenem pa tudi pravi »thinktank« arhitekture in oblikovanja v tem delu Evrope. V obdobju, ko so se v arhitekturi in oblikovanju pojavili popolnoma novi izzivi, je MAO nekoliko nepričakovano postal skorajda edino okrilje in spodbuda, znotraj katerega je bilo mogoče o arhitekuri v lokalnem in globalnem smislu razmišljati tudi eksperimentalno in v nenehnem dialogu s tujino.

Študentsko priznanje je prejel Valentin Tribušon Ovsenik za magistrsko nalogo Fužinska Copacabana: idejna zasnova ureditve športnega parka in plaže na območju med Štepanjskim naseljem in Fužinami v Ljubljani (mentor Vasa J. Perović).

Študentsko priznanje je prejel tudi Vid Žnidaršič za magistrsko nalogo Drama! (začasna): idejna zasnova začasnih prostorov SNG Drama Ljubljana na parkirišču NUK 2 v Ljubljani (mentor Vasa J. Perović).

Podeljeni sta bili tudi dve nominaciji. Za Glasbeno šolo Šoštanj so jo prejeli Mojca Gregorski, Miha Kajzelj in Matic Lasič, za Hišo za oblikovalko keramike pa Boštjan, Peter in Aleš Gabrijelčič.

Na tej povezavi si lahko ogledate celotno knjižico Plečnikovih odličij 2020. Razstava nagrajencev letos ni v arhitekturni galeriji Dessa, temveč na Krakovskem nasipu.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja